Če ne poznate
pisma št.1, samo na kratko: v pomladni, prvi karanteni se je moj takrat 12-letni sin ob zaustavitvi življenja in prepovedi treniranja košarke v svojem klubu iz zagrizenega košarkarja spremenil v zapriseženega nasprotnika športa in rekreacije.
Še zdaj ne vem, ali ga je k temu vodila puberteta in pregovorno nasprotovanje staršem in družini, ki smo mu v takratnih ukrepih ostali edina družba, ali je bilo vendarle kaj povezano tudi s spremembo načina življenja. Dejstvo je, da je bilo vsako dogovarjanje o fizičnih aktivnostih kot boj na nož. Da je v drugi, jesensko-zimski karanteni, kaj drugače ali morda celo lažje, je zame resnica, ki bi ji rada verjela kot dieti, v kateri v treh dneh izgubimo deset kilogramov.
Vse, kar vem in verjamem, je, da je moj sin v zadnjih treh mesecih izgubil večino fizične kondicije.
Druga karantena: bolezen
Zavedanje o resnosti epidemije COVID-19 nas je k spoštovanju ukrepov in sprejemanju nove realnosti vodilo že lani spomladi, ko sem tudi kot mama najstnika z velikim razumevanjem in željo po skrbi za druge prevzela nase malce več nadzora in skrbi za sina. Največ mojega angažmaja je Brin potreboval ravno pri športu oz. rekreaciji, ker niti iz šole niti iz kluba ni dobival ne kontinuiranih navodil in ne smernic, kako naj bo fizično aktiven v že tako spremenjenem oz. upočasnjenem življenju. Še dobro, da razen zapisa v Poletu nimam arhiviranih posameznih situacij tik pred začetkom naših aktivnosti, in še dobro, da imam od nekdaj selektiven spomin, ki mi že vse življenje, in tudi tokrat, pomaga ohranjati mojo vero v to, da je življenje lepo.
Ja, tako hudo je bilo.
Druga karantena se je za Brina začela najhitreje, osmi razredi so doma ostali že oktobra lani, košarka pa je odšla na oni svet. Od oktobra je tako Brin večinoma doma, čez dan je največkrat z njim le hčerkin fant Andrej, ki je učitelj kontrabasa in zadnje tri mesece inštrument spet poučuje preko zooma. S hčerko Tino obe hodiva v službo, ki je vse prej kot enostavna. Vsak dan sproti skušava manjšati seznam delovnih obveznosti, pa pri tem nisva najbolj uspešni; ne vem, ali zaradi slabše fizične kondicije, skrbi za Brina, manjše vneme ali kar tako. Ampak tako pač je.
V tej drugi karanteni nas je še čisto direktno doletel tudi virus, zloglasna korona, ki je
Brina za malo manj dni, mene za malo več,
Tino in
Andreja pa na srečo sploh ne, dobesedno položila v posteljo. V resnici tudi zame ni bilo nič hujšega, a sprehode med sobami, navdušenje nad ležanjem v postelji ali preležan dan pred televizijo oz. računalnikom ni določalo priporočilo #ostanidoma, ampak moji glavoboli.
Dinamika naše družine se je med boleznijo zelo upočasnila, standardi za dnevno opravljeno delo so postali nepomembni in zadovoljni smo bili že samo s tem, da smo. Kot bi nas objela nekakšna družinska idila, uglašenost na en in za vse isti ton, je med nami zavladalo prijetno in ljubeče vzdušje, v katerem smo bili vsi do vseh samo prijazni in dobri. In to 24 ur na dan. Mislim, da mi je v tistih dneh prav to dajalo pomembno energijo, ki me je pomirjala in mi hitreje pomagala k boljšemu počutju.
A kmalu zatem je sledila streznitev in spoznanje, da je bil prav naš bolezenski način življenja formula za srečo, mir in zadovoljstvo Brina. Ker nihče ni imel ne volje ne moči in ne možnosti, da bi ga spodbujal k aktivnostim, ki niso njegova prva izbira.
Fizične aktivnosti na zraku so bile celo prepovedane.
