O, pista!

Kako sem z bistveno zmanjšano hitrostjo na goljufalskem pasu preživel dirkanje na velo­dromu in se čudil vsevišnjim, da lahko bitjem iste vrste namenijo tako različna stegna.

Eduard Žalar: Res je, voziš se v krogu in nikamor ne prideš

Prvo svetovno prvenstvo v dirkališčnem kolesarstvu, pri nas cestnokolesarski bum na oval ni pljusknil, je bilo leta 1893 v Chicagu, 28 let pred prvim cestnim.

Svoj rekreativni pogum in veščino lahko na strašljivo nagnjeni stezi preizkusite v Češči vasi pri Novem mestu.

Saj smo v pradavnini predelovali ponije, jim nameščali dolge zice, natikali pony expressove kramparice, ampak za pravo, edino necivilno, torej športno kolo je na naši zemlji veljala special­ka. V nekaterih glavah je tako ostalo tudi, ko so pojem kolesa začeli žaliti s traktorji, imenovanimi gorci, danes malone vsak breg zahteva svojo mountain varianto, rekvizit se je vejil na vse več podrazredov, dno je kolokletnost dosegla z elektrifikacijo. Če bi šli na baterije samo gorci, bi mi bilo vseeno, ampak elektropogon imajo tudi specialke. Kam smo se pripeljali ... Samo opomba, natipkano ni nujno strogo mnenje zapisovalca.

Sem pa večkrat na teve ekranih zapazil disciplino posebnega žanra. V ostrešeni dvorani. Z leti mi je bilo namenjeno izvedeti, da gre za dirkališčno kolesarstvo, objektu oziroma kolesarjenju namenjenemu delu pravijo velo­drom, steza je podobno kot v letalstvu ali modi lahko tudi pista.

Vožnja v času

Ako bi se na dvoransko kolesarjenje češčeje spomnil, bi se gotovo v Češči vasi tik dolenjskega New Yorka znašel bistveno prej kot minuli torek. No, čisto gladko ne bi šlo. Velodrom pri Novem mestu je bil za svetovno mladinsko prvenstvo – v kolesarstvu – zgrajen leta 1996, potem pa je po njem, pod milim in nemilim nebom, neusmiljeno vozil čas. In ga povozil, sesul.

Matic Šmon: Slovenija ima kolesarsko prihodnost - na velodromu

No, enkrat na leto tudi biciklisti na državnem prvenstvu, kar pa ni zadoščalo za plombo zobu časa. Objekt so obnovili leta 2018, ga pokrili in ga, zanimivo, poimenovali Olimpijski vadbeni center. Lasti si ga občina, upravlja ga Zavod Novo mesto, v njem naj bi se potili kolesarji, atleti in triatlonci, za zdaj po sili duatlonci, ugibam, saj vode ni. Bo pa, saj ob balonu gradijo bazen pa še kaj. V centru zadnja leta prebiva tudi Kolesarski klub Adria Mobil.

Ko sem se po telefonu menil za obisk, sem bil povprašan, ali mi je jasno, v kaj drvim. Odvrnil sem jim s pritrdilno vehemenco, ki pa je do trenutka, ko sva se rokovala z 38-letnim Josipom Radakovićem, trenerjem (kolo)mladincev, že precej odkolesarila rakom žvižgat. Oglasil sem se, da bi se skusil v veji specialkarskega kolesarstva, ki ji ni mar za vreme. Bojda je pred polotevanjem pistnega pedaliranja dobro opraviti krajši tečaj, ampak kdor je nadarjen, je nadarjen. Ali pač ne.

Kot edinega našega pravega dirkališčnega kolesarja Radaković omeni Matjaža Leskovarja z začetka tisočletja (pomnim ga tudi sam, bila sva iz istega ljubljanskega bloka, oba sva kolesarila že pred službo), z velodromom se je poskušalo zagnati ta šport, pa je zamrlo. Več kot dve desetletji pozneje gre razvoj proti vzgajanju velodromskih specialistov s sila počasnimi vrtljaji. Saj je bil vmes kakšen preblisk, a ne več kot to. Cestnokolesarski podalpski bum na pistah, poleg Češče vasi je nepokrita pista sila prijaznih naklonov še v Kran­ju, ne odmeva.

