Ljubezen, strast ali obsedenost? Dolomiti.

Na severovzhodu Italije, zibelke kolesarstva, ležijo Dolomiti. Čudovito naravno gorsko okolje, ki mu ni para. Neokrnjena skalnata gorska divjina, ki se poleti spremeni v športni poligon na prostem, kamor se zgrinjajo množice predvsem aktivnega oddiha željnih turistov. Pohodnikom, alpinistom, plezalcem, gorskim in cestnim kolesarjem na tem prostranem območju ne zmanjka gorskih stezic in serpentin. Pozimi pa se vsako smučarsko srce ogreje ob misli na številne smučarske terene in sodobne žičniške naprave v Cortini, na Kronplatzu in v dolinah Gardena, Alta Badia in Fiemme. Prav vsi lahko najdejo tam svoj raj, ne glede na letni čas. Nemalo je tudi radovednežev, ki v številnih predorih, jarkih in bunkerjih odkrivajo ostanke iz prve svetovne vojne. In kar je najboljše – Dolomiti so nedaleč od Slovenije, dobre tri ure vožnje potrebujete z avtomobilom in že ste v osrčju romantične skupine gora iz bledo sivega dolomita, ki se vzpenjajo do višine 3000 metrov in več nad morjem. Dolomiti so postali pojem turistične razvitosti predvsem po letu 1956, ko je Cortina gostila zimske olimpijske igre. In če ti ni do poležavanja v gneči na žgočem soncu ob morju, je to idealen pobeg na oddih v meditativno gorsko samoto.

ni podpisa

Nič nenavadnega, da je edinstveno lepoto gorstva in njegov znanstveni pomen prepoznal Unesco in Dolomite leta 2009 uvrstil na seznam svetovne naravne dediščine.

In prav tu, na približno 142.000 hektarov velikem območju, razdeljenem med tri dežele (Furlanija - Julijska krajina, Trentinsko - Zgornje Poadižje, Benečija) in pet pokrajin (Belluno, Bolzano, Pordenone, Trento, Udine), je tradicionalno, letos že devetindvajsetič po vrsti, potekal kolesarski maraton, Maraton dles Dolomites, ki poteka po eni najlepših in najprivlačnejših evropskih panoramskih cest. Prav gotovo izpolnitev sanj za vsakega cestnega kolesarja. Poimenovanje maratona izvira iz ladinskega jezika, ki ga govori okrog 30.000 prebivalcev v Dolomitih prav na območju, kjer poteka trasa prireditve.

Da bi Dolomiti postali bolj živahni brez motornih vozil, poleg dneva tradicionalnega maratona v prvem tednu julija cesto zaprejo še trikrat na leto, v juniju in septembru (Sellaronda Bike Day), prav to vmesno obdobje pa je za kolesarjenje najlepše in vremensko najbolj primerno. Letos je svojo premiero doživel še Börz-Plose Bike Day, ki na Passo delle Erbe okrog gore Plose pripelje s štirih dolin. Takrat se kolesarski navdušenci brez časovnih merilcev in hrupa motornih vozil predajajo kolesarjenju in naravi. Cesta tako pripada samo in le njim.

Prava invazija kolesarjev na Dolomite

Vsako leto se za start na Maratonu dles Dolomites poteguje kar 35.000 kolesarjev z vsega sveta, a le 9000 jih ima srečo pri žrebu, da se prvo julijsko soboto zaženejo po visokogorskih dolomitskih asfaltnih cestah in uživajo na cesti, zaprti za motorna vozila. Leta 1987, ko je bila prva izvedba, je na startu stalo le 166 pogumnežev. Že mesece pred prireditvijo je v dolini Badia skoraj nemogoče dobiti prazno hotelsko sobo ali najeti apartma za čas maratona. Udeleženci maratona lahko kar med samim potekom dirke izberejo eno od treh dolžin, odvisno od pripravljenosti in trenutnega počutja. Najkrajšo razdaljo Sellaronda s 55 kilometri dolžine in 1780 metri vzpona, srednjo s 106 kilometri in 3130 višinskimi metri ali najdaljšo dolžino s 138 kilometri dolžine in 4230 metri vzpona.

