Eduard Žalar: Res je, voziš se v krogu in nikamor ne prideš

Biti poražen v finalu državnega prvenstva je lahko zelo hudo. Če pa si človek analitik, človek, ki svoj šport ljubi do obisti in ga tudi spoštuje, včasih kot nasprotnika, včasih kot zaveznika, potem postane vse skupaj bolj zanimivo in bolj jasno.

Poraz lahko tudi pričakuješ, seveda, pravi Eduard Žalar, kolesar šprinter, velodromski samorastnik, ki pri svojih 46 letih hoče na olimpijske igre. Sliši se neverjetno, vendar ko spoznaš Eduarda, padeš v čudežni svet športa. 

Fotr na olimpijskih

Kolesarska dirka na dirkališču, velodromu ali ovalu je dirka, ki je v Sloveniji ne poznamo dobro. Pravzaprav športna javnost o tem športu ne ve nič. In vendar postaja zanimiv in vendar bomo mogoče Slovenci imeli na olimpijskih igrah svojega predstavnika. Mogoče celo Žalarja. Z njim smo se pogovarjali o velodromskemu šprintu in neki vrsti športne psihologije. O športni psihologiji tudi ne vemo veliko, pa tako pomembna je med športnikovo kariero in skoraj še bolj, potem ko jo konča.

Na svoji življenjski dirki ste bili poraženi, kajne?

Bil. V sebi nosim točen spomin dogodka. Kot bi se mi to zgodilo večkrat in ne samo takrat, oktobra v Češči vasi. Štartno linijo, ki označuje zadnjih 200m šprinta, sem prevozil prvi, pred rivalom v šprinterskem dvoboju. To pomeni, da sem si privozil pravico šprinterske linije in, če me bo nasprotnik želel prehiteti, bo to smel le po zgornji, daljši liniji steze. Super! A ko iz drugega zavoja zapeljem na ravnino na zadnjem delu steze, nasprotnik skoči in me prehiti. Na polno odreagiram in trznem s celim telesom. Poražen sem.

Poraženi ste bili v finalu šprinta na državnem prvenstvu. Verjetno ste analizirali ta poraz. Kako to naredite?

Če se laičnemu pogledu sprva zdi nenavadno, kaj sploh je za analizirati, se strokovnemu prikrade strah v kosti, ker je v resnici tako zelo veliko dejavnikov. Seveda se vse prične z vprašanjem, kaj bi se dalo storiti drugače, da bi šprint na 200 metrov z letečim štartom bil hitrejši. In če bi se tukaj najraje zagnali direktno na vožnjo in modro ugotovili, da je treba pač voziti hitreje, se v resnici postavljanje dobrega rezultata prične že mnogo pred štartom, z ustrezno pripravljenim ogrevanjem, ustreznim timingom, in šele potem nadaljuje na kolesu v 2,75 kroga dolg windup (ustrezno pozicioniranje na ovalu in pospeševanje), ko se sproži štoparica, ki odmeri čas za zadnjih 200 metrov šprinta.

Pogovor s človekom, ki je šel od podvodnega triglava na Triglav

Pojdimo lepo po vrsti ...

Preden se kolesar vsede na kolo na štartu, mora najprej spraviti telo v funkcionalno optimalno stanje za 200-metrski šprint. Tu sta ključni dve zadevi: timing in protokol ogrevanja. Ustrezen timing pomeni vedeti, ob kateri uri bo kolesar štartal in potem glede na to uro umeriti ogrevalni protokol.

Protokol ogrevanja pa predstavlja vse ogrevalne koncepte, ki jih kolesar izvede z namenom, da bo po ogrevanju telo sposobno dati kar največ tistega, kar disciplina zahteva. V primeru 200-metrskega šprinta je to sposobnost prenesti čim hitreje čim več maksimalne moči ob čim večjih obratih na čim večji prenos, vse to v skupnem času trajanja ne več kot 15 sekund.

Prav veliko izkušenj nimate. Torej?

Moje študije o samem sebi in opazovanje lastnega telesa marsikaj povedo. Ker sem med treningi pri sebi ugotovil, da vedno postanem hitrejši in eksplozivnejši šele v drugem poizkusu (kar je posledica optimalne aktivacije, ki pri posameznikih nastopi različno), moram to dejstvo upoštevati in vključiti v ogrevanje ustrezne koncepte, ki mi bodo omogočili priti na štart ustrezno aktiviran, saj je štart samo eden. Toliko izkušenj pa že imam.

