Makadamkanje: Mati, kako je bilo dobro!

Naj najprej povem, da je to drugo lice iste zgodbe. Braco je napisal prvo, njegovo in po svoje, kot je videl, vidi pa dobro in z dovolj širine v objektivu duše. V bistvu z objektivom ne le vidiš, za pravo sliko je dobro, da tudi kaj čutiš. Dobro mu gre, glede tega.

Kaj naj rečem, vse se zgodi, a ne, ko je pravi čas za to.

Pred tremi desetletji sem šel z gorskim kolesom in vso prtljago na njem, nekaj pa tudi v sebi, po Sloveniji in malo naokoli kure, menda je bilo na pomlad, in zamisel je bila, da nekaj dni obrcam sam, potem pa se mi v Cerknici pridružita še prijatelja in jo mahnemo od tam in čez hrib do morja, prek Brkinov. Za katere takrat sploh nisem vedel, kje so. Hribi z brki, pač.

Odvil sem skozi Baško grapo v Bovec, od tam skozi Italijo v Kranjsko Goro, od tam skozi Predel v Avstrijo in po njihovi Koroški do naše, do Raven na Koroškem, od tam skozi Velenje do Laškega, pa naprej skozi Dolenjsko in Suho krajino do Kočevja, iz Kočevja pa sem hotel do Cerknice, kjer naj bi se našli.

Prijatelja sta se pokazala kot kolesarska neprijatelja in sta scagala, pa sem se napotil v Ljubljano, bil je prelep sončen dan, in s Turjaka se je čez Barje tako neskončno očarljivo videlo vse do mojega mesta, in vse, razen neprijateljske geste, je in bi bilo čudovito, če se mi med spustom ne bi odvil prtljažnik, ki je bil veliko pretežak, in sem dobil silovito zavoro na zadnjem kolesu.

Pri sedemdeset na uro to res poživi. Bil sem srečko, da me takrat niso pospravili v vrečko. In sem gruntal in gruntal ... No, preživel sem brez praskice, kot tudi to, da sem naslednja leta gruntal, kako lepo mora biti iti po onih gozdovih, od Cerkniškega otoka Otoka, do morja.

Kolesar iz leta 1912 je zaslužil 3 in pol milijone evrov, ampak to ni pomembno

Nekajkrat sem se skoraj odpravil, s kolesom, a nikoli zares. Po onih hribih sem ril z avtom, s katerim sem zasmrajal naravo, ampak veste, res je bilo lepo, kljub nafti, ki je menjala agregatno stanje. Ker sem bil sam, na prehude kolovoze nisem ril, podobno kot na Kočevskem ne, na tujem ne želim biti gospodar. Javornike pa sem skusil - a tudi tega je že davno, vmes so se zamenjali trije avti in prav toliko stalnih žensk, vmes sta hčeri zrasli, dobil sem vnukinji in nekaj mirnega nemira v strasti sveže starosti.

Je... se Javornikom zame, to vem, razen Špeli in Dejanu, bil sem pač na njuni poroki, in verjetno je to zato tako, in v tiste hribe sem zrl, ko sem kolesaril iz Ljubljane skozi Rakitno in na Bloke in nazaj, in iz avta, ko sem se skozi Pivko zaganjal na Jadran, ali pa do Reke. Mikalo me je z obeh strani, toliko domišljije že imam.

Ko je umrl stric župnik, mi je dobri bog s spominom nanj zapustil še nekaj evrov, da sem si kupil kolo za makadamkanje. Kolo, ki mu pravim božje kolo. Na njem se počutim nebeško, in glede na izvor ne bo šlo od hiše, ki je sicer nimam, tako, da bo v kakšni kleti, ki pa je tudi skoraj nimam več ... Kolo mi je naredil italijanski prijatelj, eden zadnjih, ki jih zna narediti na roke, potrudil se je.

Prijateljstvo je malo zamajal s ceno, ampak, no ja, saj bo ... Bog da, bog vzame, in tu je bilo vse v nebeškem spokoju. Stric, hvala!