Na predvečer dneva D je bila La Villa grozljivo prazna, nikjer nikogar, vsi so si verjetno privoščili zadnji obrok ogljikovih hidratov in se odpravili zgodaj spat. Popolno nasprotje dnevu prej, ko je vrvež kolesarjev ohromil dolino.

Napetost je naraščala, spala nisem skoraj nič, še v tistem času, ko mi je uspelo zaspati, pa me je tlačila mora, da sem zaspala start. Vstala sem že pred četrto uro, da sem nekoliko napolnila želodec. Prazna vreča vendarle ne stoji pokonci!

ni podpisa

Karavana kolesarjev je startala že ob 6.30 zjutraj … Na startu, kjer sem stala že uro pred začetkom, se je pravzaprav šele začelo daniti, prvi sončni žarki so šele začeli osvetljevati vrhnji del masiva Sella. Jutro je bilo sveže, a zavedala sem se, da bom že po prvih serpentinah hotela vreči s sebe vse, kar sem imela na sebi. Imela sem srečo, da sem startala iz prvega boksa, za menoj je stalo v napeto tihem ozračju še okrog 9000 kolesarjev. Preveval me je poseben občutek, mešanica navdušenja, neučakonosti, pričakovanja in malo strahu. Pogledovanje proti krmilu, kjer je bil ob startni številki zarisan profil trase z altimetrijo, mi je načenjal živce. Medtem so trije helikopterji obletavali dolino Badie, maraton namreč nacionalna televizija prenaša v živo. To je to! Zdaj izhoda ni bilo. Vse leto me je njihova facebookova stran opominjala na ta dan, ne opominjala, ampak vzburjala s fotografijami serpentin in gora. Nekako sem se začela zavedati, da gre »zdaj zares«, kar sem letos naredila, sem naredila, postavila sem si cilj, da maraton varno prepeljam, da začutim razpoloženje, o katerem kolesarske znance poslušam že nekaj let. Ja, moje »gorsko« srce je srečno, kljub živčnosti.

Temperature zraka za ta dan niso bile ravno spodbudne, saj je vročinski val dosegel vrhunec. Neobičajna vročina za svet v ladinskih dolinah in nad njimi je še toliko bolj otežila izziv, ki je bil pred nami. Imeli pa smo vsaj srečo, da se je popoldne pripeljalo nekaj manjših kopastih oblakov, a na srečo niso kazali na nevihto, ki sicer rada popestri popoldneve v alpskem svetu.

Strnjena živobarvna kolona kolesarjev različnih starosti, narodnosti in jezikov, eni natrenirani, žilavi, spet drugi podprti s trebuhom, smo bili 5. julija velika kolesarska družina z istim ciljem. V Corvaro varno prispeti po eni izmed treh krožno začrtanih tras. In vsak od nas je po svoje doživljal lasten križev pot. Kakšna strast nas žene, da se podajamo v boj med na videz nedostopne stene Dolomitov? Zakaj smo se zbrali tu, v enem najčudovitejših koščkov sveta, in svoje telo utrudili do skrajnih meja? Želimo preizkusiti svoje srce, pljuča, vzdržljivost možganskega ožilja? Koga hočemo prehiteti, kaj si želimo s tem podvigom dokazati? To so vprašanja, ki si jih je prav gotovo postavljal marsikateri udeleženec, ko mu je bilo najteže.

