Morje, ki odnaša moje besede

Včasih nas malo zmanjka, preteklost je ganljiva, ranljiva in pušča sledi...
Danes gledam slike, prebiram zapise in se smejim ob posnetkih. Tako daleč nazaj se mi zdi vse skupaj. Sprašujem se ali moram vedno imeti navdih, inspiracijo. Moram, hočem.. Dve besedi, ki pri meni nista dobrodošli in sta bolj kot ne nezaželeni. Nič mi ni treba in besedo hočem se, da spremeniti ali pa obrniti v želim. Tako se lepše sliši. Torej, kje sem ostala ... Aha pri mojem pisanju.....Obstala ja, točno tam.... Mislim, da že dva meseca nisem ničesar napisala.



Ne znam opisati zakaj je temu tako ali kako je do tega prišlo. Preprosto nisem. V glavi imam toliko misli in mnenj, a hkrati sem prazna. Zavestno se z ljudmi ne spuščam več v težke debate. Ne pustim si, da se ujamem v zanko pesimizma in nerganja. 

Moje mnenje nekako bledi nad mesečino zadnjih dni mojega poletja. Ljudje me sprašujejo kaj je s pisanjem, nič ne pišeš, sem kaj spregledal.  Am mene, mogoče samo mene, kot osebo. 

Tukaj sem, vprašaj me.. 

To praznino besed si krajšam s preživljanjem čudovitega poletja. Včasih željo izrečem na glas in moji sogovorniki se strinjajo, da je čas za nove zapise. Na koncu zaključim z mislijo, da je prav tako. Točno tako kot je. 

Danes imam novo vlogo. Novim obrazom, nadobudnežem sem dala prednost, ker sama tako hočem. Bolj mi je všeč biti v ozadju. Pozornost prinaša odgovornost in to zna biti izčrpajoče. Meni v moji viseči mreži ustreza, tam imam vsak trenutek drugačen pogled na situacijo.



Recept za skuhati katastrofo, ki pomeni ugajati in ustreči vsem, pa je na mojo srečo pristal v košu za smeti. Kot že tolikokrat napisano, opisano in opevano. Samo sami sebi lahko sodimo. Liku, ki ga imaš najraje in s katerim si vsak dan. 

In moja sodba te dni je najlepša. Puščam si svobodo, pojem in plešem. Nič od tega mi ne gre najbolje, pa vendar plešem, kot da je svet moj oder. Pojem, kot bi pela v ponos in slavo vsem olimpijcem.

Tam zunaj nekje je vedno ena oseba, ki se ji zdi tvoj mali nor in zmešan svet znotraj tebe naravnost čudovit. In prav zaradi tega te občuduje in obožuje. Ni nam treba biti vedno močni, lahko si dovolimo, da solze pritečejo, če morajo. Solze oznanjujejo dobro in s časom so najboljše zdravilo za uspeh. 

Včasih, ko se srečamo po nesreči, pride do najlepšega naključja. Dogodki dejanjem dajo težo in zgradijo se vezi, ki trajajo. 
Prav vsak sončni zahod je drugačen, poseben in edinstven ... 

Ps : hvala vsem našim olimpijcem za navdih, voljo in pogum ... Tudi mi ga imamo zaradi vas ... 

I feel very olympic today