Spremljajoč dirkališčno kolesarstvo na televiziji, je nepoznavalcu o tem, kaj se dogaja, jasnega manj kot nič. Med pisto in cesto obstajajo določene korelacije, ne nazadnje so z ovala prišli na cesto in zablesteli brata Simon in Adam Yates, Geraint Thomas, Mark Caven­dish, Bradley Wiggins, Elia Viviani, ki drvi kot Elija …

Prvo svetovno prvenstvo v dirkališčnem kolesarstvu, pri nas cestnokolesarski bum na oval ni pljusknil, je bilo leta 1893 v Chicagu, 28 let pred prvim cestnim. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida 

Šprintersko ali vzdržljivo

V grobem se pistno kolesarstvo deli na šprinterske in vzdržljivostne discipline, med prve sodijo šprint, vožnja na čas, olimpijski šprint, keirin, med druge za­sledovalna vožnja posamezno in ekipno, dirka na točke, madison, šprint v tandemu, množični štart, dirka na izpadanje, vožnja za motorjem. Štiri vzdržljivostne discipline so po novem zmiksane v omnium ... Verjemite, da bi se zagonili v podrobnosti, si ne želite.

Velodromi so različno dolgi, »od 200 pa tudi do 500 metrov«, pove Radaković, na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih so lahko le 250- ali 333-metrski. Torej, če bo Novo mesto kdaj gostilo olimpijske igre, je za pistarje poskrbljeno, pa skakalce v višino, dal­jino ... V švicarskem mestu Aigle, kjer sedijo čelniki Mednarodne kolesarske zveze, imajo 200-metrskega. Da jim ni treba največjih tekmovanj pripravljati, izvem pozneje od znanca. Oval je ves čas nagnjen, vodoravnosti ni, »naklon v ovinkih je pri nas 44-stopinjski, straight, ravni del, je 12-stopinjski«. Takole čez nožni palec, 12 stopinj je cirka 21 odstotkov, 40 pa 84. Vam je jasno?

In da ne bo kdo mislil, da so dirkališča začeli graditi, ko so se cestni biciklisti naveličali raznolike vožnje na prostem, pokrita pa, da so ubežali dežju, nak, oval (sprva na atletskih stezah in hipodromih) se je razvijal hkrati s cesto, prvo svetovno prvenstvo na dirkališču je bilo leta 1893 v Chicagu, 28 let pred prvim cestnim. Tako da v Češči vasi o kakšnem mojem pionirstvu ni bilo sledu.

V ravninskih delih sem nekako zavil na dragoceni sibirski bor, v ovinkih sem se ponižal na živo modri pas, za katerega sem s teve prenosov vedel, da ni del tekmovališča. FOTO: Sašo Eberl

Če hočeš biti ovalni šprinter, je potreben specifičen trening. Vrhunski vzdržljivostni dirkališčniki pa so lahko tako cestni šprinterji kot kakšen allroun­der. Letošnji svetovni prvak v cestnem kronometru, Italijan Filippo Ganna, je superjunak ovalov, tudi nosilec zlate kolajne iz Tokia. Ovalni šprinter pa na cesti nima kaj iskati, »to so fantje, težki 85, 90 kil ali še več, in njihovo telo ne prenese napora, daljšega od 30 sekund«, ker se jim tako zelo hitro zakislijo mišice, odkislijo pa se v 20 minutah. Kot cestni klančar ne sodi pod streho. Torej, ekstremi so vsaksebi, vmesne korelacije ceste in dirkališča obstajajo. Še enkrat, pomnimo, ovalni šprinterji so kot atletski Jamajčani, drugi kot tekaški Kenijci, Etiopijci.

Poznamo rek, da denar leži na cesti, in to velja tudi v bicikliranju, na cesti ga je precej več kot na pisti, »na ovalu se ne dirka klubsko, le reprezentančno, pistarji na svetovnih pokalih nabirajo točke za SP in OI«. Reprezentance pa, kdo bo vas denarno polnil? Se dogaja, v redkih državah, odvisno od tega, koliko stimulativne so zveze. Še to, veliko cestnih kolesarjev, ki se bojijo, da se ne bodo uvrstili na OI, se v sezoni, dveh pred igrami prelevi v gorske, dirkališč­ne tekmovalce, po igrah pa ta želja usahne. Kot vrhunski, a šele sedmi avstrijski slalomist zaradi prehude domače konkurence postane Bolgar.

Fotr na olimpijskih

Slovenski kolesarji imajo državna velodromska prvenstva. Uganimo, kje. In kljub temu, da nimamo ovalnih specialistov, na prvenstvih zapolnijo vse discipline. Ker kdor zna voziti bicikel, ga zna voziti povsod. Kot Križaj zna smučati na sulicah in karvingu, ponazori Radaković. Robbie McEwen, nekoč odličen cestni šprinter, je izhajal iz beemiksa. Velesile ovala so po novem Danci, Avstralci, Novozelandci in naši sosedje, ne, ne Hrvati, hvalabogu, ampak Italijani.

Mami, brez bremz

Kaj pa kalu, kolo? »Imaš eno brzino, hitrost spreminjaš s spreminjanjem števila obratov.« Prenosi so različni, a vse težji, spredaj vse večji, zadaj vse manjši zobniki. Kakor kdo hoče, glede na telesne predispozicije. Ko enkrat zagoniš, ni počitka, ni, če tako naznačim, prostega teka, ampak »muslauf, po angleško fiksi, direktni prenos«. Kjer se pedali ves čas vrtijo, tudi če bi šel navzdol. Tej težavi je nekoč odpomogel izum, imenovan račna. Ko ne obračaš pedalov, a kolo se vrti. Ko si z muslaufarskim kolesom utrujen, si pa fiks und fertik.

