Fotr na olimpijskih

Pred nekaj dnevi končano državno prvenstvo v dirkališčnem kolesarstvu je postreglo s precej nenavadnimi pogledi na ta, pri nas, zelo nepoznan šport. Da, to je kolesarstvo, da, ta kolesa imajo krive balance, ampak nimajo zavor in ne prestav, oz. imajo samo eno prestavo. 

O, pista!

Državno prvenstvo je trajalo kar tri dni. Videli smo veliko disciplin, o katerih javnost nima pojma in ki nosijo čudna imena, naslove, pravzaprav. Videli smo tudi premiero na našem edinem pokritem dirkališču, ki se imenuje Medison. Ime nosi po slavnem dirkališču v New Yorku. Ne, na teh dirkah ne vidimo Pogačarja in Rogliča niti Mohoriča in Mezgeca. V mlajših kategorijah so dirkali na odkritem dirkališču v Kranju, ki pa se ne more primerjati s tem v Češči vasi. Ne more se primerjati zato, ker ima kranjski največjo strmino na ovinku manj strmo, kot je v Češči vasi najbolj raven del velodroma. 

Vseeno smo videli nekaj mladih talentov, o katerih bomo v bližnji prihodnosti zvedeli veliko več. Opazili pa smo tudi najstarejšega na pisti, ki pa je v bistvu tudi najhitrejši kolesar v Sloveniji, ampak tega nihče ne ve. Star je 46 let in lahko bi bil oče oz. fotr večini kolesarjev, ki je nastopala na državnem prvenstvu. Ime mu je Eduard Žalar in v kvalifikacijah v šprintu na 200 metrov je postavil najboljši, najhitrejši čas. Avtomatično se je zato uvrstil v finale, kjer je izgubil 2:0 in osvojil srebrno medaljo. Pri 46-letih! 

Potem je sledila disciplina kronometer na 1000 metrov. Osvojil je tretje mesto, ampak zaradi nespretnega sodnika, ki ga je držal na štartni črti. Edo bi najbrž zmagal, če ne bi imel smole ...

O Edu smo v Poletu že pisali pred dvema letoma, ko je opravil za najbolj norim podvigom tistega leta. Ne vem, če se spodobi napisati, da je šlo za športni podvig. Tega ne smete početi doma. K pogovoru smo ga povabili zato, ker je obelodanil zgodbo z naslovom Fotr gre na olimpijske. Zastrigli smo z ušesi, še enkrat preverili njegov emšo in ga poklicali.

Pogovor s človekom, ki je šel od podvodnega triglava na Triglav

Ste trenutno najhitrejši kolesar v šprinterski disciplini, kakšni?

Šprint kot disciplina, verjeli ali ne, je ena starejših disciplin olimpijskih iger moderne dobe, saj je prisoten na olimpijskih igrah že od konca 19. stoletja, torej od samega pričetka moderne dobe. Zanimivo, glede na to, da je disciplina danes še vedno načeloma kar velika neznanka.

Matic Šmon: Slovenija ima kolesarsko prihodnost - na velodromu

Tudi sam sem si zastavljal tovrstno vprašanje leta in leta nazaj, ko sem opazoval šprinterski dvoboj, match sprint oz. sprint dveh kolesarjev na velodromu. Kolesarski kar nekaj za veliko večino populacije še danes ostaja misterij in vzor dejanj, ki jih tudi človek z izredno bujno domišljijo le stežka osmisli. In ko sem pred časom spisal prispevek o moji prvi izkušnji na šprinterskem kolesu na velodromu, je padel predlog, če lahko nekoliko razložim pravila šprinta, za kaj pravzaprav gre. Da bodo prizori kot ko se dva kolesarja vozita počasi, eden gleda nazaj, potem pa šprint…, bolj razumljeni.

Opisujem koncept (ne zahajam v detajle pravil) po mojem mnenju enega bolj razburljivih, a na žalost, prezrtih športov, šprint.

Navkljub nazivu šprint, se le ta za razliko od atletskih šprintov ne odvija na polno in na štartno pištolo od štartne linije do cilja. Tipično se dirkališčni šprint izvaja v 3-krogih (1 krog na olimpijskem velodromu tipično znaša 250m), od katerih zadnjih 200 metrov je časovno merjenih. V teh zadnjih 200-metrih, se torej največkrat zgodi tisti pravi šprint in dvoboj med kolesarjema, medtem, ko predstavljajo preostali krogi pred zadnjimi 200 metri, taktično igro med nasprotnikoma, neke vrste igre mačke z mišjo.

