Misli o športu in zdravju v karanteni

Kar je povedal lahko zelo enostavno prevedemo tudi v vse, kar se dogaja te dni pri nas… in obenem prihranimo za čas, ko bo življenje, vsakršno, spet brez bolezni, ki je ustavila planet.
Ni le zdravnik, je tudi zelo dober ljubiteljski športnik in zanj pravijo, da ga pri vsem, kar dela, žene velika strast. Pa naj teče (in teče hitro, zelo hitro, odličen je tudi v hribovskih tekih), pleza (zlezel je zares hude stvari) ali smuča (med vožnjo po celcu si je dobesedno zlomil vrat in se med okrevanjem ogromno naučil o sebi …). Torej o vsem govori iz lastnih izkušenj.

Z njim se je pogovarjala slovita ameriška tekačica po najzahtevnejših terenih, Hillary Allen. Naš zapis  je nastal ne kot prepis, pač pa kot smiselen  povzetek pogovora na podkastu CTS in tudi po njegovih mislih.

Medicinski pristop dr. Josha Emdurja se osredotoča na uporabo življenjskega sloga kot način za zdravljenje kroničnih bolezni; in na uporabo zdravil le takrat, kadar modifikacije življenjskega sloga niso dovolj. To je zelo podobno tistemu, kar o Zdravem življenjskem slogu v zadnjem letu v Poletu piše dr. Žiga Hladnik. Na vprašanje, kaj ga poganja v življenju, je njegov odgovor jasen. To je strast.

 

Spletna ambulanta po vzoru zdravniškega ideala

Šport, šport je končni izraz življenja, mislim. In srečen je, da lahko te dve stvari, šport in zdravje, združuje v eno početje.
Ima spletno ambulanto, zato je zanimivo slišati njegove misli o tem, kaj pomeni skrbeti za skupnost in skrbeti za drugega človeka.

»Kar 300 pacientov je, ki imajo dostop do mene, in vse delovanje je resnično zgrajeno po vzoru tistega zdravnika, do katerega imate vedno dostop, ki vas pozna, in je vajino srečevanje usklajeno z vašim življenjem - in ki ima vedno čas za vas. To je tisto, kar počnem, in mislim, da z vidika pacienta deluje zelo dobro, in z vidika zdravnika tudi deluje neverjetno dobro, saj je tudi zdravnik v razmerju, ki lahko resnično vpliva na zdravje nekoga.

Če je tako, da  vidite svojega zdravnika enkrat na nekaj let, ko vam vzame le nekaj krvi in preveri polja na izvidu, verjetno to ne bo spremenilo stvari v vaše dolgoročno dobro zdravje. Če pa imate priložnost, da imate stalne stike z zdravnikom, ki obenem še nekako razume, kaj počnete, je povsem drugače.



Moja usmeritev je bila družinska medicina. Ob tem sem bil res blizu štipendiranja v športni medicini, kar po študiju pomeni biti zdravnik v ekipi. Tako sem preživel nekaj mesecev. Nekako privlačnost športne medicine ljudje vidijo takole: »Oh, lahko ste na nogometni tekmi vsak teden. Lahko ste ob strani in skrbite za športnike.« Zame to preprosto ni bilo privlačno, zato ker rad sodelujem, ne pa gledam.

Torej, čeprav se nisem ukvarjal s tako športno medicino, pa vidim ob delu s športniki, kakšna je moja resnična vrednost, ali razumem strast in norost športnikov, saj je to oboje pri njih res močno izraženo.
Veliko zdravnikov je mojim pacientom reklo, naj zaradi poškodbe nehajo teči. Za marsikoga to ni dober nasvet. Mislim, zagotovo so časi, ko se morate ustaviti zaradi poškodbe, saj si dejansko lahko naredite škodo. Toda govoriti ljudem, naj ne tečejo, ni načrt zdravljenja. Mislim, to je načrt, ki ... Ko športnika izključiš, je to pot do zaostritve, do več poškodb, depresije in potem resnično nisi oseba, kakršna si želiš biti.