Po nekaj začetnih metrih prehitim Alexa Zanardija, nekdanjega dirkača v formuli 1, ki je pred 15 leti je v silovitem trčenju ostal brez obeh nog. Že nekaj let je s svojim ročnim trikolesnikom udeleženec maratona, tudi paraolimpijski prvak iz Londona v vožnji na čas. Tudi tokrat bo odpeljal daljšo razdaljo. S svojo dobrodelno ustanovo Bimbi in gamba (otroci na nogah) se ukvarja z oblikovanjem nožnih protez in koles za paraplegike ter številne ponesrečne otroke usmerja v šport. Spoštovanja vredno. Dokaz, da ja tudi največje poraze mogoče spremeniti v največje zmage.

ni podpisa

S Pordoia na Sello

»Occhio, occhio,« … ali »sinistra, destra,« je bilo slišati od prehitevajočih kolesarjev. Noge so na zložnem vzponu proti Corvari še zaspane, pljuča nevajena jutranje svežine, občutek je bil tak, kot da sem se tretjič v življenju usedla na kolo. Trudim se, a moje telo se še ni prebudilo. »Madona, to bo še dolg dan,« godrnjam sama pri sebi. Ne morem verjeti, da sem tako zasopla že pred Corvaro. Proti vzponu na prelaz Pordoi je sonce že začelo osvetljevati magično podobo ostenja Selle. Kljub zgodnji jutranji uri je postajalo že pošteno vroče. Znoj se je že svetlikal po rokah in nogah, usta so bila z vsako serpentino bolj suha, zato je bil požirek tekočine nujen vsakih nekaj minut. In kje je tu užitek, boste vprašali. Vsak izmed udeležencev bi vam postregel z zanimivim odgovorom. Zakaj bi sicer po trasi maratona, ki je zaradi fascinantne scenografije res nekaj posebnega, pozdravljali Brazilce, Filipince, Južnoafričane, Kanadčane, Novozelandce … Dobra polovica udeležencev je Italijanov, sicer pa je bil največji delež tujcev Nemcev (1341), Britancev (892), Nizozemcev (717), Slovencev nas je švicalo 87. Razmerje med moškimi in ženskimi udeleženci se giblje 10 : 1 v številčno premoč moških.

Pogled nazaj proti Arrabi, priljubljenemu smučarskemu središču, uzre dolgo kolono pridnih mravljic na kolesih, ki se druga za drugo marljivo premikajo proti vrhu prelaza. Serpentine so videti kot kača kolesarjev. Vela je pozitivna energija, brez pretirane tekmovalnosti, vsaj v mojem redu zmogljivosti, in vsak je s svojimi mislimi sopihal navkreber. Kadar koli le za malenkost dvignete pogled, se nad vami dvigujejo mogočne gorske stene in prepadi. In prav spektakularna panorama je največja spodbuda za to, da zavrtite pedale hitreje, vožnja pa je zato lažja. Kljub strminam mi je obraz sijal od zadovoljstva. Barve, ki sem jih lovila s pogledi, so bile značilne dolomitske: zelena, bela in modra. Zeleni prostrani travniki, pašniki in gozdovi; značilna bledo bela barva kamnin in modro nebo. Narava je tu res popolno izrazila svoje mojstrstvo in čistost. Naredim nekaj globokih vdihov in se z vrha mimo spomenika legendi italijanskega kolesarstva Faustu Coppiju spustim navzdol. Prav po teh cestah so se pisale številne zgodbe protagonistov z italijanske pentlje, kot so bili omenjeni Coppi, pa Bartali, Chiappucci, Indurain, Merckx in drugi. Giro je bil od leta 1940 kar 37-krat speljan čez prelaz Pordoi.