Vojaška vaja Jadranski udar 2021 se je dogajala streljaj od najinega makadamkanja. FOTO: Jure Eržen/Delo

Kolo je bilo tu, le vozil ga nisem, ker z berglam in na vozičku ne moreš nanj, ko pa sem nokavtiral jebeno zdravje, sem se le spravil na makadame, kaj naj rečem, včasih je kamen bolj pameten kot jaz, to je res, ampak se tam vseeno dobro počutim.

Javorniki so me vabili, malo me je le begalo, ker so se tam okoli Pivke jeli ploditi volkovi, se pravi, da je tam ena sama vukojebina, medvedom pa že prej ni šlo slabo, zdaj jih je pa menda že čez mero.

Kot sem pisane sreče, bi zagotovo kašnega srečal, če sem ga že na Barju, pri zadnjih hišah v Vnanjih Goricah, nabasal sem na medvedko z mladičkom, na treh metrih smo se gledali, midva s fotografom in lovskim čuvajem na eni, mamica s potomcem pa na drugi strani vzajemnega strahu.

Trenutek, ki naredi v gatah gnečo. Ampak, glejte, stvari se pač zgodijo.

Edini tek, kjer potrebujemo telefon

Braco, ki - kot sem bil omenil na deviškem začetku tega prašnega zapisa - tudi piše na tehle o prostorih, sestavlja seznam iskreno prašnih kolesarskih poti, meri in meri Slovenijo, in tale konec mu je manjkal. Da greva po trasi, kjer je bila pred kratkim kolesarska dirka za makadamkanje, trasa, da je kratka, le 60 km, in le osemsto višincev:

Pravzaprav bi morali iti trije, a mi je nekaj reklo, da tole za Polono ne bo. Na asfaltu in specialki in še kje je od hudirja, pesek in kamni in blato in korenine pa niso zanjo, še zlasti ne na gravel kolesu. Zamera je bila velika in še traja, ampak, kot že tolikokrat, sem slutil, kar se je pokazalo, kot bi ne bilo dobro zanjo.

Saj tudi zame ni bilo. Ni vrag, da nisva šla čez pravi prag

Parkirala sva pred Pivko, v lično urejenem kampu, ki pa je bil zaprt in so naju vljudno prosili, brez možnosti ugovora, naj se odpeljeva, in to kar do pomladi, ker bodo do takrat spustili rampo; in sva šla. Ne vem, ali bova še prišla, no, jaz verjetno ne, take stvari in v takem pakiranju mi gredo na lulček. Pa je bilo prijazno povedano, samo moj lulček tega na razume. Greva v prvo vas in v prvi bife, predlagam. A že zdej, po gorenjsko vpraša Braco, izkušnje govorijo iz njega.

In sva pikirala v nekaj, čemur se pravi Miranda bar. Velika sreča je, moram priznati, da sem to lokacijo zgrešil v letih, ko sem bil redno žejen. Torej, Miranda je gospa, ki je lastnica tega bifeja, sprejel naju je njen sin, v sekundi smo bili stoletni prijatelji, na steni pa je bilo kup fotografij Mirande s politiki.

Evo, gospa je bila tudi na naslovnici Reporterja, z dodatkom, katerega politika vse je omrežila, da so se slikali z njo.

Malo Zagorsko jezero v jutranjih meglicah, ki ga nisva videla. FOTO: Javornik Dejan

Jasno, da je bila poleg tudi Alenka Bratušek. Priimek diši po bratu. Močno diši in res, ena njenih lastnosti je, da je njen mož brat mojega Braca, s katerim sva šla kolesarit v Javornike, a sva se zataknila pri Mirandi, in to po nesreči.

Torej, Alenka. Kaj je z njo? Nič, sva rekla. Nič se nisva lagala, ni bilo treba. Na neki sliki je bil tudi Janez Janša. Njega poznam, veliko skupnega sva našla, ko so mi poklicni igralci servirali idejo o Grubeličevem orožju, jaz pa sem to objavil in si v hipu zapečatil novinarsko kariero, pa življenje tudi, a kdor tarna, ni kolesar.

