O kolesu kot osedlani kravi in še o čem

Če bi jih moral prešteti, bi najbrž zadostovali prsti ene dlani. Izobražencev namreč, kolesarskih izobražencev. Vrsto let dajem in dajemo s Poletom nasvete, ki bi pripomogli k izboljšanju kolesarjevega uživanja na kolesu. Zadnja leta smo Poletu dodali še malce kisika, misleč, da bo učinek boljša prekrvavitev možganov izpod čelad.

Pozorno spremljam rekreativni kolesarski svet in pokorno javljam, da še ni dosegel svojega vrhunca. Res, da je kolesarjev na specialkah vsako leto več, na Gorenjskem bodo kmalu začele prevladovati ženske na specialkah, kar se mi zdi še posebno lepo presenečenje, kajti Gorenjci že nekaj časa pravimo, da je specialkanje postalo resnično ženski šport!

Ne vem, kako je na drugih slovenskih cestah, vendar če se hočete družiti in voziti s specialkarkami, le zavijte na podkaravanške in alpske ceste. Ne dolgo turc nazaj sem z Jezerskega proti Preddvoru dohitel skupinico treh žensk na specialkah. Dve sta vozili vštric, tretja pa je silila od zadaj vmes, da bi bolje slišala, kaj prijateljici govorita. Čisto počasi so se vozile, veliko so si imele povedati.

Nekaj časa sem v ozadju poslušal, ne dolgo, ker je šla debata v smer moških na kavču, ki gledajo ligo prvakov v nogometu. Ko sem jih prehiteval, sem lepo pozdravil in jim voščil srečno pot v dolino. Ena je zavpila, da se jim nikamor ne mudi, ker je dan prelep, da bi počele kaj drugega kot kolesarile. Nikoli prej nisem videl treh žensk, ki bi tako sproščeno specialkale. Res je to že skoraj ženski šport, sem si rekel, ko sem na poti proti domu srečal še nekaj ženskega na tankih gumah.

Naše življenje: Sam sebi dobre volje kovač

Svetovalnica za kolesarje

In kaj rekreativni kolesar sprašuje, kakšen nasvet hoče slišati? Največkrat je vprašanje povezano s kolesi, kakšno kolo naj si kupi. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je moj nasvet le malokrat uslišan. Na koncu si vedno kupijo boljše kolo, kot sem jim svetoval! Nisem trgovec s kolesi, vem pa, kakšno kolo kdo potrebuje. To vidim že od daleč in ni potrebno to, da kolesar spregovori. Vidi se po njegovi postavi, mimiki, hoji in vedenju. Ko spregovori, sem že prepričan, kaj potrebuje. Vsi si želijo specialko, dirkalnik, karbonsko, lahko, togo, hitro in poceni kolo. Če bolje poznate avtomobilski svet, je to nekako tako, kot bi si vsi želeli carrero 911 S turbo za recimo deset (ali manj) tisoč evrskih bankovcev. Novo, seveda. Vemo pa, kako težko, neudobno in nevarno je voziti tak avto. Če se vrnem na kolesa, je proračun denarja, namenjenega za nakup, pomemben, ni pa odločilen.
 
Predstavljajte si štiridesetletnika, dobro situiranega, ki je opazil, da je zaradi povečane mastne obloge okoli pasu izgubil optični stik z najboljšim prijateljem tam niže, takega, ki je dojel, da brez resnejše fizične rekreacije ne bo šlo niti teden več. Kakšno kolo naj si kupim? Predstavim mu specialko, ki je lahka, vendar ni karbonska, ki je opremljena z opremo, ki mu ne bo povzročala težav, ker vem, da ni tehnični tip, in stane nekje med 1500 in 2000 evrov. Razlagam mu, da so zanj pomembni geometrija okvirja, potem obročniki in pri koncu oprema in čisto na koncu podatek, iz kakšnega materiala je narejeno kolo. Da je pri specialki najpomembnejša njena nastavitev, kar pomeni, da se mora kolesarjevo telo, kakršno koli že je, prilegati kolesu, kot se prilega najboljša nogavica stopalu. To je pomembnejše od znamke, materiala in cene kolesa.
 