ni podpisa

Mogočnost gorskega masiva Sella z navpičnimi stenami, še posebej ko »grizeš« s Pordoia na Sello, ti daje občutek majhnosti proti naravi. Gora, ki se dviga nad ladinskimi dolinami Fassa, Gardena, Alta Badia in Arabba s svojimi ostenji, ki so na mestih prepredena s slapovi, vzbuja strahospoštovanje. Bi si lahko mislili, da so te kamnine danes skoraj take, kot so bile ob svojem nastanku pred približno 200 milijoni let? Da je bilo tu, kjer je danes v okolje močno posegla človeška roka, plitvo tropsko morje z bujnimi in obsežnimi koralnimi grebeni, ki so ga geologi poimenovali Tetida? Da so bili na tem območju milijone let nekakšni Maldivi? In da so prav ti masivi, karbonatne platforme, v katere zremo in prek katerih se tako zagnano znojimo, zgrajeni iz odmrlih rastlin in živali? Poleg tektonskih premikov sta pravljične masive, kot so Piez Boe, Marmolada, Latemar, Lagazuoi, še bolj izoblikovala erozija in delovanje ledenikov. Dolomiti so svoje ime dobili prav po geologu Deodatu de Dolomieuju, Francozu, ki je prvi raziskal geološko zgodovino iz dolomitskega apnenca.

Iz razmišljanja o »geološkem laboratoriju«, ki omogoča pogled v preteklost planeta, so me predramile bolečine v spodnjem delu hrbtenice, zato sem še večkrat kot sicer spreminjala sedeči položaj v stoječega. Na srečo me je tik pod prelazom oslepil pogled na bleščečo belo podobo ledenika pod Marmolado, tako da sem za nekaj trenutkov preusmerila pozornost od mučnih bolečin. Sem in tja je sopihanje sotrpinov prekinil kak vrisk plezalca nad nami, ki je »visel« v steni tritisočaka. Gneča je od prelaza do prelaza postajala manjša, čudoviti panoramski razgledi na vse strani pa so nam vedno znova vlivali dodatne energije. Za preliti znoj in utrujene mišice sem bila kmalu nagrajena s spustom. Je sploh kaj lepšega, kot je veter v laseh?

V družbi Mamil

Spust z Gardene je najdaljši, »tu bom pri sapi celo nekoliko dlje časa«, se mi zadovoljno nariše nasmeh na obrazu, medtem ko grizljam spodnjo ustnico. V Corvari bi se lahko odločila, da bom zavila v cilj, a sem se podala naprej v smeri 106 in 138 kilometrov dolge razdalje. Če bi zavila proti cilju, bi čez pol ure lahko že stala pod tušem in popila hladno pivo nekje v senci okrog ciljnega prostora, kjer se je trlo gledalcev, ki so nas bučno spodbujali. Ne, seveda ne! To ni bil moj cilj. Moj cilj je bil končati srednjo dolgo razdaljo in zato sem se znova, že drugič v treh urah, zapodila proti prelazu Campolongo. »Smotka, res se rada trpinčiš,« oštevam samo sebe.

Šlo je bolje kakor prvič zgodaj zjutraj, ko sem bila še neogreta. S tempom, v katerem sem uživala, sem se počasi bližala cilju, ki je bil oddaljen še za dva konkretna prelaza in dodatne tri ure pedaliranja. Ja, bila sem šele nekje na polovici. Znojnih kapljic je zdaj precej več kakor ob prvem vzponu. Tudi vročina je že bolj pritisnila. Do vrha sem verjetno že izdihala vse nelepe stvari, ki so se dogajale v zadnjem času. Pedalov hitreje nisem mogla obračati, počasneje pa tudi ni šlo.

ni podpisa

V urah, ko se bojuješ s seboj, ti ni do kramljanja s sotrpini, saj tako porabljaš tako potrebno energijo. Vsak je sam s svojimi mislimi, kot bi se šli tiho mašo. Zato pa si toliko bolj ogleduješ mimo in ob tebi vozeče se pojave – od golobradih mladeničev do dam v zrelih letih. »O, ne, ta stara mama me pa že ne bo prehitela,« in se poženem za njo. A srčni utrip me je kaj kmalu opozoril, da dalj časa s takim tempom ne bo šlo. Pretirano naprezanje ne bo ravno balzam za mojo glavo, »navsezadnje si edina ženska, ki so ji dokazano nekaj našli v glavi«, me občasno hudomušno opomni urednik priloge, ki jo držite v rokah, potem ko so mi po naključju našli možgansko anevrizmo. In tako sem raje nekoliko upočasnila in uživala ob pogledu na može v pajkicah. Pred kratkim sem na enem od družabnih omrežij našla simpatičen akronim, s katerim poimenujejo obritonoge rekreativce v srednjih letih, oblečene v drese iz lajkre in vozeče se na pregrešno dragih dirkalnih cestnih kolesih. MAMIL, middle-aged man in lycra. No, takih mamilov se je tistega dne trlo okrog mene.