Sem čakal vse do nekaj let nazaj, ko so v Mladinskem teatru igrali Republiko Slovenijo in sem bil vsaj v tekstu spoznan za poštenega, ne pa za pizduna nedržavotvornega.

Potem je gor obešen tudi Zmago Jelinčič, ki mi je nekoč dal gradivo za članek, ki so ga zbirali o nekem človeku, ki ni bil prav dober, njegovi starši, da sem napisal članek, potem pa je dal Zmagec na sodišče sporočiti, da o tem nič ne ve. In sodnik je dejal, da gradivo,ki sem mu ga molil pod nos in v poduh resnici, ni relevantno, in da mu je Zmago rekel, da nič ne ve. Ko ga je moj prijatelj kasneje vprašal, sodnika, zakaj je to storil, je dejal, da gresta včasih z Zmagom na kakšno skupno pivo.

Pravica ni le slepa, tisti stric je tudi zaduhal ni. Pivo pride vsaj tako globoko kot špiclji in udbovci, so me nekoč podučili - zato bom nehal.

Potem je prišla Miranda in - glejte, to ni ženska, to je vulkan. Ta stavek je izposojen, menda je bil izrečen skozi pisateljeva usta in je veljal za starejšo damo, ki je še vedno živa. In sva z Bracom šla. Vedoč, da se vrneva.

Naenkrat sva priletela na - avtocesto. Tam, kjer je pri Postojni radar. FOTO: Miroslav Braco Cvjetičanin/Delo

Lulal, pa jelena ne videl

Koleščka sta škrebljala, in bilo je lepo. Šla sva čez Poček in nihče naju ni počil. Bile so cestice in kolovozi in bilo je za po ... lepo. Potem je bila gozdna vleka in noben kreten ne bi šel po njej s kolesom in še zlasti ne navzgor.

Divjina je bila popolna, skale, visoka trava, in dva kretena, ki sta rinila kolesi nekam v p. m. Za tisto je vukojebina Manhattan. Človek, ki je to trasiral kot prizorišče kolesarske dirke, je ... Ne bom mu rekel, kar mislim, se je le potrudil, čeprav noben normalen ne bi šel trasirati v medvedjo rit.

Ampak, narava ... Jasno, da naju je bil malo strah, in Braco je rekel, »a si lahko misliš, kako je to, ko iščem poti sam? Zadnjič sem šel scat, sredi gozda, in za mano nenadoma močno zašumi. Ko se obrnem, vidim dva meta za seboj za drevesom ogromnega jelena, ki ga sploh nisem opazil.«

Jeleni imajo varovalno barvo, Braco pa tudi, njegova kolesarska oprava je domišljena v zadnje vlakno, barve pa so bile partizanske, da je izginil v zelenilu, če ga nisem imel na pet metrov. Tega seveda nisem zmogel, ker sem prestar in prešvoh, on pa je bil le kandidat za olimpijske igre na kolesu v Barceloni.

Napravljen sem bi v živo rdečo opremo, kar je greh za na tako kolo in turo, ampak gravelske opreme nimam, toplo je pa bilo, čeprav ta rdečih ne maram. Ne, ker sem krščen, pač pa, ker sem socialist in demokrat in patriot.

Ne veste, a ne, čigav sem? Svoj, mucki, svoj ...

Ples štorkelj in čapelj na Cerkniškem Jezeru. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Potem sva križarila po makadamu za vikat in žal se nobena cesta ni odvila tako, kot bi jo speljal normalen človek, model od traserja naju je pošiljal v rovte, in rovte so najin svet postale, in beseda idiot je z njegovo pomočjo postala sveta beseda. Ampak, narava. Pogledi, ne razgledi, in zapuščena graščina sredi gozda, in tabla z norm imenom Palčje. Bralo sem mi je Škratje.