Zanimivo je, kako različna so naenkrat postala življenja otrok in mladostnikov, pa čeprav smo jih starši vzgajali in usmerjali zelo podobno in so do pred nekaj mesecev tudi zelo podobno živeli. FOTO: Polona Strnad
V iskanju kakršnegakoli sistema
Vsi skupaj smo nekje po treh tednih spet zbrali moči in šli na sprehod čez Rožnik, po šestih tednih sva šla z Brinom na Šmarno goro. Počasi, res počasi sem v sebi spet našla tisto odločnost in brezkompromisnost, s katero sem premagovala Brina že prej. »Ne grem ven, ne grem, delal bom za šolo in ne grem nikamor s tabo.«, je bil zdaj že standarden njegov odgovor. »Brin, prosim te, moraš na zrak, cele dneve si le doma, ni zdravo, pa še kondicijo boš vso izgubil. Prosim te, greva.«, sem dobesedno moledovala. »Mami, ne grem, res se mi ne da s tabo hoditi!«, mi je odvrnil tudi pred odhodom na Šmarno pred dnevi, ko pa sem vendarle spet zmogla: »Brin, danes greš z mano. V bistvu lahko izbiraš med Rožnikom in med Šmarno goro. Kam bi šel raje?«
V vsem tem času, v resnici pa od konca oktobra do danes, Brin za to, da bi bil fizično aktiven, spodbude ni prepoznal zunaj doma, niti pri športni vzgoji v šoli niti pri košarki. Ne izvzemam možnosti, da je krivda za to moja, nikakor ne.
A ne vem, kje sem ga polomila?
Kot lahko slišimo, so nekateri otroci zelo športno aktivni, treninge po klubih in športno vzgojo opravljajo ves čas po programu in po navodilih, ta t. i. korona prilagoditev ali pa deloma drugačen pristop na treningih na njih ne pušča nekih večjih sprememb. Kje, kdo, kako? Brin od svojega rekreativnega košarkarskega kluba ni dobil enega navodila, iz šole pa je v treh mesecih poleg pisnih nalog moral na enourni orientacijski pohod v okviru športnega dneva. Res je, da od športnih učiteljev vsak dan dobiva navodila in kratek pol minutni filmček za opravljanje vaj za to. Prilagam enega:
»Mami, kako lepo. Joj, kako si želim smučati. Bi lahko šla en dan?« Odgovor je znan in preveč boleč, da bi ga zmogla napisati. FOTO: Polona Strnad
»Pozdravljeni! Današnja ura je namenjena POLIGONU NAZAJ. Pri poligonu nazaj je pomembno, da imate roke in noge ves čas v stiku s tlemi in da rok ne vlečete za seboj. Gibljete se vzvratno, najprej premagate oviro, potem greste skozi okvir, poligon pa se zaključi, ko prečkate ciljno črto. Po ogrevanju si na posnetku poglejte pravilno izvedbo, ki vas čaka ob prihodu v šolo, potem pa si lahko doma postavite prirejen poligon in izvedete naloge, ki smo jih za vas pripravili v nadaljevanju posnetka. Športni pozdrav.«
Predpostavljajmo, da je Brin vendarle toliko zaveden, da filmček res tudi pogleda in morda po njem tudi naredi vse vaje. A filmček traja pol minute. In to je to, to je vse, kar mu naroči učitelj športne vzgoje. In to je spodbuda za gibanje, ki jo dobi 13-letnik od zanj vendarle pomembnih ljudi, ki so lahko tudi njegovi vodniki, njegovi učitelji življenja, ki bi morali biti tudi njegov navdih za zdrav in zadovoljen vsak dan. Predvsem pa za pubertetnika učitelji in trenerji niso domači, ki so z njim 24 ur na dan že več kot tri mesece.
Enkrat v treh mesecih je imel Brin športno vzgojo v živo, preko teamsov, ne preko zooma, a takrat so se pogovarjali. Naslednji dan pa je Brin dobil tako navodilo: »Dobro jutro. Kot smo vam napovedali včeraj na uri v živo, si danes preberite in osvežite o športno-vzgojnem kartonu in kakšno vajo naredite. Lep konec tedna!«.
Zdi se mi, da je tudi to tista športna aktivnost oz. najvišja možna raven kondicije, kot jo je ta trenutek možno zagotoviti. Morda nekaterim uspeva več, blagor njim, a nekaterim pač ne, in tudi o tem je treba govoriti. Hudo mi je za Brina, hudo mi je za njemu podobne, ki so kljub nekajletnemu sistemskemu pristopu in jasni odločitvi za šport v zadnjih mesecih v resnici ostali brez njega.
Kdo nosi krivdo in odgovornost, je seveda zanimivo vprašanje, a njegov odgovor po vseh teh mesecih in pred še kakšnim takšnim zdaj ne bo prav dosti pomagal.
Z ljubeznijo in razumevanjem
Odrasli ljubitelji rekreacije smo si nekako našli način preživetja, dejansko telovadimo preko zooma in se trudimo iti na zrak. Čeprav ne povsem enostavno, a zmoremo biti sami. Ker se zavedamo pomena zdravega načina življenja. Z mladimi pa je drugače: radi imajo družbo, radi imajo sneg, radi imajo akcijo.