Zato resnično vidim, da je moja moč v odgovoru, ko te nekdo vpraša: »Ali je plezanje na El Cap dobra ideja, kar se tiče medicine?« Zagotovo ne. A če ste plezalec, se boste vseeno povzpeli. Torej, pri meni vas spravim na varno izhodišče, da boste lahko uresničili svoje cilje. Moja praksa je sestavljena iz ljudi, ki resnično cenijo svoje zdravje. Imam veliko športnikov. V resnici pa zgolj iščem ljudi, ki želijo biti zdravi in ​​biti najbolj zdrave različice samega sebe. Zelo rad skrbim za športnike, in to je tako pomembno, ker se bodo, če se bodo preveč gnali, dogajale stvari, poškodbe, bolezen.

Ker tečete in živite aktivno življenje, vas to ne osvobodi kroničnih bolezni. Resnično ne morete prehiteti svoje genetike. V resnici je vredno imeti nekoga, ki ... Dobra analogija je, da skrbim za varovance  kot finančni svetovalec. Všeč mi je, da o sebi razmišljam kot o finančnem svetovalcu za zdravje nekoga.

Smo v zanimivem času, kjer lahko resnično kdorkoli dostopa do vseh študij, vseh medicinskih informacij, ki jih je človeštvo kadarkoli ustvarilo. To je nova stvar v zadnjem desetletju. Pred pojavom interneta je bilo medicinsko znanje v zdravstvenih knjižnicah zaprto. Prenašali so ga ustno od ust prek programov usposabljanja na zdravstvenih šolah. Zdaj smo v drugi dobi in moji pacienti lahko v nekaj urah v kavarni izvedo več o bolezenskem procesu in nekaj vem o tem, ko berem najnovejše članke.

Vendar preveč informacij ni. Dostop do informacij ni vedno dobra stvar. Resnično potrebujete ravnotežje, pogovor z nekom, ki ima strokovno znanje in znanje, da lahko ocenite vrsto znanosti, znane vrste zdravstvenih stanj in vse skupaj. Tu se vzpostavi odnos z zdravnikom, ki skrbi zate in ima čas za vas.«

 

Stres je resna bolezen. Kaj je zlomljeno srce? Pa osamljenost...

Pristop dr. Josha Emdurja k medicini je, da želi kronično bolezen zdraviti z življenjskim slogom, uporaba zdravil pa je nekako skrajna možnost, vendar bolj kot ocenjevanje, kako vaš življenjski slog vpliva na vaše zdravje.

»Najboljša potrditev tega je, zlasti pri športnikih srednjih let, da velja, da je mogoče pomagati ljudem, kako najti ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem. Prepričan sem, da ni povsem tako. Mislim, to je skoraj napačna različica, ker mislim, da je to nekako nemogoče. Gre za stres. Pomembno je, da realno gledamo na stresorje, ali je ta stresor čustven, pa naj bo zaradi delovnega stresa, ali pa zaradi treninga, stres na koncu dneva je le stres, seštevek vseh stresov, in se lahko manifestira kot resničen simptom na vsakem organskem sistemu v telesu.

Stres je resnična bolezen sama po sebi, ker če se ne uspemo ustaviti, dobimo fenomen snežne kepe, težave preidejo v prave bolezni, kot so huda, izčrpavajoča depresija, tesnoba. In to je povezano s srčnimi boleznimi, možgansko kapjo in vsem, kar si lahko mislite.

Tudi osamljenost je pravzaprav lahko resnično velika sprožiteljica in pokazateljica težav in v bistvu korelacija z resnimi boleznimi, za katere imamo morda znanstveno poimenovanje, da gre za bolezni srca ali tesnobo ali kaj podobnega - toda v resnici lahko k temu prispeva prav osamljenost.

Poznan je tudi sindrom »zlomljenega srca«. Ko sem delal v bolnišnici, ni bilo nič nenavadnega, da bi se to zgodilo paru sedemdesetletnikov. Eden je utrpel srčni infarkt, dva dni kasneje pa bi se, samo od stresa, isto zgodilo tudi partnerju. Pri tem je zanimivo to, da za to res ni bilo medicinske razlage. Če bi si v laboratoriju ogledali njihove srčne arterije. Običajnih blokad, ki jih vidite pri tipičnem srčnem infarktu, ne bo. Iz neznanega razloga telo samo preneha delovati.