»Slovenija je res najlepša dežela na svetu,« je rekel Braco, in sva se strinjala, da bi bila brez prebivalcev še veliko boljša. Vrha hribov kar ni bilo, ko pa je bil, se je cesta nato vlekla kot zamera med Janšo in Kučanom, skratka, ni ji bilo konca, istočasno pa je bila cesta nujna, kot se tudi nujno potrebujeta ravnokar po nemarnem omenjana. En brez drugega bi ne zmogla. Evo, prijateljstvo je lahko tudi tako.

Na polovici poti. FOTO: Mavric Pivk/Delo

Madona, a je to mogoče, daleč v dolini je bilo velikansko polje. Cerkniškega jezera, tega ne bova zgrešila, kot sva presihajoča Pivška jezera, ki sva jih prevozila, ne da bi vedela, da sva, ko sva jih iskala, sredi njih. Prišla sva v dolino, pol poti, 32 km in telečje noge, pri meni, in vas Otok. Prišla in odšla sva s kolesi, čeprav včasih tja vozi le čoln, če se prav spomnim.

Tole je pa dobro za tvoje zapestje, me je zakuril Braco, ko so se pod kožo ceste pokazala rebra in je treslo kot pri norcih. Junijska operacija, ja, je vzela mesec kolesa, prej je šel en mesec še v franže, ko me je na specialki zbil avto. Arabec, ki je rekel, da me ni videl, in sem rekel, da mu verjamem, a sem vseeno letel po zraku tja proti Ljubljanskim mlekarnam in si ogledoval, ali je v prometu za mano kakšen kamionček. Je bil pa prelet dovolj dolg, da sem dobil gips za mesec in dan.

Rebrca, itak jih ne smem, zdaj, ko so mi iz zapestja izrezali zaradi putike nastale diamante. Bracu sem želel pokazati del, kjer sem med jadranjem skoraj utonil, a mi ni uspelo, prej sva se zagnala v breg ...

Z jadranjem je bilo tako, da sem včasih, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, jadral na jadrnici laser in sem se sam učil jadranja na vsaki vodi, kot samouk. Tudi v Cerknici, in ko sem priplul do mostička, sem z jadrnice skočil med zelenje ob nasipu, a voda, ki naj bi imela nekajcentimetrov, je bila globoka za utoniti. Skočil sem in me je vleko dol, voda je prišla za ribiške hlače, ki sem si jih naredil v jadralne, in škornji so tudi k temu dodali še vse svoje, kadar naj postanejo uteži. Izplaval sem brez obojega, ko je bilo svetlobe gor nad menoj že bolj malo, v gatah in na pol zadavljen.

Morda je kolesarjenje vseeno bolj varno. Direktno v radar, se je zgodilo Jasno, da sva se spet vozila v krogu in je na orientacijski napravici kazalo direktno v neprehodno goščo.

Rineva in rineva kolesi, skale in korenine in vse je bilo na pol prehodno, in ta odsek, veš, naj bil bil dolg 17 kilometrov. Začel sem seštevati, koliko časa lahko preživim z dvema geloma in slabim litrom vode, saj midva do noči ne bova iz gozdov.

Spet cesta, nenadoma, in sredi nje gobar in velik pes, ki je bil lačen name. Braco jo je odkuril, sam sem se začel pogovarjati s psom in mu rekel, naj raje ugrizne Braca, ki ima mogoče sladkorno in je bolj sladek kot jaz - zame, da tako in tako pravijo, da sem neprebavljiv.

Spomini na jadranje po jezeru, ki izginja. FOTO: Mavric Pivk/Delo

»A ima gospod tudi sladkorno?« je povprašal gobar in jasno mi je bilo, da sem ga usral s svojim svinjskim humorjem, ker je bil pred menoj pravi sladkorni bolnik, ki ima rad gobe.

Mogoče, ja, sem dejal in in jo ubral za Bracom, ki se mi je izgubil na cesti, človek brez vesti, torej, in ostal sem sam. No, ko me je čakal, sem ga skoraj zbil, v svojih oblačilcih je bil kot oni jelen, s katerim sta onega dne skupaj lulala.