Na vrhu Campolonga je bil nujen postanek ob okrepčevalni postaji, kot ptica roparica sem se zagnala med stotine že izčrpanih obrazov. Po prilegajočem se spustu smo iz Arabe krenili v drugo smer kakor zjutraj, tokrat mimo krajev Andraz in Cernadoi, kjer sem se s težavo pridružila strnjeni skupini in do začetka večjega vzpona proti zadnjima prelazoma vozila z njimi. Tako sem bila osredotočena na smerokaze proti prelazu Falzarego, da sem spregledala, kje trasa zavije proti prelazu Giau. No, nisem se kaj dosti obremenjevala, a vseeno me še danes muči vprašanje, kje se trasa odcepi za daljšo razdaljo proti enemu mojih najljubših prelazov, kar sem jih v življenju prevozila, Giau.

Sicer noben od vzponov ni ne predolg ne prestrm, utruja pa njihova stalna navzočnost, kajti komaj se povzpneš na vrh enega in se pri spustu nekoliko nadihaš, že znova grizeš v klanec. Nikjer ni niti kilometra ravnine, kaj kilometra, niti 200 metrov ne. Samo gor-dol, gor-dol, kar ponavljaš pet ur in več. Podobno je kot pri seksu, pomislim, le da tam uživaš nekoliko bolj in se ne mučiš kakor tu. »Seveda ni ravnine, če si v Dolomitih, kaj si pa pričakovala, buča! Vedela si, kam se odpravljaš, sploh pa po teh cestah ne voziš prvič. Ampak kaj, ko vmes mine ravno toliko mesecev, da iz spomina uide nekaj serpentin, nad katerimi bentiš, ko se po nepotrebnem prikažejo pred tabo. »Salve, ciao … complimenti, brava,« so bili pozdravi kolesarjev, ki so me prehitevali na poti do predzadnjega prelaza Falzarego in mi vlili dodatnih moči za nadaljevanje. Vročina je pripekala iz metra v meter, cilj se mi je že prikazoval pred očmi, a pred menoj je bilo še dolgih deset kilometrov vzpona. Noge so postale težke, počutila sem se, kot bi za seboj vlekla sidro, cesti pa kar ni bilo videti konca. Na srečo je bil ob cesti mrzel studenec, kjer so se ustavili tudi sotrpini, tako da smo nekoliko ohladili pregrete in utrujene ude ter si dolili hladne vode.

V serpentinah se cesta zvije na Falzarego, od koder je bilo z daljave zaznati zvoke znanih ritmov Avsenikove Golice. »Najbrž so že prisluhi,« sem pomislila. V hitrejšem tempu sem se podala naprej, kjer nas je pod skalnim vznožjem Lagazuoija v bližini spominske kapele, ki so jo zgradili ob petdeseti obletnici velike dolomitske ceste, ki vodi od Cortine do Bolzana, pričakala zadnja »feed cona«. Organizatorji na okrepčevalnih postajah poskrbijo, da ne zmanjka energijskih napitkov, vode, slane juhe, peciva, sendvičev, kokakole, banan, pomaranč ipd. Na prelazu sta se v krožišču združili dolga in srednje dolga trasa maratona, gneča je spet postala nekoliko večja.

