Kolesarski razcvet, nekaj dobrega med pandemijo

Kolesarji pravimo, da je koronavirus najboljša najslabša stvar, ki se je zgodila v letošnji sezoni, ki še zdaleč ni končana.
Se še spominjate, kako so zdravniki pozivali, naj kolo obesimo na klin vsaj za toliko časa, da se koronavirus poslovi, in naj se izogibamo vsem ekstremnim podvigom, ki kličejo po zdravniški oskrbi?



Razlog je bil znan; zdravniki so bili preobremenjeni zaradi obolelih z virusom in kje bi imeli čas oskrbovati še nas, če bi padli s kolesa. Takrat sem v časopisju prebral pogovor z zdravnikom Matejem Cimermanom, višjim svetnikom in predstojnikom Kliničnega oddelka za travmatologijo UKC Ljubljana: »V dveh dneh smo imeli dve reanimaciji poškodovanih kolesarjev. Eden je na žalost kasneje umrl. Najtežje poškodbe, pri katerih je potrebno oživljanje, okupirajo večino ekipe za več ur, vključno z anestezijo in diagnostiko.

Poleg tega se vse izvaja v skafandrih, kar je še dodatno neugodno. Vsekakor naj to do nadaljnjega še velja. Pa ne toliko zaradi nas travmatologov, predvsem zaradi vladnih odlokov, ki zajemajo vse, tudi rekreativne športnike.«

Ko sem to prebral, sem se zdrznil in res obesil kolo na klin za nekaj časa. Skoraj. Ker potem je nadaljeval z besedami: »Če govorimo o kolesarstvu, je veliko bolj tvegano gorsko kolesarjenje, predvsem spusti. Drugače imate seveda prav: treba je vzeti pamet v roke in stvari početi z zrncem soli, kot so včasih rekli.« In jaz nisem spustaš, ampak specialkar, in kolo je šlo s klina na asfalt.

»V karanteni bomo trenirali duha, po karanteni pa še telo. Pa saj to je idealno. Tako bogatejši se bomo lažje spopadali tudi z morebitnimi naslednjimi podobnimi krizami,« je Cimerman povedal v tem pogovoru. To sem si zapomnil za vselej, a nisem mogel zdržati; postal sem del pobesnele množice, ki je začela kolesariti veliko več, kot bi, če ne bi bilo epidemije.

Letos bo najbrž ob koncu leta padel osebni rekord v prekolesarjenih kilometrih v dvanajstih mesecih. Človeška, pardon, kolesarjeva neumnost ne pozna meja, sem se tolažil, ko sem opazil, da ne morem iz svoje kože in grem zlahka v kolesarska oblačila in na kolo.


 

Kolesarski bum po slovensko

A glej ga, zlomka, ne oblačil ne koles ni bilo več mogoče dobiti. V medijih je bilo kar naenkrat zaslediti take in podobne naslove: Povpraševanja več kot koles. Kolesa so zmagovalci epidemije. Slovenci med epidemijo navalili na kolesa. Kolo postranski zmagovalec pandemije … In res, moji prijatelji, ki prodajajo kolesarsko opremo, so imeli vsi enak odgovor: vse smo prodali, tudi staro zalogo, in zdaj nas skrbi, kdaj pride roba letnika 2021, upajmo, da pred zimo. Nova roba je prišla že avgusta in prodaja je spet stekla.

Kolesarski bum med pandemijo torej ni pognal ljudi na kolesa, ampak tudi v prodajalne po nova kolesa, česar res nismo pričakovali, kajti vemo, kako v resnih trenutkih postanemo varčni oz. trošimo le za kopičenje zalog hrane in prehranskih sestavin. Prodajalne so bile zaprte šest ali več tednov, vendar so med prvimi odprli servisne delavnice, da so kolesarji lahko vsaj popravili staro kolo in nemoteno kolesarili.

Potem so dokončno odprli vrata prodajaln in kupci so se usuli. Povpraševanja je bilo res veliko. Ljudje so med epidemijo spoznali, da je gibanje zdravo, in če so se prej odpravili na izlet z avtom, so se zdaj raje s kolesom po okoliških cestah. Pa tudi javnega prometa ni bilo in marsikdo je s kolesom hodil na delo ali pa bo še naprej, saj je tako mnogo manj izpostavljen virusu kot na vlaku ali avtobusu. V kolesarskih skladiščih so zazijale prazne police; hitro se je spoznalo, da so kolesa večinoma narejena v Aziji, kjer se je pandemija začela, in njihove težave so do nas prišle z nekajmesečno zamudo. To so ponavljali vsi trgovci s kolesarsko opremo.
 