Treba je pogledati, mislim, vzroke za naše težave. Če sovražiš svoje delo, sovražiš svoje življenje, potem je dobro, da govorimo o tem. In pogovarjajmo s pravimi ljudmi.«





 

Poškodbe ali tisoč zgodb. In aktivno okrevanje

Zdravnik je povedal še nekaj bistvenih stvari. Teden dni v postelji, ko ste stari 20 let, pa se boste morali potruditi, da se telesno vrnete tja, kjer ste bili. Če ste stari 60 ali 70 let, je to lahko katastrofalno, in če ne boste imeli volje, da bi se potrudili za vrnitev, morda ne boste nikoli več vstopili iz te postelje. Misli, da je pri 60-ih to lažje, težje je, ko imate 70, 80 let. Ampak vse je v kontinuumu, v dolgoletni aktivnosti, v vztrajanju pri športu.

Kot športnik ima dr. Josh še vedno isto mantro, v katero verjame, to je aktivno okrevanje.

»Če imate poškodbo, morate biti resnično previdni pri namerni, da se vrnete v šport, resnično se potrudite pri odločitvi, kdaj je to varno; včasih se je treba ustaviti, če ne, pa to lahko resnično povzroči velike težave, zlomi se lahko športnikova kariera, čisto iskreno. Torej, morda ne boste mogli teči, ampak pustimo vas lahko v bazenu. Posadimo vas na trenažno kolo. Naredimo vse, kar je potrebno, da se premikate in ohranite mehka tkiva ohlapna. Saj verjetno veste bolje kot kdorkoli drug, ko se stvari zaostrijo, je le še boj, da se mehka tkiva sprostijo in vrnejo nazaj, v stanje, kot je bilo, preden ste se poškodovali.

Mislim, da me je delo s športniki v resnici naučilo, da jih je treba samo pozorno poslušati in resnično vedeti, kakšni so njihovi cilji. Torej, primer: če vemo, kdaj je na sporedu zastavljeni cilj, v resnici poslušam dejstvo, da je to njihov cilj, in kot član njihove ekipe bom storil vse, kar lahko, da jih pripeljem do tiste izhodiščne črte, ki je zakonita in jim ne bo škodovala. To jasno povem.

Toda včasih je težko, še posebej pri delu z ultra vzdržljivostnimi športniki, saj te vprašajo, dr. Josh, ali misliš, da bi šel lahko čez dva tedna na dirko na 100 kilometrov. 
Odgovor:»Verjetno ne, ampak vem, da boš to vseeno storil!« Torej, storim vse, kar lahko, da bom športnika varoval in se obenem potrudil, da ga kar najbolje nastavimo za uspeh. "


 

O iskanju ravnovesja in rešitvi težav

Zdravnik je prepričan, da naredi najboljše, da ljudem posreduje informacije, da lahko dosežejo svoje cilje in poskušajo ostati zdravi.

»Želim biti v položaju, ko to lahko storim, ko nastopi čas. Če je to ravnovesje, ne vem. Mislim, da ljudje preživijo preveč časa v skrbi za ravnovesje. V resnici gre za to, da v življenju izbereš nekaj stvari in se potrudiš, da si tam za svojo družino, da si tam za svoje prijatelje, da preveriš pomembne stvari v življenju in si odgovorna oseba, nato pa poskrbiš, da imaš še vedno čas zase in za svoje dobro počutje.