Lagazuoi, gora, katere vrh so Italijani med prvo svetovno vojno razstrelili, je znotraj prepredena z rovi, predori in dvoranami. Preluknjana kakor švicarski sir, navznoter krhka, na zunaj deluje mogočna. Stene, ki so jih ničkolikrat obletavale in krušile strele in granate med prvo svetovno vojno. V Dolomitih je namreč potekala bojna linija med Avstro-Ogrsko in Italijo. V daljavi na levi se je med vzponom na zadnji prelaz Varparola nekje v daljavi zarisala podoba Marmolade, kraljice Dolomitov, ki je s 3343 metri nadmorske višine najvišji vrh te čudovite gorske skupine.

ni podpisa

Gore, med katere se vedno vračaš

Pogled je bil usmerjen naprej, noge so tu že pošteno pekle. »Hitreje boš poganjala, prej boš prenehala preklinjati in hitreje boš v cilju,« sem si dopovedovala. Vzpon je neusmiljen, nobene serpentine, da bi si nekoliko odpočila. Videti je bilo, kot da bi se klanec navpično postavil pred mano, z vseh strani pa je bilo slišati le glasno sopenje in lovljenje sape drugih kolesarjev. Zobnikov mi je že zdavnaj zmanjkalo, lovila sem kisik, a vseeno mi je uspelo za seboj pustiti nekaj močnih moških kolesarskih nog. Ob zvokih slovenske frajtonarice je vročina postala znosnejša. Pod vrhom sem zagledala skupinico navijačev iz Slovenije, ki so spodbujali prav vse mimovozeče. Kaj ko bi se jim raje pridružila, z njimi spila kozarček cvička, ki so mi ga ponujali, in pokramljala z njimi? V tistem trenutku so bili gotovo videti manjši norci kakor mi, ki smo sredi skalovja na vrhuncu vročinskega vala premagovali nekaj tisoč metrov nadmorske višine.

Novost lanskega maratona se je ponovila tudi letos, in sicer smo udeleženci na srednji in dolgi razdalji pet kilometrov pred ciljem v La Villi morali pošteno zagristi še v 19-odstotni lokalni klanec, imenovan Mür dl Giat (mačkov zid), ki je bil vsakemu udeležencu gotovo odveč. In če ti do sem ni zmanjkalo moči, te je tu gotovo pobralo, tako da si do cilja lahko dihal le še na škrge.

Končno sem zaslišala pisk, ki ga je sprožil čip ob prihodu čez ciljno črto. Kaj kmalu so mi mladenke okrog vratu nadele kolajno, ki jo dobi vsak udeleženec maratona. In končno sem si lahko pretegnila noge ter spila zasluženi vrček piva. Počutje? Veliko zadovoljstvo, ko zma­gaš oziroma izpolniš svoj cilj. Vse je lepše, utrujenosti tisti hip niti ne čutiš. »Prepucan« duh v zdravem in preznojenem telesu. Dolomiti so čudoviti, a če jih doživiš med eno najprestižnejših rekreativnih pri­reditev v Italiji, in to v kičastem vremenu brez oblačka, je sploh poseben čar in doživetje. Gotovo največji »sufferfest«, ki sem ga kdaj doživela. Že naslednje jutro me je od organizatorjev v elektronskem poštnem predalu čakalo obvestilo: »Dobro jutro! Že odštevate? Samo še 364 dni je do jubilejnega, tridesetega Maratona dles Dolomites!« Zakaj pa ne, če mi bo sreča namenjena pri žrebu!

Če ne, tudi prav: načrtov in mož­nosti je za ta raj več kot dovolj, le dne­vov dopusta mi primanjkuje. Ljubezen, strast ali obsedenost? Pa saj je vseeno, pomembno je, da so Dolomiti tako prostrani, da mi jih ne bo zmanjkalo do konca življenja.

Uredništvo še vedno ta članek uvršča med najboljše, ki opisujejo... opisano.

Članek iz revije Polet, junij 2015, danes še vedno zelo aktualen.