Nastavitev dirkalnega kolesa, prej in potem

Kako sem kolesarila po nastavitvi Idmatch Bike Lab Maxisport Čerin. Objavili smo že reportažo o nastavitvi cestnega dirkalnega kolesa in obljubili, da bo gospa, katere kolo je bilo (po)nastavljeno, čez čas zapisala svoje vtise. In je to storila.

Ne vem, če je za občutenje posledic sprememb minilo že dovolj časa in predvsem če je bilo prevoženih dovolj kilometrov; tega Primoža res nisem vprašala, kdaj je tisti idealni čas za to, da obsediš na novem kolesu. A dejstvo je, da kolo po malo manj kot desetih vožnjah že tako postaja del mene, da se bojim, da bom kasneje veliko težje pisala o svojih občutkih.

Če sem morda navdušena za šport, gotovo nisem za podrobnosti, ki ga sestavljajo. Tako so za mojo nastavitev kolesa do zdaj skrbeli prijatelji, sicer dobri kolesarji in poznavalci kolesarstva, a prave nastavitve kljub skoraj desetletnemu stažu na kolesu nisem imela še nikoli. Zaradi sreče ali pa morda vendarle pravih rešitev na kolesu tudi nisem nikoli imela težav, zato po tem merilu morda niti nisem bila prava kandidatka za izbrani test, a izkušnje vožnje po novem so me povsem navdušile.

Pri svojih vožnjah sem velikokrat od sokolesarjev slišala, da v zgornjem delu telesa poplesujem levo desno in da je pravi kolesar pri vseh vrstah vožnje (po ravnini, v klanec in pri spustu) v zgornjem delu povsem konstanten, tako rekoč nepremičen. Sama pri sebi sem si mislila, da mi je vožnja včasih pač tudi dolgočasna in da si jo tako nezavedno malo popestrim. To, da sem pedala poganjala skorajda z iztegnjenimi nogami, se mi je zdelo vrhunsko in včasih sem se na kolesu res počutila močno.

Idmatch bike lab Maxi sport Čerin me je dobesedno ponastavila. Če sem pri merjenju lahko preskočila le prvi del testiranja, v katerem Primož Čerin zabeleži vse dosedanje poškodbe in posebna telesna stanja, ker sem imela do zdaj v življenju pač srečo, sem v drugem delu že bila deležna novih spoznanj. Kolesarski čevlji se namreč niso prilagajali mojim določenim meram in Primož mi je popravil ploščico na enem, in še to manj, kot bi moral, ker več pač ni šlo.
 

Kolesarjenje na robotu

Moja kolesarska vožnja na kolesu – robotu je v času testiranja trajala ravno toliko, da je začelo kapljati z mene, a v tem času je robot brez besed povedal svoje: centimeter nižji sedež, pomaknjen naprej proti krmilu, znižanje krmila in centimeter preveč širine krmila, to so bile spremembe, ki naj bi mi po robotovem mnenju  olajšale vožnjo.

Z izjemo širine krmila sem sprejela vse spremembe in tako še bolj čakala nove vožnje. Nastavitve drugače pač ne moreš preskusiti. A roko na srce, prvi občutki so bili precej drugačni: v nogah sem se počutila kot snisnjena harmonika, neverjetno mi je manjkala dolžina iztegnjene noge in zdelo se mi je, kot da sem stisnjena tako v trupu kot v nogah.

A že prvi kilometri so ublažili te občutke. Kar me je najbolj presenetilo, je bilo to, da sem se na kolesu počutila zacementirana, prilepljena na sedež, zgornji in spodnji del telesa pa sta se naenkrat razdelila na dvoje: trup je postal povsem nepremičen, kljub občutkom nespremenjene vožnje je poplesavanje v ramenih izginilo. V nogah, ki so bile še kar stisnjene, a občutek ni bil neprijeten, pa sem sploh pri skokih hitrosti in pri vzponih začela čutiti neverjetno moč.

Prej sem se na kolesu res počutila kot eno, po novem sem imela zgornji in spodnji del telesa, ki sta imela povsem drugačni funkciji: zgornji je imel naloge umiritive in nekakšnega počivanja, vse delo pa je prevzel spodnji del, v katerem sem iz vožnje v vožnjo čutila več moči.

Morda se je v nekaj vožnjah na novo pozicijo moral privaditi le moj hrbet, čeprav gre to lahko tudi na račun začetka sezone.
Nekateri so mi povedali, da so spremembo pozicije tudi opazili, o tem bi morali pisati oni. Dejstvo pa je, da sem jo hitro sprejela, da je kolo postalo del mene in da morda res ne delujem več kot nekakšna amaterka, kamor so me zaradi poplesavanja v zgornjem delu telesa hoteli nekateri uvrstiti.
 

Počutje na specialki

Seveda si želim prav s tem kolesom tudi na kakšno kolesarsko preizkušnjo, a za to je v začetku maja le še malo prezgodaj. Morda bi bil za koga najboljša potrditev prave nastavitve prav rezultat na tekmi, a v mojem primeru to gotovo ne velja: moje rezultate na kolesarskih dirkah namreč v največji meri določajo spusti, pri katerih do konca bremzam in seveda izgubljam dragocene ne samo sekunde, ampak minute. Verjetno si predstavljate, da mi niti nova nastavitev kolesa ne more pomagati. Če in ko pa se bom udeležila kakšnega kronometra, pa vam z veseljem poročam o tem, ali sem zaradi vseh sprememb na kolesu tudi hitrejša.

In še nekaj moram napisati: Primož Čerin je res da nekdanji vrhunski kolesar, bivši profesionalec in tudi danes velik poznavalec kolesarstva. A vse svoje izkšnje in znanje zna strniti v obliko in na način, s katerima navduši. V več kot enournem druženju sem tako izvedela še veliko zanimivih stvari in tudi nasvetov le zame. Prvič sem izvedela, da na kolesu nisem simetrična v ramenih in na kakšen način lahko to odpravim. Ko sem mu v pogovoru povedala za svoje šibkosti v vožnji, je takoj našel rešitev in mi predlagal, česa naj se lotim, da bom boljša. In vse to Primož Čerin pove z neverjetno lahkotnostjo in mirnostjo, latnostmi, ki ju premorejo le vrhunski ljudje.