Izbira specialk je velika

Tega se zavedajo vsi resni proizvajalci specialk. Verjetno ste, če se odločate za nakup specialke, opazili, da jih je več vrst. Sicer je še vedno njihov skupni imenovalec kriva balanca, vendar je to tudi vse. V vsakem katalogu boste lahko opazili, da jih je resnično več vrst, toda če se vrnem k omenjenemu štiridesetletniku, ki ga zanima specialka le s prve strani kataloga, potem smo tam, kjer jih največ naredi napako. In naj z njim končam, kljub mojemu nasvetu, da potrebuje nogavico od specialke, ki stane pod dvema tisočakoma, si je kupil tisto za štiri in pol, ker ima dovolj denarja, ker ravno tako vozi Quintana in je seveda s prvih strani kataloga, kar pomeni, da je najboljša.

Potem se vozi z njo in je videti, kot bi osedlal kravo simentalko. Kolo je jokalo pod njim, želelo si je hitrosti, pospeševanja iz ovinka v ovinek, skrajnih spustov, divjanja, dirkanja … Česar pa novi lastnik, štiridesetletnik ni mogel ponuditi, ker se zaradi trebuha niti ne more prijeti za spodnji del krmila, ker se boji hitrih spustov, ker nikoli ne ve, kako hitro lahko vozi skozi ovinek in ker ga po vsaki vožnji tako bolijo ramena, vrat, hrbet, da je že skoraj prepričan, da to ni šport zanj.

Potem gre k strokovnjakom za nastavitev koles, ker je to še edina možnost, in oni ga premerijo, pogledajo dirkalnik, in ker je dober plačnik, mu ga tudi dobro nastavijo, vendar to kolo potem ni več Quintanov dirkalnik, ampak osedlana krava. On je zadovoljen, ker ima zelo drago in s tem zelo podobno kolo kakor slavni Kolumbijec. Ne ve pa, da se bo njegovo trpljenje samo še stopnjevalo, in že po nekaj mesecih bo spraševal, ali poznam kakega dobrega ortopeda ali vsaj kiropraktika, če že ne kardiologa …

In potem si predstavljajte petdesetletnika, šestdesetletnika, sedemdesetletnika, osemdesetletnika, no, videl sem tudi svojega bivšega profesorja, ki je dopolnil devetdeset let in še vedno kolesari, vendar s kolesom, primernim za njegova leta, kar si štejem v posebno čast.
 

Katero kolo je pravo zame?

Kaj pa tridesetletni in mlajši? Zanje velja popolnoma enako kot za vse naštete. Čeprav so mlajši, še ne pomeni, da se bodo zelo dobro počutili na dirkalniku, lahko pa se zelo dobro na specialki, ki ustreza njihovem slogu vožnje.

Torej, moj nasvet vsem je, da cena ne odloča o tem, kako se bomo vozili. Dražja kot je specialka, bolj je dirkalna, vendar če nismo dirkači, take ne potrebujemo … Tako kot ne potrebujemo formule ena, da bi se vozili z avtomobilom, kajne? Tako je to v kolesarskem svetu. Na trgu je kup modelov specialk, ki imajo točno določenega uporabnika. Več ko boste dali denarja za specialko, bolj neudobno se boste vozili. Več je manj. In če mi verjamete, je kolesarjeva varnost precej odvisna tudi od izbire kolesa. Vsak specialkar bi moral biti vešč svojega kolesa. Če pa je kolesar sedi na kolesu, tako da je videti kakor na rodeu, oziroma da se ga drži zato, da ne bi padel, potem na cesti ne more biti varen.
 

