Maraton na Dunaju in Neja Kršinar kot najboljša Evropejka

Ulice cesarskega mesta, mesta glasbe, Dunaja, so tlakovane s kulturo, pravijo, ulice drugih mest pa pokrite z asfaltom. Dunaj je posebno mesto, sloviti skladatelj in pianist Frederic Chopin, je dejal, da je Dunaj lepo, živahno mesto in ga vedno navduši. Tako rekoč domačin Niki Lauda, avtomobilistični as, je dejal Dunaj so vrata vzhodne Evrope.

Dolgi teki se tečejo v glavi

Na ta vrata je, bolj z juga kot vzhoda, potrkala mlada Slovenka. Neja Kršinar. Kdor je ne pozna, je morda njen priimek ujel v časih, ko je bil slovenski moški smučarski tek boljši, kot je zdaj. Njen oče Janez Kršinar je bil znan tekač, pri Poletu pa nam je tudi pomagal pri preskusih tekaške opreme, ki jih je vodil njegov prijatelj dr. Janez Pustovrh s Fakultete za šport.

No, pa se vrnimo na Dunaj: v mestu, kjer so nekoč živeli Frane Prešeren, Ivan Cankar, Ivan Grohar in Jože Plečnik - in še kdo, ki ga je novejša zgodovina zamolčala - je pred dnevi gostovala slovenska maratonka.

Prosili smo jo, naj opiše svoj maraton po dunajskih ulicah.

Tako rekoč naključna tekačica

Sem povsem običajno dekle, ki je šele pri svojih 22. letih odkrila ljubezen do teka, ki traja še danes. Povsem verjetno je to eden izmed glavnih razlogov, zakaj vztrajam še danes. Šport me spremlja celo življenje, v trenažni proces pa nisem bila nikoli »prisiljena«, kljub temu, da prihajam iz družine dvakratnega olimpijca (kot zapisano, njen oče je Janez Kršinar, smučarski tekač), kar je velikokrat izrazita napaka ambicioznih staršev.

S tekom sva se tako spoznavala kot z nekim resetom med študentskim življenjem. Dal mi je vse tisto, kar sem v tistem času potrebovala. Sprostitev, stik z naravo, svobodo in vse to me je nenazadnje ohranjalo fizično in psihično zdravo.

Naturščica, sprva

Najprej sem 3. leta tekla in trenirala sama, tako po navdihu. Postajala boljša in boljša, a so se začele kazati luknje v mojem tekaškem znanju, žal so sledile tudi poškodbe. V nekem trenutku sem si morala priznati, da če želim kaj več, moram poiskati pomoč nekoga, ki me bo vodil in usmerjal. Tako se je rodilo sodelovanje z mojim trenerjem Dejanom Lenartom, še danes je moj trener.

Sem povsem običajno dekle, ki je šele pri svojih 22. letih odkrila ljubezen do teka, ki traja še danes. FOTO: Osebni arhiv Neja Kršinar

Počasi, a vztrajno, ob podpori mojih osebnih sponzorjev (Hervis, Odprta kuhna, Pošta Slovenija) ter ob podpori entuziastov (dr. Radoje Milić, fizioterapevt Matej Čebokelj, manualna terapevtka Zoja Tavčar, psiholog Aleš Vičič, dr. Leon Bedrač, dr. Irena Sedej Hren, dr. Milan Hosta, kiropraktik Martin Weiss …) in moje razumevajoče družine, se je zgodba odvijala v smeri, ki me je pripeljala do točke, kjer sem.

Postopoma sem prihajala do stopnje, ko sem bila pripravljena na svoj prvi maraton. Tako sem leta 2019 odtekla svoj prvi maraton v Rotterdamu s časom 2:45:47. Sledil je drugi, tokrat v Valencii s časom 2:43:15. Tja sem se vrnila tudi na svoj tretji (2:36:22) in šesti maraton (2:35:44), četrtega v Sienni zaradi težav z nogo nisem dokončala, peti maraton v Milanu sem pretekla v času 2:41:15.

Maraton v cesarskem mestu

V letošnji spomladanski sezoni maratona s trenerjem sicer nisva planirala, vseeno pa sem si sama nastopa v kraljevi disciplini želela, saj so bile v zadnjem obdobju narejene določene spremembe v trenažem procesu, katere sem želela preskusiti na ne povsem ravninskem terenu.

Tako je zgodil Dunaj.

Mesto mi je simpatično, in sem mnenja, da je to nekaj pozitivnega, saj ne nazadnje med tekom uživaš utrip mesta dobri dve uri in pol. Vreme nam je na dan maratona postreglo z malce močnejšim vetrom, ki ga pa sama ne bi izpostavila kot ovirajoči faktor, saj je moj osebni narekovalec tempa Simon Navodnik svoje delo opravljal več kot odlično.

Je pa zato dunajski valoviti teren na koncu terjal svoj davek, ki se je odrazil kot padajoči tempo na koncu maratona. Konec koncev je bil to namen nastopa: spoznati, kako se spoprijemam z maratonom na valovitem terenom.

Ura se je ustavila pri 2:35:30, kar pomeni moj osebni rekord, v cilj sem pritekla kot 8. ženska in kot prva Evropejka. Še vedno pa je to drugi najhitrejši čas v zgodovini slovenskega maratona. S prikazanim sem zadovoljna, vem pa tudi na katerih zadevah bo treba v prihodnje delati. Sledi povsem zaslužen počitek, nato pa nadaljevanje sezone, ki bo bolj usmerjena v teke na krajših razdaljah.

Količinsko je tega časa malo, treningi so na sporedu vsak dan, dvakrat na dan. FOTO: Osebni arhiv Neja Kršinar

Ko ne treniram ...

Količinsko je tega časa malo, treningi so na sporedu vsak dan, dvakrat na dan. Preostali čas pa si zapolnim z delom (Happy Gym- center funkcionalnega gibanja), kjer si z veseljem nabiram delavne izkušnje (dipl. kineziolog), ter regeneracijo, tako ali drugačno. Zato ne bodite presenečeni, če me vidite spati na postajališču na poti v Celje, kamor med 1. in 2. treningom hitim na fizioterapijo in nujno potrebujem »power nap«, po slovensko krepilni spanec.

Sem maratonka in očitno ekstremno introvertirana osebnost, kljub vsemu imam tudi socialno življenje, ki ga najraje preživim z družino in prijatelji na vrtu, medtem pa mi postrežejo s sočnim kosom mesa in hladnim pivom.