Torej, brez prestav si človek bicikel predstavlja, ampak brez bremz? Dirkališčna kolesa jih nimajo. Josip je pedale z moje specialke pritrdil na ogolel velodromski rekvizit in vstopili smo v areno. Čudež ali naključje, morda skrita kamera, v Češči vasi je trenirala reprezentanca – Indije. Kamerad S. E., s katerim sva bila dogovorjena, da izmenoma dirkava in se fotkava, se je odločil za nešportni del, le on ve, zakaj. Meni je preostalo ...

Matic Šmon: Slovenija ima kolesarsko prihodnost - na velodromu

Josip Radaković mi je obljubil, da bom po nekaj minutah užival vrh ovalnih ovinkov, vrh zidu po domače, očitno je, ko me je ocenjeval, mižal. Slutil sem, da se bom držal nižav. Oval je poln črt, vsaka ima svoj pomen, izkazalo se je, da so zame brez pomena. Zakaj že?

Sedel sem na kolo, da bi dosegel balanco, sem šel v globok predklon, vpel čevlje v pedale, kamerad in Josip sta me držala in nekako sem se premaknil z mesta. Josip me je opozoril, da moram glede na svojo lahkost doseči hitrost 30 km/h, sicer bom z ovala zletel, pa prednjega kolesa naj ne obračam iz linije. Ampak, jaz sem že dan pred tem prvič v karieri padel med kolesarjenjem v breg, resda 20-odstotno naklonjen, meni nenaklonjen, poleg tega na ovalnem dirkalniku ni števca, svetovana brzina pa ob vetru v dvorani, dežju ... No, v balonu je bilo v resnici idealno, brezvetrje in fajn temperatura. Torej, ni bilo izgovorov.

V ravninskih delih sem nekako zavil na dragoceni sibirski bor, v ovinkih sem se ponižal na živo modri pas, za katerega sem s teve prenosov vedel, da ni del tekmovališča. Prej ogrevalna cona, no, odstavni pas. Za katerega pa me je trener opozoril, da precej drsi. In da nanj na tekmah nameščajo vreče peska, da kateri od dirkačev ne bi goljufal in si krajšal špure. Par­krat me je zaneslo na atletsko ozemlje, tam vsaj drselo ni.

Bogovi so za hece

Ob vsakem približevanju foto kolegu sem se simulirano pačil od napora, kaj pa fotoaparat ve, kako počasi sem šel. Sem ter tja so mimo mene, daleč zgoraj, švigali junaki ogromne azijske podceline. Ko sem si za trenutek hotel spočiti živce in nožice, mi je slednje skoraj potrgalo, pozabil sem, da gre za fiksi. Kako se bom ustavil? Šlo je, le da sem za to porabil dva kroga, da sta se gonilki z mojima vpetima preklicama tako rekoč samodejno nehali vrteti.

Ker so Indijci govorili angleško približno tako dobro kot jaz, so moj slog vožnje razumeli, pač, prvič sem v njihovi koži. V njihovem mišičevju pa ne bom nikoli, pa naj živim 97 let. Čeravno so se zdeli samo dvajset, petindvajset let mlajši od mene, sem od preverjenega vira izvedel, da je šlo za 18- do 20-letnike.

In eden je imel takšna stegna ... Če bog, pa naj bo naš imensko nepoosebljeni ali njihova ekipa Višnu, Krišna, Šiva, obstaja, je šaljivec – da ustvari dve človekoliki bitji, čeravno različnega kožnega tena, s tako različnim obsegom stegen ... Zadeva je bila res bizarna. Za službo sem pripravljen storiti marsikaj, recimo voziti bicikel brez bremz, a da bi se objel s tujcem iz Koromandije in ob njegovo prislonil svojo stegnenico, nak, nevarnost, da staknem indijsko različico virusa, se mi je zdela pregrozeča. Ali da on od mene stakne gripozni sev.

Med dirkanjem me je skoraj mrazilo, ko sem se končno ustavil, je začelo z mene liti. Je bil Radaković nad menoj razočaran? Kdo ve, sam si nisem bil v največjo čast, izgovorov ni bilo, drznejšo furo sem si, kot na različnih področjih svojega žitja, prišparal za naslednjič. Kar ni čisto neizvedljivo, v Češči vasi se je mogoče z dirkališčnim kolesarstvom ukvarjati tudi rekreativno. Po opravljenem tečaju.

Ki vzame kanec več časa kot opravljena delovna, Nedelov(n)a naloga.