Kolesarski izlet: Dvakrat na Stelvio

Drugi dan

Jutro… lep sončen dan, kot nalašč za vožnjo. Izvemo, da je vreme proti prelazu Stelvio idealno, vse drugačno, kakor dan prej. Z začetkom se ni pretirano mudilo, krenili smo nekje ob devetih. Torej… kot je bil dogovor, probamo nadoknaditi manjko prvega dne, torej vzpon na Stelvio s severne strani. Jezero Cancano je bilo za prvi dan načrtovano kot neki dodatek, pač komu bi se vzljubilo. Pa to ni ravno manjši vzponček, saj je po višinskih metrih kot naš Vršič. Vzpon prvega dne mi ni pustil kakšnih posledic, drugim seveda še manj…

Že na začetku sem malce drezal v Bojana, da je kar v redu, da današnji vzpon ni neko tekmovanje, kajti v nasprotnem primeru bi dal pritožbo, ker je on prejšnji dan že treniral vzpon, ko se je izgubil oz. povejmo blažje, malce zašel. Začetek vzpona se vozi bolj po cestah z blagimi ovinki, o gozdnem robu še niti ni sledu, serpentine so redkejše. Po nekaj kilometrih so se začele tako serpentine, začelo se je voziti tudi skozi varovalne galerije.

Več ali manj te na tem vzponu spremlja dokaj mogočno šumenje vode, katera drvi dol po hribu. Čeprav po svoje neokrnjena narava so se Italijani vseeno odločili, da tu zgradijo manjšo elektrarno. Se pa malce v hecu sprašujem, bi jo uspeli tja postaviti, če bi imele v Italiji kakšne moči razne civilne iniciative kakor pri nas, katere smo milo rečeno ustavile gradnje elektrarn na reki Muri?

Nekoliko višje od galerij so tole manjšo elektrarno umestili, od tam naprej pa so se začele številne serpentine, kar pomeni, da je bilo strmejše. Meni je šlo počasi, Igor me je počakal in sva družno pedalirala proti vrhu oz. do razcepa ceste, kjer vodi levo proti prelazu Umbrail v Švici.

Kilometri oz. bolje rečeno metri so se vlekli počasi, načrtovan cilj prvega vzpona pa se je vseeno približeval. Vmes so naju prehitele neke mlajše kolesarke, vse v enakih dresih in s povrečno težo kakšnih 39,99 kil… Joj, kako jim je letelo v hrib. Kar občudoval sem jih.
Bo pa držalo, da sem uspel v tem prvem vzponu celo enega kolesarje prehiteti… Ja, od ponosa in adrenalina me je kar ogrelo, še dobro, da se od sreče nisem zjokal. Pa saaaaaaaaaaaaaaaaj se hecam!



 

Švicanje do Švice

Prilezeva do razcepa ceste, kjer je tudi večja zgradba oz. mislim da restavracija s prenočišči. Tam so čakali že ostali, kateri so se peljali do vrha prelaza Stelvio in se vrnili nazaj. Po krajšem postanku se zapeljemo preko meje, v Švico, katera je tu oddaljena morda največ tristo metrov. Da smo v Švici smo ugotovili po švicarski zastavi, pa tudi manjša mejna kontrolna hiška je bila tam. Sledil je vratolomni, tehnično zelo  zahteven spust z neštetimi in strmimi ovinki.

Hitrejši so nas počakali v mestecu Santa Maria, kjer smo tudi pomagali kolesarjem iz Nizozemske, saj so predrli zračnico oz. tabular, rezervnega pa seveda niso vozili s sabo. Od tu pa do Italijanske meje pa vse do Prata, je vodila cesta več ali manj dokaj strmo navzdol. Kar precej kilometrov je bilo tega. In pa levo in desno preko tri tisoč metrov visoke gore, čisti švicarski zrak, pa kar precej krav s tistimi ogromnimi zvoni. Lepo je cingljalo, lepo se je slišalo.



Mi je pa bilo čudno, da niso bile krave vijolične barve? Do sedaj sem mislil, da je to posebna švicarska pasma? Le kje je dobila Tina Maze švicarsko kravo ob sebi, ko je snemala reklamo za čokolado? Bom povprašal, če jo srečam, to zagotovo. Dobro, malce heca, ni bilo ravno tako.

 

24 kilometrov klanca

Pri mestecu Müstair smo prečkali mejo in se napotili proti Pratu. Vreme je postalo zelo, zelo vroče, vse drugače, kakor dan prej. Ker ostalih in Klemna nismo našli, ker so že krenili proti prelazu tudi nam ni preostalo drugega, kot da storimo to še sami. Po nekaj kilometrih, ko se vzpon še niti ni resno začel srečamo Klemna, malo smo obnovili zaloge, potarnal sem, da nisem prepričan, da bom prilezel do vrha. Klemen se je izkazal kot odličen motivator, ko mi je rekel, zanesljivo boš danes prikolesaril gor. Ugovarjati mu seveda nisem upal. Nekako nisem bil ravno prepričan, da bom prevozil teh 24 km vzpona… toliko ga je namreč, kar seveda ni malo, ampak motivacija je naredila svoje. Pojavila se je jeklena volja, možgani so si enostavno zapisali, da bom prilezel do vrha in to je bilo zelo, zelo pomembno.