Za aktivacijo med ogrevanjem smo s trenerjem predvideli tri kratke intervale pospeševanj z različnimi prenosi. In sicer s cestnim kolesom, zunaj, na cesti. Predvideli smo tudi ustrezno količino počitka po končanem ogrevanju in ga tempirali na čas napovedanega štarta. Na štart moram priti kot tempirana bomba.

Končni rezultat?

Na tekmi sem dosegel absolutno najboljši čas in dosegel najvišjo hitrost v konkurenci v šprintu na 200 metrov z letečim štartom. Ja super, delo odlično opravljeno ...! Niti slučajno ne, saj sta dve zadevi šli popolnoma narobe, ena pa ni bila dovolj dobro izvedena.

Nastaviti si ogledalo. FOTO: Osebni arhiv Eduarda Žalarja

Bolj natančno, prosim.

1. Na dan tekmovanja je presenetila izredno, za ta letni čas nenavadno nizka temperatura, dve stopinji Celzija je mnogo prehladno za učinkovito šprintersko aktivacijo. A ker vremenska napoved ni niti približno napovedovala takega vremena, je bilo tovrstno presenečenje usodno. Aktivacije nisem opravil, kot bi jo moral. Vedel sem, da se bom na štart odpravil neaktiviran.

2. Napovedani čas štarta je bil nenapovedano prestavljen za 20 minut. Namesto ob 12.30 sem štartal ob 12.10. Če se to organizatorju ne zdi nič takega ali celo imenitno, ker bo vsega prej konec, žal pri športniku ni tako. Na velikih, resnih tekmovanjih tudi nikoli ne prihaja do takih dogodkov. Prav zato, da se športnikom zagotovijo optimalni pogoji za najboljše rezultate. V mojem primeru je tovrstno dejstvo podrlo timing priprav, saj sem po končanem ogrevalnem protokolu načrtoval še slabih 20 minut za umirjanje in počitek. Ker se je štart izvedel 20 minut pred napovedanim, pa sem se nanj odpravil tako rekoč takoj po ogrevalnem protokolu in zavzel štartni položaj v stanju, ko nisem bil ustrezno aktiviran, sem pa bil zato utrujen (smeh).

3. Tako imenovani windup ali vstop v letečih 200 metrov šprinta je faza kolesarjenja, znotraj katere mora kolesar doseči najvišji del steze (ob ograji) in izvesti popolno pospeševanje za vstop v zadnjih 200 metrov. Za celotno vožnjo ima kolesar na razpolago 3,5 kroga, zadnjih 200 metrov se časovno meri.

Izvedba windupa je cela umetnost.

Prvi del izvedbe je dokaj enostaven, v 1,5 kroga moraš prikolesariti na vrh steze s čim manj porabe energije in čim bolj sproščeno. Ko enkrat naštudiraš linijo vožnje, je zadeva preprosta. Potem pa se lahko zakomplicira, ko nastopi drugi del. Po 1,5 kroga imaš na razpolago samo še en krog, ki ga moraš izkoristiti za čim bolj učinkovito pospeševanje, a na način, da ne pregoriš, še preden štoparica sploh steče in hkrati zagotoviš idealno linijo vstopa v zadnjih 200 metrov. Ta linija ti namreč lahko prinese dodatne km/h ali pa ti jih vzame.

Ekipa. FOTO: Osebni arhiv Eduarda Žalarja

Pristopov k windupu je toliko, kot je različnih kolesarjev. Nekateri šprinterji so bolj eksplozivni kot drugi in lahko vse pričnejo delati kasneje. Tako bodo bolj spočiti, a še vedno noro hitri. Potem pa so tu tudi šprinterji, ki so manj eksplozivni in morajo vse skupaj pričeti delati nekoliko prej, da imajo dovolj metrov za razvoj hitrosti. Najmanj kar je, moraš razviti svoj pristop, ki ustreza tebi lastnim karakteristikam. In potem vaditi, vaditi in vaditi, tako da ni niti najmanjšega dvoma kdaj, kako in kje boš pospeševal. Ne sme biti najmanjšega dvoma.