Danes žal ne moremo vsega. Verjetno res najhujše posledice nosijo mladi, ki pa morajo ostati fizično aktivni. Brin ima to srečo, po njegovem nesrečo, da ima okoli sebe ljudi, ki mu ne bomo dali miru, še naprej ga bomo gnali čez Rožnik, na Šmarno goro in upam, da kmalu tudi na kolo. Čeprav mi je zadnjič enkrat rekel, da sem mučilna naprava in čeprav tudi sama tako zelo pogrešam biti le mama, se bom trudila naprej.
Brin. FOTO: Polona Strnad
Morda ga odpeljem tudi na kakšen zasnežen hrib. Tja si želi in tja bi šel z nasmeškom. Zanj je Kranjska gora nekaj povsem drugega kot Šmarna gora; kot da bi srečal angela, tako se mu razvedri obraz. Ko sva se tisti dan vendarle zapeljala proti snegu, je bil srečen kot majhen otrok: »Mami, kako lepo. Joj, kako si želim smučati. Bi lahko šla en dan?« Odgovor je znan in preveč boleč, da bi ga zmogla napisati. »Brin, prejšnja leta si tako rad tekel na smučeh. To bova, to gremo lahko tudi Ljubljančani« , sem ga hitro preusmerila. In morda vendarle zadržala njegovo željo po gibanju.
Zanimivo je, kako različna so naenkrat postala življenja otrok in mladostnikov, pa čeprav smo jih starši vzgajali in usmerjali zelo podobno in so do pred nekaj mesecev tudi zelo podobno živeli. Zame so bolj kot razlogi za to pomembni odgovori na vprašanja, ali smo se za naše otroke dovolj potrudili? Smo se odrasli v vlogah učiteljev, trenerjev, staršev in ne nazadnje tudi pristojne ministrice dovolj potrudili za to, da otroci ostajajo športno aktivni oz. na najvišji možni ravni kondicije, kot jo je ta trenutek možno zagotoviti?
Odgovore ve le vsak sam. Zase vem, da sem utrujena. In da si neznansko želim biti spet samo mama. Seveda bom z največjo mero potrpežljivosti, dokler bo potrebno, Brinu še naprej tudi vse drugo, tudi športna učiteljica in trenerka. In ne rabim priznanja za to. Si pa želim biti zraven, sploh takrat, ko se govori o športni aktivnosti otrok. Ker, če ni učiteljev in trenerjev, smo starši tisti, ki vedno smo. Eni in edini. Z ljubeznijo in razumevanjem.
Prepričana sem, da smo starši v teh drugačnih časih še v večji meri odločilna spodbuda za življenje naših otrok. Poklon, dragi starši, poklon za vse vaše napore, potrpežljivosti in spodbude. Če vam bližnja ali daljna okolica le teh ne priznavata, ne bodite žalostni. Z vami in za vas smo vsi tisti, ki smo v istem zosu. Vse dobro in pogumno naprej!
P.S.
Priporočila glede telesne dejavnosti v času širjenja okužbe COVID-19:
Otroci naj bodo vsak dan najmanj 60 minut tako telesno dejavni, da se globoko zadihajo in spotijo, poleg tega pa morajo dvakrat tedensko izvajati vaje za razvoj moči. Odrasli naj bodo zmerno telesno dejavni vsaj 150 minut na teden.
Ministrica dr. Simona Kustec v Državnem zboru:
»Oba moja otroka sta športno zelo aktivna, sta praktično ves čas po programu na treningih. Po zoomu, ne. In tudi, ko imata predmet športne vzgoje v šoli, dobivata natančna navodila. In ta del procesa tudi, na ta način po zoomu ali pa z nekimi navodili, poteka brez težav. Kar se pa tiče tega polprofesionalnega športa, in najnižjih ravni vrhunskega športa: tudi tule imajo športniki svoje trenerje, ki jim dajejo profesionalna navodila, smernice, v sodelovanju seveda tudi s svojimi klubi in zvezami za to, da ostajajo športno aktivni oz. na najvišji možni ravni kondicije, kot jo je ta trenutek možno zagotoviti.
To velja ne samo pri nas, povsod drugje. Najvišji vrhunski del športa in pa rezultati, ki jih dosegajo športniki: kljub tem omejitvam zdaj s korona obdobjem, če si primerjate dosežene rezultate v večini športov, športnih panog, boste videli, da očitno ta korona prilagoditev ali pa deloma drugačen pristop na treningih ni puščal nekih večjih sprememb v doseženih rezultatih: smučarski skakalci, skakalke še vedno skačejo podobno dobro, kot so prejšnja leta.«
Komentarji