Če glava ni v redu, kakor pravimo, je velikokrat vse zaman. Igor je krenil naprej, Bojan pa se je peljal z mano. Da ne bi bil sam, če bi slučajno res omagal. Nekje do desetega kilometra vzpona sva srečavala veliko kolesarjev z električnimi kolesi, kateri so se veselo vozili gor in dol po prelazu. Zapomnil sem si dva srednjih let, katera sta se peljala z nekimi ponyi in naju seveda prehitela, po kakšne pol ure pa se peljala še veselo navzdol.

Tale električna kolesa so res pravi boom, marsikdo se sedaj lahko zapelje tja, kamor drugače ne bi niti v sanjah. Deset kilometrov vzpona ni bila še niti polovica ne v razdalji, ne v višinskih metrih. Do sem je bilo kar solidno, potem pa se je že začela kazati utrujenost pri meni.


Šlo je počasneje, vse bolj sem se spogledoval z mislijo, da bi se malce ustavila. Za dve, tri minute, toliko, da se utrujena mišica malce umiri. Res si malce odpočijeva, prikolesariva do Berghotela, ki pa leži nekoliko stran od ceste na enem širokem platoju. Od tam pa je bilo potrebno prevoziti še točno šest in pol kilometrov najhujše vzpetine. Dva kilometra je šlo, pa ponovno pavza. Videl se je že vrh in tudi dva človeka, katera sta naju opazovala.

Takrat še nisva vedela, da sta bila to Igor in Klemen. Vmes najdeva lepo mesto, kjer je curljala čista alpska voda in sva se seveda ponovno ustavila, se malce napila dokaj hladne vode, kar je bilo za nadaljevanje še kako dobrodošlo. Po dveh kilometrih in kakšnih petih prevoženih serpentinah spet mala pavza…



Slučajno opaziva neko dokaj veliko živalco, katera je tekla po hribu in Bojan ugotovi, da to ni neka rejena podgana, ampak svizec. Spet malce za šalo… kje pa ima čokolado, da bi zavil in bi jo morda prinesel k nama? Vrh se je videl čedalje jasneje, Bojan je malce potegnil in zadnji kilometer je bil samo moj. In niti ni šlo težko, vrh je bil na dosegu roke, Klemen je veselo fotografiral.

Zgoraj vsi zadovoljni, seveda smo se fotografirali ob tistih znamenitih zmagovalnih stopničkah. Čisto slučajno je vsem zmanjkalo energije v kolesarskih števcih, zato smo se tudi odločili, da damo kolesa v avto in nas Klemen zapelje proti Bormiu, kjer so nas itak čakali ostali.



Na dogovorjenem mestu spravimo še ostala kolesa in nekaj opreme v kombi in ker preko Gavie nismo mogli, smo morali do naslednjega hotela… precej okoli. Naše naslednje izhodišče je bil Ponte Di Legno, kjer je bil tudi cilj ene izmed etap letošnjega Gira, kajti takrat kolesarji niso mogli opraviti vzpona na Gavio, kjer je bil prvotno določen cilj. Vozimo se, vozimo, Klemen vmes opiše, tudi, da se peljemo mimo znamenitega, brutalnega vzpona na Mortirolo.



To je bil cilj naslednjega dne in spraševal sem se, čemu pelje dalje… zakaj nimamo možnosti, da že takrat vidimo, kaj nas čaka. Ojoj, če si neuk, bolje preveč ne razmišljaj si govorim danes. V čem je skrivnost v naslednjem nadaljevanju. Zavijemo preko nekih hribov, se peljemo skozi mestece Aprica in končno prispemo do že omenjenega mesteca. Z nekaj težavami pridemo do hotela, bilo je že dokaj pozno in dokler smo se namestili, je bila ura mislim da že devet zvečer. Bomo šli kaj jest, ali se znajdemo s tem, kar smo imeli s sabo? Pet nas vseeno krene peš malce navbreker po mestecu, najdemo solidno restavracijo…



Seveda se naredi načrt za naslednji dan, po prvotnem načrtu bi morali na Gavio, vendar izvemo, da je zaradi plazu cesta zaprta in da odprta ne bo še nekaj dni. Verjetno sta se že prej Smiljan in Klemen zmenila, da se opravi vzpon na Mortirolo. Čudovito… sem si mislil. Če je šel Stelvio praktično dvakrat, bo pa tudi Mortirolo padel enkrat? Da ni bilo ravno vse po pričakovanjih, pa naslednjič…

Preberite še: Kolesarski izlet do jezera Cancano

Dušan Dundek je kolesar, fotograf, košarkaški sodnik in Poletov kolesarski poročevalec iz Prekmurja ... in okolice.