Če poenostavim, od vsega skupaj 750 metrov, ki jih imata nasprotnika na razpolago (3 krogi), imata kolesarja 550 metrov časa taktično si zagotoviti čim boljše izhodišče za vstop v 200 metrov šprinta, ki bo omogočil kolesarju prevoziti ciljno črto pred drugim kolesarjem.

Zadnji dan svetovnega prvenstva v Roubaixu

Čemu potem tista počasna vožnja kolesarjev, ko sprednji kolesar neprestano pogleduje nazaj?

Odgovor se skriva v taktiziranju in nadzoru nad dogajanjem. Sprednji kolesar v dvoboju, je taktično gledano vedno v depriveligiranem položaju. Iz tega razloga sprednji kolesar vedno nadzira kaj počne njegov nasprotnik, saj ne želi biti presenečen z napadom, istočasno pa želi nasprotnika spraviti v čim manj ugoden položaj za učinkovit napad. Po domače povedano, si vsak od obeh kolesarjev želi pripraviti čim boljše izhodišče za zmagoviti 200 metrski šprint.

Dirkališčni šprint torej ni samo surova moč in hitrost, temveč predstavlja fuzijo taktike, inteligence, moči in hitrosti. Predstavlja partijo šaha na hitrih kolesih, kjer ne velja pravilo nadvlade močnejšega, temveč velja pravilo prevlade učinkovitejšega. Kombinacija neskončnih možnosti taktik, visokih hitrosti in akcije, naredi šprint izredno razburljivo kolesarsko disciplino, ki je z eno besedo atraktivna.

Tole je eden od trening dvobojev, kjer me Grega preseneti z dokaj nenavadno taktiko. Se je obrestovalo? Poglej video z mojim komentarjem.

Druga polovica zgodbe? 

Da, opisani dvoboj je le polovica šprinterske zgodbe, discipline. Prvi del zgodbe, predstavlja namreč individualni leteči šprint na 200 metrov, ki služi kot kvalifikacijski šprint za oblikovanje dvojic, ki nato vstopajo v dvoboje.

Kolesar ima tipično na voljo 3,5 kroga, od katerih je zadnjih 200 metrov časovno merjenih. Kolesar mora izkoristiti prve kroge za optimalno pospeševanje in pozicioniranje na ovalu, da lahko zadnjih 200 metrov odpelje z največjo možno hitrostjo. Najhitrejših 16 – 24 kolesarjev (odvisno od tipa tekmovanja), se uvrsti v nadaljnje tekmovanje in vstopijo v sistem izločanja preko dvobojev. In sicer se pomerijo med seboj v zaporedju od kolesarja z najboljšim časom, s kolesarjem z najslabšim časom, 1. s 16. oz. 24, 2. s 15. oz 23., itd.

Od kje in kdaj vam ljubezen do velodromskih dirk, dirkališčnega kolesarstva, piste? 

Še danes se živo spominjam. Kot prikovan sem pred malim, črno belim tv zaslonom, z odprtimi usti nemo opazoval dogajanje. Nacionalka je predvajala dokumentarni film o športu, ki ga nisem še nikoli videl. Dva kolesarja, z nenavadnimi kolesi, sta dirkala na lesenem ovalu, visokih in strmih naklonov v zavoju. V spomin se mi je vtisnil komentar, ko je reporter komentiral;…»ta in ta kolesar ne more prehiteti tega in tega kolesarja, pa čeprav mu sledi s kar 65 km/h.« Vau!

To je bilo dolgo nazaj, če omenjate črnobelo televizijo?

Pisalo se je leto 1981, čas, ko se je pri nas velika večina avtomobilov vozila s povprečno hitrostjo 50 km/h, jaz pa sem občudoval športnike, ki so se borili na kolesih, ki so jih gnali na lastno moč preko 60 km/h. To je bil trenutek, ko sem prvič videl in spoznal šport, ki se mi je vpisal v gen. Dirkališčno kolesarjenje, oz. velodromsko kolesarjenje je šport, ki je pri nas popolnoma nepoznan. Dirkališčno kolesarjenje je olimpijski šport že od samega začetka olimpijskih iger moderne dobe, od 1896. Gre za šport v katerem akcija, hitrost, adrenalin in strategija hodijo z roko v roki in se prikazujejo v obliki kolesarskih spopadov na velodromu.