Kolesar je svoboden človek

Ne, kolesarji nismo ostali doma. Šli smo na ceste. Ko še ni bilo tako na ostro, smo kolesarili v manjših skupinah kot ponavadi. Potem je postalo resno in smo kolesarili samo z družinskimi člani, in ko je še to postalo nevarno, smo kolesarili sami, in ko še sam nisi upal na cesto, se je kolesar preselil na trenažer v garažo, klet ali kar v stanovanje pred televizijo. Prijatelj prodajalec kolesarske opreme je povedal, da so v enem tednu prodali vso zalogo trenažerjev, več kot prej vse leto.



Če te mika na kolo, si najbrž zdrav, smo se tolažili in šli v pomanjšani skupini, nekateri celo z masko čez usta in nos, in predstavljajte si tako dihanje čez klance. Vendar je imela tudi ta neodgovornost kolesarja mejo; morali smo si priznati, da tako ne gre več, in smo se za nedoločen čas poslovili.

Potem smo začeli kolesariti samo z družinskimi člani, kar je bilo v redu, sploh če si bil na čakanju ali si delal od doma. Zakaj je bilo v redu? Zato, ker je bilo več prostega časa. In potem je prišel odlok, da se sme kolesariti samo znotraj lastne občine. To je bilo najhujše opozorilo oz. najhujši ukaz. Predstavljajte si, da ste kolesar in živite v Odrancih ali Ankaranu, prva občina šteje sedem kvadratnih kilometrov, druga pa osem. Kam greš kolesarit? Druga zgodba je občina Kočevje, ki obsega 555 kvadratnih kilometrov.

Da, to pa je površina za kolesarjenje. Kolesarji smo hitro orisali ceste občine, potegnili maksimalno diagonalo in še krog, več krogov, in smo šli. V naši občini je bilo super, vas Jamnik je bila naenkrat središče kranjskega kolesarstva. Domačini so nas nekaj dni debelo gledali, potem pa že kmalu odkimavali in si želeli čim hitrejše odpiranje meja.

Saj tudi nam kolesarjem ni bilo všeč drgnjenje istih cest. Kako je mogoče, da si šele takrat, ko ne smeš, zaželiš ravno to, ali drugače povedano, sosedove hruške so najslajše. Ni se smelo iz občine, a ravno takrat sem si želel na Vršič, in če ne drugega, tradicionalno smo sicer kolesarsko sezono odprli s kolesarjenjem do morja. Letos tega nismo naredili, ker nismo smeli. Svoboda je izginila prvič po letu 1991 in drugič po letu 1941. Bil je maj in nismo mogli na prvomajsko kolesarsko makadamkanje v Poreč. Je lahko kaj bolj groznega? Tadej Pogačar, ravno ta kolesar, ki je ta mesec blestel na dirki po Franciji, je bil kar trikrat v prisilni karanteni. Večkrat kot mi, običajni rekreativci.


 

Pandemija je minila, kolesa se niso ustavila

Množične kolesarske prireditve so bile odpovedane druga za drugo. Maraton Franja kot najbolj znan je bil premaknjen z junija na september in je sprejel samo 500 kolesarjev na prireditev. Ampak je bil in bili smo potolaženi, zgodilo se je še nekaj drugih tekmovanj. Kolesarska zveza Slovenije se lahko pohvali, da so prvi v Evropi organizirali kolesarsko dirko po pandemiji koronavirusa. To je bila novica, ki je odmevala po vsem svetu, ne samo kolesarskem.

Organizirali so državno prvenstvo s Primožem Rogličem in Tadejem Pogačarjem v glavnih vlogah. Vsi so čakali na to dirko, internet je prekipel od klikov, vsi kolesarji so hoteli videti ta dvoboj – in so ga videli. Kot bi slutili, da gledajo najboljša letošnja kolesarja na svetu, kakor se je izkazalo na Touru. Pandemija naj bi bila ugasnjena, kolesa pa poganjamo naprej, tudi prižgali smo jih, saj je letos – ne vemo še, ali ravno zaradi pandemije – pravi bum električnih koles. Rekordna prodaja, pravijo vsi prodajalci koles. Kolesarji pa pravimo: koronavirus naj končno izgine iz naših življenj, kolesa pa naj se množijo!