A pri meni se je pojavil. In pojavil se je ravno med zavojema tri in štiri pred finalnim vstopom v 200 metrov šprinta. Nisem bil prepričan, naj izvedem zaključno pospeševanje sede ali stoje. Hitrost sem že imel lepo, utrujenosti od pospeševanj ni bilo čutiti, potem pa negotovost. Odločil sem se za pospeševanje stoje, a sem pri tem popolnoma podrl ritem pospeševanja. Namesto da bi hitrost zvezno naraščala, je zaradi sunkovite menjave iz sedečega v stoječ položaj in nato nazaj v sedečega, padla. Posledično je bila končna vstopna hitrost v letečih 200 metrov nižja, kot bi morala biti.

Do kakšnega spoznanja pride kolesar s tako analizo?

Z analizo sem se dokopal do treh spoznanj oz. področij, ki znatno vplivajo na rezultat. Neposredno lahko vplivam na dve, na eno pa se lahko samo pripravim, če se še kdaj ponovi.

1. Nujno potrebujem razviti alternativni ogrevalni protokol, s katerim bom lahko dosegel meni potrebno aktivacijo ne glede na vremenske razmere. Torej znotraj velodroma. Možnosti so široke. Od kombinacije cestnega kolesa na dobrem trenažerju do wattbike-a ...

2. Testiranja drugega dela windupa z meritvami učinkovitosti različnih pristopov v zavoj 3 in 4 prav tako označujejo tehnično področje za nadaljnje delo.

3. Na izvedbo organizacije tekmovanja, pa žal kolesar ne more imeti neposrednega vpliva. Ali bo timing držal ali ne, žal ne morem vedeti. Lahko pa predvidevam, da ne bo in umerjam ogrevalne protokole na 20 minut pred napovedanim štartom. In če bo potem timing vseeno držal? Ni najbolje, a je še vedno učinkoviteje se ponovno malo ogreti in iti na štart spočit kot obratno.

Seveda pa je bil to le košček, da ne rečem drobtinica, ki se je nanašala zgolj na kvalifikacijskih letečih 200 metrov. Potem se je dirkalo še v dvobojih, pa vozilo TT na kilometer, zato je celotna analiza bistveno obsežnejša, a načelo analize je bilo takšno, kot sem ga opisal.

Ogrevalni protokol. FOTO: Osebni arhiv Eduarda Žalarja

In čeprav gre pri dirkališčnem kolesarjenju le za kolesarjenje v krogu, z vsakokratno izkušnjo treninga in tekem kolesar odstira neskočna prostranstva tega primitivno hrčkastega športa.

Res, je voziš se v krogu in nikamor ne prideš, a ti je iz trenutka v trenutek bolj jasno, da gre tukaj za umetnost in znanost.

Vrniva se še malo k dirkanju. Ko izgubiš dirko, tekmo, dvoboj pravzaprav, je počutje slabše. Koliko slabše?

V telesu se začne dogajati vse, razen razumljivega. Lahko opišem tisti večer po izgubljenem šprintu. Ob visokem srčnem utripu in telesu, polnem adrenalina, odprem oči in se zavem, da ne morem spati. Podzavest me neprestano vrača nazaj, na kolo. Na dvoboj, ki ga nisem odpeljal dovolj učinkovito. Ne glede na vse prijeme, tehnike umirjanja, namesto da bi zaspal po napornem dnevu tekmovanja, me podzavest vedno pahne v akcijo in išče rešitve, analizira. Kaj je bilo, kako bi moralo biti, zakaj ni bilo, kot bi moralo biti. Podoživljanje z mnogo vprašanji, do katerih odgovorov se ne prebiješ kar tako. Moj prvi, čisto pravi posttravmatski sindrom.

Ki ni nujno slab ... posttravmatski sindrom ... v športu seveda.

Drži, ni vsak posttravmatski sindrom slab. Še posebej če ga hitro prepoznaš, razumeš in tudi najdeš pot ven. Velikokrat se srečamo z besedno zvezo tekmovanja na najvišjem nivoju. In če jo največkrat pripisujemo telesnemu značaju, torej tekmovanju, ki zahteva vrhunske telesne sposobnosti in prinaša vrhunske rezultate, jo redko pripisujemo psihološkemu značaju. Razumljivo po eni strani, saj je besedna zveza zelo sugestivna, če jo povezujemo s športom. Pa vendar. Intenzivno doživetje in izredno močan fokus sta tista, ki po tekmi športnika še nekaj časa spremljata v obliki posttravmatskega sindroma. Logično.