Mislim, da se stvari vedno premikajo in do tega moramo biti v svojem življenju zelo dojemljivi. Če je tako, da se v službi resnično lovite in vam teče voda v grlo in včasih je pač tako, potem vaši športni cilji najbrž ne bodo številka ena, saj je včasih čas, ko lahko resnično pridno opravljate le svoje delo - in potem poberete nagrado za vse to trdo delo, tudi tako, da imate več časa, da se resnično osredotočite na atletske cilje. Ali pa druge osebne cilje z družino.«

Dr. Josh pravi, da če imamo, kot se reče, preveč na krožniku, da je to možen recept za nepotreben stres in lahko resnično vpliva na zdravje in na počutje ljudi. Če ste popolnoma osredotočeni na nerealen cilj in niste postavljeni za uspeh, se boste poškodovali. Z rezultati ne boste zadovoljni, posledično pa se verjetno ne boste počutili prav dobro.

Zanimiva je tudi, kot pravi, njegova enačba rasti, da je rast enaka stresu in počitku. Edini način rasti je stres, ki pa ga je treba uravnotežiti s počitkom. Če tega ne boste dobili, potem se boste, če se samo stresite, odmrli in umrli, ne glede na to, ali gre za treninški stres, življenjski stres, premalo spanja ali premalo vnešene energije oziroma premalo hrane.

Stres nas naredi močnejše, dokler smo se po njem sposobni ustrezno spočiti. To je tisto, kar mu je všeč v tej enačbi, ker ta samo daje. In to ne glede na to, če to pomeni športnikovo najboljšo uspešnost ali ne, saj so neuspehi so prav tako del procesa kot uspehi. Zdravnik meni, da je to tisto, kar poganja ljudi.





 

O temni strani strasti

Opozarja pa, da obstaja temna stran strasti. Skozi zgodovino je bila strast vezana na religijo in je imela veliko negativnih konotacij. Torej gre res za to, da bi izkoristili strast, da bi delali dobro in bili srečni ter prizanesljivi do sebe. Zaveda se, da je težko, če ne izpolniš svojih pričakovanj. Za športnika je to najtežje.

Rešitev: zastavite si realna pričakovanja, tako da se na koncu dneva dobro počutite v svojem delu, ki ste ga vložili. V vsem procesu športnega udejstvovanja se morate počutiti dobro.
Omenja tudi znano vprašanje »Zakaj postajam počasnejši?« Pojasnjuje, da se to zgodi, če človek ves čas dirka in se ves čas preveč žene. Telo ni narejeno, da bi tako delovalo. Po njegovem je to tako, kot bi bili slepi za okolico in bi se ne ustavili ob grmu prekrasnih vrtnic in jih poduhali, čeprav ste že stokrat tekli okoli vrtnic. Ampak z vsako poškodbo se človek lahko tudi nekaj nauči.

Sam se je med okrevanjem po zlomu v vratu naučil resnično biti ponižen in hvaležen za zdravje, saj se lahko vse spremeni v samo hipu. To v Sloveniji ta trenutek dobro vemo.

 

Izkušnja za Slovenijo danes

Dr. Josh opozarja, da nas veliko stvari v družbi poskuša izolirati od nelagodja, da smo človeški. Če se preveč ženemo, se poškodujemo. A šport je vznemirljiv. Lahko je zdrav. Lahko pa je tudi zelo nezdrav.

»Če se vrnem k adrenalinskim športom, v mojih mislih ni dvoma, da te zasvojijo. To je droga. Če pomislimo na nevrokemijo, ki je za njo, se preprosto navadite, navlečete … Ko bodo vaši možgani navajeni na en odmerek vseh teh veselih kemikalij in endorfinov, bodo naslednjič iskali še večjo dozo zasvojitve.«

In potem vedno več. To pa ne gre. To je povsem narobe, to ni tisto, da se šport in zdravje prepletata in se združujta v posebno enost. Bržkone je veliko bolje, kot je zapisal dr. Josh, da z nekom delite epsko pustolovščino in se imate v tem času dobro in je vse tako, kot mora biti, in potem boste prijatelji vse življenje.

Še ena misel za Sloveniji tega časa. Smo sredi epske pustolovščine, ki se je je treba lotiti preudarno, nikamor hiteti, jo vzeti tako, kot je, in dobili bomo izkušnjo za vedno. Dragoceno izkušnjo.

Lahko se bere tudi kot: »Šport, šport je končni izraz življenja.«