Velodrom, pista, dirkališče, kaj je to, pravzaprav?

Velodrom predstavlja ovalno areno, katere največja značilnost so visoki in strmi zavoji, ki omogočajo krožne dirke kolesarjev ob izredno visokih hitrostih. Prvo svetovno prvenstvo v dirkališčnem kolesarstvu je bilo že leta 1893 v Chicagu, Illinois, ZDA, torej kar 28 let pred prvim svetovnim prvenstvom v cestnem kolesarstvu leta 1921. Moderni velodromi sestojijo iz dveh 180 stopinjskih nagnjenih odvojev in dveh ravninskih odsekov, ki nista vedno brez naklona. Dolžine standardnih velodromov dosegajo dolžine od 150 do 500 metrov, pri čemer so olimpijski dolgi najmanj 250 metrov; dolžina 333.3 metra je najbolj priljubljena. Velodromi so lahko notranji oziroma zaprtega tipa ali zunanji. 

Ne vem zakaj, ampak v meni je šport prebudil nekaj prvinskega. Nevidno gonilo, instinktivno privlačnost k temu. Imel sem 6 let, dirkališčno kolesarjenje pa je bilo nedosegljivo. 

V Sloveniji imamo fantastičen velodrom?

Da, v Sloveniji je edini pokriti velodrom v Češči vasi pri Novem mestu, zgrajen je bil za potrebe mladinskega svetovnega prvenstva v kolesarstvu leta 1996, vendar je bil odkrit, na novo naredili in pokrili so ga šele leta 2018. V gen vpisana želja je bila še vedno prisotna. Toda kaj, ko je bilo mladinsko svetovno prvenstvo prva in zadnja stvar, ki se je zgodila na tem velodromskem biseru. Klub, kjer bi se dalo pričeti trenirati dirkališčno kolesarjenje ni obstajal. Kamor koli sem se obrnil z željo, da bi se začel ukvarjati s športom, sem naletel na praznino. Imel sem 22 let, dirkališčno kolesarjenje pa je bilo nedosegljivo. Velodrom je počasi pričel propadati, dokler ga zob časa ni popolnoma uničil.

Leta so minevala, poslovno sem zašel v vode fitnes industrije, kjer je ključ do uspeha skrit v sposobnosti navdihniti ljudi, da postanejo in ostanejo aktivni. V Sloveniji z Les Millsovimi programi že vrsto let skrbimo za inštruktorje in vadeče po fitnes centrih širom države.

Takrat se je rodila ideja o EDspediciji?

Leta 2019 sem s svojo ekipo delal na projektu navdiha, kjer smo navdihovali in motivirali množice s poizkusom rekorda. V projektu, ki smo ga poimenovali kar EDspedicija, mi je uspelo v 18 urah osvojiti najglobljo točko slovenskega morja s potopom na vdih, prekolesariti preko 200 kilometrov dolgo pot do Julijcev in se nato tudi ponoči povzpeti na popolnoma zasneženi Triglav.

Drzen projekt!

Drzen projekt, z močno adrenalinsko avanturistično noto je imel za nas globji pomen. Odražal je namen našega obstoja, saj se z ekipo čutimo poklicane h kreaciji bolj fit planeta. Verjamemo, da če bodo ljudje postali aktivni, bomo dosegli cilj. Zavedali pa smo se tudi, da samo en projekt ne bo zadoščal in smo tekom izvajanja, že tudi usmerjali misli k naslednjemu projektu, za katerega pa se nam še ni sanjalo kaj bi sploh lahko bil.

