Makadamkar je šel v izvidnico na Barjanko

Ljubljana ob sedmih zjutraj ni prazna – seveda če je običajen delovni dan ali vsaj med dnevi brez ustrahovanja prekletega virusa.



V soboto je bila budilka naravnana na šesto uro, priti v Ljubljano z Gorenjskega pravočasno na štart se mi je zdel izziv predvsem zaradi vseh zapor na avtocesti. Potem sem se spomnil, da se kolesarji ne vozimo po avtocestah, ne, niti z avti. Parkiral sem štiri kilometre proč od štarta, ker nisem Ljubljančan in ne poznam skritih parkirnih mest, zastonjkarskih seveda, saj sem omenil, da sem z gorenjskega konca.

Potem sem s prtljažnika snel kolo, v kolesarsko opremo sem se napravil že doma, le še preobuti sem se moral in poiskati pot do Kongresnega trga, kar pa spet ni enostavno, če pomislite, s katerega konca prihajam.

Kolesarsko stezo sem opazil, pa tudi tisoč rdečih semaforjev in vse prazno okoli hotela Slon, še Čopova je gostila le mene in moje kolo, na vrhu Kongresnega trga pa štartni lok in Janežičevo dretje v mikrofon – njegov glas in besede so vabili na štart.
 

Rana kolesarska ura

Ne vem, kateri pametnjakovič se je spomnil, da moramo štartati ob osmih zjutraj. Pomislil sem, da je dobro, da nisem Prekmurec ali Primorec ali Belokranjec, bog ne daj Korošec ali … bi moral priti v Ljubljano en dan prej. No, na to pa nisem pomislil. Zakaj pa ne? Kot kolesarski navdušenec bi si lahko privoščil, da bi dvakrat prespal v prestolnici, česar si nisem še nikoli, in bi lahko v soboto prekolesaril barjanko ali celo z družino šel na družinsko Franjo, naslednji dan pa se udeležil še dolge ali krajše Franje in tako preživel krasen kolesarski vikend v glavnem mestu.

Zakaj to lahko počnemo v tujini, doma pa težko? Pa še vavčerje imamo. Organizatorji to ponujajo, vendar se mi zdi, da letos niso tako naglas oglaševali, ker vemo, česa se bojimo – prekletega nevidnega sovražnika, proti kateremu se ne moremo boriti s puško in tankom, ampak z masko in razkužilom.
 

Priznati, da si zdrav

Izpolniti sem moral list papirja in sem se moral zlagati, da ne kašljam, smrkam, težko diham, hropem, nimam vročine in ne vem česa še. Kateri kolesar pa ne kašlja, smrka, hrope in nima vročine? Slina in znoj letita vsenaokrog, da ne govorim, kako vroče je, ko pride prvi klanec. Seveda sem vse zanikal, povsod obkrožil ne, se še podpisal in se zapeljal v štartno-ciljni prostor. Z masko čez usta in nos, seveda. Potem je napovedovalec nekajkrat zabičal, da jo lahko snamemo minuto do osmih, torej minuto pred štartom. V eni minuti se pa le ne moremo okužiti, sem bil prepričan.



Lepo je biti v centru Ljubljane s kolesom v soboto zjutraj v kolesarski opremi z masko kot dodatno opremo čez usta in nos, tradicionalna megla pa se ne dviga, kot bi jo virus potiskal na asfalt. Kolesarji smo bili potrpežljivi, nismo bili taki kot tisti dan prej, ki tudi kolesarijo, a ne po Barju, temveč kar po centru, in se ne borijo proti virusu, ampak ne vem točno komu, ali pa vem, pa je bolje, da se ne vpletam v politiko, ker to ni moje področje.

Moje področje je kolesarjenje in kolesarstvo, zato sem tudi stal ob osmih zjutraj v megleni Ljubljani in opazoval souživače, ki jih maska sploh ni motila, in je bilo pravzaprav vse tako, kot bi moralo biti, samo manj nas je bilo, ker veliko nas ne sme biti. Komplicirano. Čakajoč na štart sem srečal Marka, Nizozemca, ki že osem let živi v Ljubljani in je bil na prvi, drugi in še na letošnji, tretji barjanki. Sem si mislil, če je Nizozemec tako navdušen, zakaj ne bi bil še Gorenjec.

On je kolesar z dušo, ne kot klasični Nizozemec, ki je kolesar zato, ker je to pač njihova folklora zaradi ravnice, ki jih obdaja tam. Mark mi je povedal, da je na Nizozemskem živel v depresiji, česar nisem dobro razumel, a sem upal, da mu je v Ljubljani bolje. Potem mi je šele doma vžgalo, da je mislil nizko ležeče območje pod morsko gladino, če me razumete.

Tudi Marka ni motila maska, ker je skomignil z rameni in rekel, da je to postal naš vsakdan. Nikogar nisem videl, da bi brez maske čakal na štart barjanke. Pogovori so potekali normalno, le slišati je bilo drugačne, pridušene glasove. Mene pa maska strašno moti, ne vem, zakaj, najbrž zato, ker imam že brez nje težave z dihanjem skozi nos, maska pa to le še poslabša. A sem vzoren državljan in potrpim. Snel sem jo točno minuto pred štartom, tako kot je ukazal glas napovedovalca, in minuto kasneje krenil v neznano.
 