Kolesar na cesti

Najpogostejši vzrok za avtomobilske prometne nesreče je prevelika hitrost. Na drugem mestu je vožnja pod vplivom alkohola. Pri kolesarjih je malce drugače. Najpogostejši vzrok za nesreče, v katerih je vključen kolesar specialkar, je previsok srčni utrip. Alkohol je najpogosteje izključen, ker specialkar alkohol uživa v zelo majhnih količinah. Vemo, zakaj? Zaradi forme, kajne?

Ko stojimo na startu skupinske vožnje, vadbe ali treninga, je večina kolesarjev nemirnih, ne poslušajo navodil vodje, ker so enostavno živčni, komaj čakajo štart, da se bodo rešili treme, strahu. Kadar koli, in to je skoraj vsak teden, imam pred seboj v povprečju trideset kolesarjev, ki jim poskušam pred startom svetovati, kako in kje naj se vozijo. Malokdo me posluša. Ni jim treba, ker bodo tako ali tako šli do konca, do »dile« in »filtra«, na njihov način.

In ko jih gledam med vožnjo, primerjam svoj srčni utrip z njihovim. Nisem vrhunsko pripravljen kolesar, vendar vem, da se mi že pri 170 udarcih srca na minuto »film« pred očmi vrti povsem drugače kakor pri 140 udarcih. In če seštejem svoja kolesarska leta z leti kakega kamerada, ki je na specialki manj kot desetletje ali je celo začetnik in je že abraham ali več, potem se vprašam, kako je šele njemu pri maksimalnem utripu.
 

Kolesarjevo razmišljanje

Kaj kolesar razmišlja, ko se njegovo telo z glavo na čelu spremeni v eno samo utripanje? Poznamo tisto stanje, ko pademo v gluhoto in temo pri belem dnevu, pri odprtih očeh in našpičenih ušesih. Ko telo postaja mravljinčasto, nogi telečji in pekoči hkrati, vrat mehak, glava pade med ramena, komolci lezejo stran od rok, jezik sili ven, prijatelji so vse dlje, zmanjkalo je prestav … In potem se prikaže rdeči semafor! Pravi prometni semafor, na katerem se je prižgala rdeča luč. Pameten človek si oddahne in reče: končno rdeči semafor, lahko si bom odpočil.
 
Očeladen človek pa, rdeča, rumena, zelena, barva je enaka, skozi vse drvimo in letimo, da le ne bi zaostali. Višji utrip je pogojen z višjo hitrostjo, in to je stanje, v katerem se rekreativni kolesar spremeni v zver na kolesu. Slepo in gluho zver na kolesu. V bistvu je pravzaprav ubogo »jagnje«, ki je izgubljeno v svetu specialkarstva, vendar se kot zver bojuje za obstoj. Rekreativcu dopovedati, da se da kolesariti tudi z utripom med 120 in 140 udarcev na minuto (za starejše ne velja), je brezpredmetno.

V tridesetih letih sem srečal samo štiri rekreativce, ki so se med vožnjo v klanec zmogli pogovarjati z mano. Na stotine drugih se ni moglo niti, ko smo speljali z dvorišča. Zakaj? Zato ker je pri najvišjem utripu zelo težko kaj povedati, sploh v povezanih stavkih. Saj poznate tisto: »Vem, ne, Joža, spredaj, gre k svina, fuč, jest, ti?« Ali: »Klanc, dolg, je, morem, ne, več, to, dila, je!«

Saj vemo, o čem govorimo, kajne? Ne rečem, da se zdaj morate polžje plaziti po asfaltu, pravim pa, da imejte razumno mejo. To pomeni, da ga »žgite« tam, kjer je varneje, kjer ne vozite hitreje, kakor se sploh sme, in ne vse svoje runde. Izberite si dva, tri odseke ceste, po kateri boste vozili hitreje, vse druge kilometre pa prekolesarite v pogovornem tempu oziroma v takem tempu, v katerem boste vedeli, kje se vozite. Dajem vam lep izziv. Zdržite do septembra, ne da bi s kolesom naredili en sam prometni prekršek. In še enega: poskušajte priti na vrh klanca, tako da se boste med vožnjo lahko pogovarjali s prijateljem.