Kolo brez zavor in s samo eno prestavo, je še vedno kolo. FOTO: Edo Žalar

Potem pa se je zgodil ključni preobrat. Tekom kondicijskih priprav na podvig EDspedicije, sem trčil ob mentalno bariero. Zaradi utrujenosti in nasičenosti zaradi priprav na projekt, nisem mogel nadaljevati s treningi. Ni šlo. Potreboval sem nekaj, da bi se lahko iztrgal iz primeža krize, saj sem bil sredi priprav na kolesarski del podviga. In bum! Usoda je želela tako, da se je propadli velodrom prenovil, pokril in postal ponovno uporaben. Ko sem bolj kot ne po nesreči to tudi odkril na spletu, je takoj padla ideja, da bi lahko enega od kolesarskih treningov naredili kar tam, saj sem nujno potreboval spremembo. Z ekipo smo obiskali velodrom, naredili vrhunski trening in hkrati sprožili razvoj ideje novega projekta. Imel sem 43 let, v Sloveniji smo dobili nov velodrom, a dirkališčno kolesarjenje je še vedno bilo nedosegljivo.

Vendar pa mi sedaj to več ni predstavljalo ovire. Z mentalno nastrojenostjo navdihovanja množic k aktivnemu življenju, ki temelji predvsem na širejnju ideje, da se vse da, če se želi in da smo za lastno usodo odgovorni sami, v kombinaciji s skrito zaljubljenostjo v dirkališčno kolesarjenje, se je rodila drzna ideja. Gremo na olimpijske igre v Parizu 2024.

Ta ideja nosi naslov Fotr na olimpijskih?

Fotr na olimpijskih, je 4-letni projekt, ki predstavlja zgodbo družinskega, 45 let starega fotra, ki ima dva otroka in psa, in se je odločil, da bo postal olimpijec. V dirkališčnem kolesarjenju …

Sliši se nenavadno, da ne rečem noro ...

Je hudomušen, drzen, ljudski in znanstveni. Tako smo idejo zapeljali v smeri, za katero verjamemo, da se bo tudi dotaknila množic. V projektu hudomušnega naziva Fotr na olimpijskih, smo se odločili spisati 4-letno zgodbo o kolesu, fotru in olimpijskih sanjah. Vemo, da imajo ljudje radi olimpijce. Vemo pa tudi, da je postati olimpijec težko, v mnogo primerih nemogoče. Lahko si slab v svojem športu, ali preprosto prestar. Pa je res tako? Predvsem ta del, biti prestar, je tisti, ki je v nas zanetil iskro radovednosti in znanosti.

Dirkališčno kolesarjenje, oz. velodromsko kolesarjenje je šport, ki je pri nas popolnoma nepoznan. FOTO: Planetfit.si

Izzivate dogme?

Prepričani smo, da današnja dogma vrhunskega športnika, ki ni starejši od 35 let, ni odraz telesnih omejitev, temveč zgolj odraz statistike. In to bi radi skozi projekt tudi dokazali. S projektom smo uradno štartali v januarju, pred tem pa je bilo potrebnih mnogo priprav, da smo lahko odrinili v novo pustolovščino.

Pot je tista, ki oblikuje izkušnjo?

Projekt je dokaj enostaven, iti na olimpijske igre v Parizu 2024. In če me kdo vpraša, če me ne skrbi, da pa morda ne uspe ali če ni to vseeno pretiran cilj, vedno mirno pojasnim da ne. Kajti medtem, ko je cilj res da oditi na olimpijske igre, se bistvo projekta skriva v poti do olimpijskih iger. Tekom štirih let se bo veliko dogajalo, veliko se bomo naučili, razvijali bomo panogo, veliko bomo naučili druge in veliko bomo dali javnosti. S tega vidika je to projekt, ki ob vztrajnosti ne more ne uspeti. Lahko se sicer zgodi, da se v ključnem momentu nebi mogel kvalificirati za igre, če bi bila konkurenca boljša, vendar pa je navkljub temu lahko storjenega že toliko dobrega, da tega nebi gledal kot neuspeh.

Ljudi boste na ta način tudi seznanili z velodromom ...

S projektom želimo razviti panogo dirkališčnega kolesarjenja, navdušiti množice za šport, a istočasno podariti javnosti motivacijo in navdih za odločitev postati aktiven. Projekt bo spisal zgodbo, ki bo opisovala več ali manj težavno pot, vzpone, padce, emocije in življenje navadnega smrtnika, ki se je odločil poseči po vsaj na videz nemogočem. Podobno kot pri EDspediciji, smo tudi ta projekt zastavili na način, da se vse skupaj dokumentira v obliki videov, zapisov in objavlja preko medijev in socialnih omrežij.