Ampak, bilo je lepo. Naporno, zame, in pogoltnil sem svojega pol obroka, ki ga bom morda potreboval ponoči. Gel, pa anorak, pa do jutra, počutil sem se kot nekoč v Maroku, ko so se mi vsi odpeljali, z gorskimi kolesi, sam pa sem v temi in brez luči gonil na ozki cestici v kanjonu, spodaj je bučala reka. Nisem vedel, kje sem, in zdelo se mi je, da sem v temi srečal Arabca na konju, takega, velikega kot gora ... Privid, a ne, to se rado zgodi, ko te je strah. Takrat sem ponoči prišel v vas, kar je bilo čudovito, malo manj pa to, da nisem vedel, v kateri hiši so moji znanci. Trkanje na vrata hiš ponoči pod Atlasom je prima, morate poskusiti.

Naenkrat sva priletela na - avtocesto. Tam, kjer je pri Postojni radar. Tu bom končal, čeprav sva končala pri Mirandi in povem vam, ta ženska je vulkan, in menili in menila sva se prav zaupno, in tisto, kar je povedala, je bilo in žalostno in veselo in Mirande ne pozabiš.

Odkar imam putiko, ne smem piva in svinjine in šnopca, zato sem moral ta dan, o katerem pišem, iztrgati iz koledarja - upam, da bo pomagalo.

Javornikov ne bom pozabil, bil je tak, zlato zapisan dan v spomin, Mirandinemu sinu sem obljubil, da enkrat tja prideva na kavo z Matejo Svet, svojo prijateljico, s katero imava tako in tako namen spiti pol litra, enkrat, da se malo zgučava o tem, kako je bilo onega dne, ko vas ni bilo poleg, Vlado Kreslin je pa bil.

Jasno, tudi Vlado je že godel pri Mirandi, pa Pero Lovšin, muzika nam je vse bolj glasno igrala, čeprav je ni bilo. Prepleten večer na prepleten dan v Javornikih, čez 60 km, seveda, in čudnih 800 višincev, tri ure in dvajset minut, samo? Vleklo se mi je, da težko povem. Zajebano je bilo, pa kakorkoli obrneš. Zajebanec v zajebanem.

Ko sem se preoblačil, nikakor nisem našel spodnjih gat. Ko sem jih, sem spoznal, da sem prvič v tridesetih letih kolesaril v gatah pod kolesarskimi hlačami. Starec in gate. Tega bo vedno več.

Ma ni kaj, Slovenija je vseeno ena čudovita država.

Evo, gospa je bila tudi na naslovnici Reporterja, z dodatkom, katerega politika vse je omrežila, da so se slikali z njo. FOTO: Miroslav Braco Cvjetičanin/Delo

Samo ljudi, kot je to z gatami, bi bilo treba resno menjati. No, ne bi polagat na jezik, da one, ki se s sten smehljajo skupaj z Mirando. Morda bi za začetek zamenjali onega traserja ... Potem pa še koga, kaj pa vem ...

V bistvu, pravim, Mirando za predsednico, saj je slikana tako s Pahorjem kot Janezom, samo funkcije naj zamenjajo, pa s kolesom v Javornike, kaj hočeš več?

Mater, je bilo dobro. Če se vam ne kolesari, se ustavite pri Mirandi in sinu. Ni kaj, splačalo se je počakati, teh 30 let. Še dobro, da sta prijatelja takrat zamočila. Imam ju rad, še danes, Igorja in Tinčka. In Braca iz Javornikov. Moji trije v prahu, spominih, okruških makadamske in sreče nasploh ...

Veste, kolesarjenje, je bilo zapisno, je tako lepo in ne glede na to, ali se vozite na delo, dirkate ali samo kolesarite iz užitka, je nekaj prav čarobnega v tem, da ste in sopotnik in motor.

Kolesa so ljudi poganjala do neverjetnih zmag in navdihovala pesnike, pisatelje in glasbenike. Prijateljstvo je nujen del kolesarjenja na makadamu. V prahu ni meglenih misli.

Potem se ne zgodi, da se zaveš, da je prijatelj, ki se je spremenil v tvojega sovražnika, v resnici to že od prvega dne, ko sta se srečala.