Izguba nedolžnosti na Barju

Nikoli prej nisem kolesaril po Barju niti okolici in to je bila moja prva barjanka, zato bom opisal tako, kot sem jo res doživel, po kolesarsko nerodno in oglato, ker drugače kolesarji ne znamo. Nekaj dni prej sem si o njej prebral prav vse, kar se na spletu prebrati da, in se potem spomnil, da sem celo novinarsko pokrival dogodek, ki se je zgodil tri leta prej.



Zgodba o barjanki se je začela v ljubljanskem botaničnem vrtu s podpisom pisma o nameri, s katerim se je sedem občin na območju Barja skupaj s kolesarskim društvom Rog, Krajinskim parkom Ljubljansko barje, Turizmom Ljubljana in družbo BTC obvezalo k aktivnemu sodelovanju pri organizaciji in izvedbi novega maratona po Barju. In jaz sem bil tam, da sem vse to sporočil bralcem na Gorenjskem ... Kako sem lahko to pozabil!

Naštudiral sem progo, traso, po kateri bomo kolesarili, in ko sem doumel, kje se bomo vozili, je padla odločitev, da se je vsekakor udeležim in bom točno povedal, zakaj in kako. Po duši in telesu sem kolesar, najraje poleg vsega drugega, kar je nuja početi za živeti, pač kolesarim, a sem pred leti odkril novo kolesarsko strast, ki se imenuje makadamkanje. Makadamkanje je povrnitev kolesarjenja k njegovim koreninam.

Da, to je definicija, ki sem si jo sam izmislil. In je dobra definicija oz. bistvo. Makadamkanje ali grevlanje, kot temu pravijo, mi je podaljšalo kolesarsko kariero. Če kolesariš že sto let po asfaltu s specialko in trideset let z gorskim kolesom povsod tam, kjer s specialko ne moreš, se lahko kolesarjenja celo naveličaš. In potem odkrijem ciklokros kolesa, ki so zdaj postala makadamkarji oz. gravel kolesa, če uporabim tujko.
 

Makadamkar izvidnik

Na barjanko sem šel torej z namenom, da vidim, ali je to za nas užitkarje na makadamkarjih. Pisalo je, da je po celotni trasi 26 kilometrov makadama in 57 km asfalta, kar ni ravno obetalo veliko, če nisi že nekaj časa gravel kolesar.



Zanimali so me predvsem makadamski odseki, ki se na ekranu berejo takole: Pot na Plešivico 2 km, Drenov Grič–Sinja Gorica 3,5 km, Sinja Gorica Chemis–Vrhnika 350 m. Stara železniška trasa: Borovnica–Pako 1,5 km, okoli Podpeškega jezera 1,2 km, Tomišelj–Črna vas 3,5 km, Črna vas–Brest 6,5 km. Most čez Kremenico–Črna vas–Ižanska cesta 7 km. A tu sledi ampak; kdor ni makadamkar, ne ve, kako hitro imaš polno kapo oz. čelado makadama, tako da ga 26 kilometrov sploh ni tako malo.

Pravzaprav je to kar veliko, malo pa se zdi, ker kolesariš počasi, v zaprti vožnji, torej nisi na maratonu z dirkaškim pridihom. Kar pa je super. Zato pozivam vse makadamkarje, da naslednje leto pridejo na štart in se prepričajo, da je to super trasa za nas in še bolj super, da ni tekmovalno naravnana. Zame bi bilo najbolje, da ostane tako, kot je za vse ostale, za makadamkarje pa pustijo možnost, da naredijo krog brez trikratnega ustavljanja. Za nas bi bil eden, recimo tam pri jezeru, čez glavo oz. ravno prav.
In še nekaj sem razmišljal med potjo: barjanka bi bila odlična za slovensko eroico. To se mi je zdela odlična zamisel.

Kolesarjenje po belih cestah, Eroica je blagovna znamka enega izmed takih kolesarjenj s starimi specialkami in navadnimi kolesi. To je v Evropi in Severni Ameriki velik trend, strašno popularno. Na toskanski eroici se vsak prvi konec tedna v oktobru zbere dvajset tisoč kolesarjev s starimi specialkami in se vozijo predvsem po makadamskih in malce manj po asfaltnih cestah. Če bi organizator nekako združil zdajšnjo barjanko s takim dogodkom, bi Slovenija spet bila povsem v trendu skupaj s kolesarsko najrazvitejšimi državami. Da se ne bomo narobe razumeli, že zdaj je Franja prav gotovo najbolje organizirani kolesarski maraton v Evropi, saj je cesta ves čas zaprta, tega pa v tujini skorajda ni.



Med razmišljanji o barjanki kot makadamkarski »must ride« prireditvi sem občutil še vse lepote cest, ki jih nisem poznal in sem se po njih vozil prvič. A prav gotovo ne zadnjič. Makadamski odseki, sektorji, kot se reče po kolesarsko, so me navdušili in zagotovo jih bom prekolesaril še večkrat letos. Navdušen sem bil tudi nad postanki, čeprav so bili trije, ampak razumem tiste kolesarje, ki niso tako zagnani kot jaz. Da, srečal sem tudi Julijo, deklico, ki ni bila starejša od desetih let in je z mamo prekolesarila celo na mini ciklokros specialki. Da, celih 83 kilometrov. Verjetno je trpela, ampak prišla je okoli in nič kaj slabe volje ni bila videti.

Barjanka je izjemna prireditev in ima še veliko rezerve. Ne, tudi če ostane taka, kot je, predvsem to, da ni tekmovalno naravnana, bo odlično, lahko pa postane še pravi makadamkarski dogodek leta, da ne govorim o vrnitvi na stare specialke in …