Fokus. FOTO: Osebni arhiv Eduarda Žalarja

Kje je osredotočenost?

Močna osredotočenost, ki jo športnik gradi do tekmovanja in na tekmovanju z njo doseže vrhunec, po tekmi ne ugasne kot luč, ki jo izklopimo. Začne sicer popuščati, a popušča počasi. In govorim o resnično močnem fokusu, tako ostrem, da za športnika preprosto rečeno v tistem trenutku zunanji svet skoraj ne obstaja. Ne more obstajati, ker če bi, bi to pomenilo edino to, da ni popolnoma osredotočen na preformans. Pri meni osebno se to kaže tako, da ko sem na tekmi povsem osredotočen, nisem dober sogovornik, delujem odsotno, kdo, ki ne ve, v čem je štos, bi me označil tudi za meglenega. 

Kaj počnete takrat?

Pripravljam se, da naredim, kar moram narediti čim bolje. Vizualiziram, ponavljam. To je tudi poglavitni razlog, zakaj športnik potrebuje ekipo ob sebi. Dobro ekipo, ki empatično razume dogajanje, in športnika razbremeni na vseh področjih, ki bi mu sicer jemali fokus. Osebno tudi verjamem, da ga ni takega športa, kot je individualni šport. Že res, da je športnik lahko sam v areni, a rezultat je vedno plod timskega dela, drugače ne gre.

Ampak posttravmatski sindrom je lahko tudi zelo škodljiv?

Tudi to drži. Posttravmatski sindrom je škodljiv, če ne ukreneš ničesar, če se mu samo prepuščaš. A kaj lahko ukreneš, če je dogodek že mimo, fokus pa še kar drži. Pri sebi sem našel rešitev v re-fokusu. V preusmeritvi fokusa k novemu cilju in to se je pokazalo kot učinkovito. Saj sem nekaj močno silovitega iz preteklosti usmeril v prihodnost in to silovitost osredotočenja spreobrnil v močno motivacijo na poti k novemu cilju. To podzavestno vračanje v podoživljanje dogodka tekme sem izkoristil za natančno analizo nastopa, ki je zelo hitro pokazala področja, na katera se je potrebno osredotočiti s treningi v prihodnosti.

Najbrž je to osnova športne psihologije?

Ne vem, morda gre za osnove športne psihologije, a sam izkustveno odkrivam področja, kjer se je izkazalo, da je natančna analiza športnega dogodka dobra ne samo za dobro načrtovanje treningov, temveč deluje tudi kot terapija, ki pomaga športniku vzpostaviti funkcionalni kontakt z vsakdanom. Pri sebi sem tudi opazil, da je bila analiza še toliko bolj podrobna, saj je še vedno prisoten fokus deloval kot motor za točno analizo.

Kar nekaj opreme se nabere. FOTO: Osebni arhiv Eduarda Žalarja

In kaj ste dobili s tem?

In kaj sem dobil? Segmentiran vpogled v nastop in zelo natančno osnovo za izdelavo načrta treninga. Ob časovno definiranih ciljih v naslednjih mesecih sem tako zagotovil preusmeritev fokusa v prihodnost in kar naenkrat se je namesto premlevanja preteklosti in zastavljanja neskončnih kaj pa čejev pojavila strupena motivacija za pričetek dela. Ko komaj čakaš, da se lotiš novih izzivov, ki bodo temeljili na tvojih lastnih ugotovitvah, pridobljenih izkušnjah in znanju. In tako se sklene neskončni krog rasti športnika.

V redu. Nehajva s tem. Kakšni so vaši naslednji cilji?

Moj naslednji cilj je prva mednarodna tekma. Sredi decembra se bom namreč udeležil tradicionalnega Track Cycling Challenga v Švici na Tissot timing velodromu v Grenchnu, tik ob tovarni dvokoles BMC. Kaže, da bo to zelo natančno izmerjena dirka (smeh).