Kolesarske majice kot reklamni panoji

Ljudje ki jim je šport tuj, športnikom pravijo premikajoča reklama in so trdno prepričani, da obstajajo zaradi podjetij in ne zaradi športa.

Zgodovina kolesarskih oblačil je zelo dolga in zanimiva. Začeli so v težkih oblekah, s suknjiči, čepicami in navadnimi čevlji, danes njihovo kompletno oblačilo s čevlji in čelado vred ne tehta niti kilogram.

Nekateri pravijo, da je kolesarski šport obstal zgolj zaradi komercialistov oziroma marketinga. Niso daleč od resnice. Če pogledamo, zakaj so nastale vse največje in najbolj cenjene dirke, ki imajo že stoletno tradicijo, lahko ugotovimo, da so nastale zaradi reklamiranja določenega izdelka.

Tour de France je nastal zaradi reklamiranja avtomobilskega časopisa. Giro  zaradi oglaševanja športnega časopisa…in kmalu so vsa uspešnejša podjetja prepoznala tržno nišo. Ampak kam napisati, koga reklamirajo? Najbolj da kar na majico. Danes je kolesarska majica še vedno oglasna deska … pardon ne vse, da se razumemo!

FOTO: Arhiv proizvajalca/Castelli

Prva kolesarska majica je bila volnena. Jeseni in zgodaj spomladi je volna prav prišla, poleti pa je kolesarji niso marali, ker je bila prevroča, pretežka, še posebej, ko se je napila znoja ali če je kolesarja ujel deževen dan. Kasneje so ji dodali žep na prsnem delu majice. Ta žep so potem iz praktičnih razlogov premestili na hrbtni spodnji del. Danes ima vsaka prava majica zadaj tri žepe in je vse prej kot volnena. Lahko pa je iz žlahtnejših voln, kot je na primer merino volna.

Hlače so imele še bolj kompliciran razvoj. Šele pred začetkom druge svetovne vojne so kolesarke hlače dobile »pleničko«, vložek, ki je blažil bolečine kolesarjeve zadnjice. Kolesarji so iznajdljivi športniki. Ko hlače še niso imele blažilnih vložkov, so v hlače dajali tudi goveje zrezke, brez kosti seveda, mleto meso, biftek…Armando Castelli je bil prvi, ki je začel serijsko izdelovati kolesarske hlače, ki so imele všito jelenovo kožico. Revolucija!

Castelli je najstarejši in najboljši izdelovalec kolesarskih oblačil. Njihovi začetki segajo v leto 1876. V kolesarskem športu pa so zavladali leta 1940, ko je krojač Armando Castelli prepričal cenjenega kolega, krojača Vittoria Giannija, da bi se dalo s kolesarskimi oblačili tudi nekaj zaslužiti. Gianni je do tedaj oblačil nogometaše milanskega Milana in  milanske baletnike ter baletke. Leta 1910 je šival majice in hlače za Alfreda Bindo, kolesarsko ikono, med drugim tudi petkratnega zmagovalca Gira. Armando pa je s svojimi oblačili zaslovel najprej s pomočjo Gina Bartalija in Fausta Coppija, sploh slednji je bil celo svojo kariero oblečen v njegova oblačila.

FOTO: Arhiv proizvajalca/Castelli

Prvi so naredili hlačni vložek iz jelenove kože. Vsi kolesarji poznajo legendarno fotografijo na vzponu Col d´ Izoard, kjer sta v večnost ujeta Gino in Fausto, ki si podajata bidon. Še danes se ne ve, kdo je komu podal tisto plastenko, dobro pa se ve, da sta oba nosila Castellijevi majici in hlače. Fausto je prvi športnik na svetu, ki je imel za svoja športna oblačila osebnega krojača in to je bil Armando Castelli.

Prvi so zanj naredili svileni enodelni dres za vožnjo na čas. Pred Armandom tega kolesarski svet ni poznal. To, da je Castelli najboljši,  priznavajo prav vsi proizvajalci iz branže. Ne spi na lovorikah iz preteklosti, ampak vse od leta 1935 pa vse do danes je znan kot proizvajalec, ki nenehno premika tehnološke meje izdelave kolesarskih oblačil. Leta 1974 je Armandov sin Maurizio, ki je bil vrhunski profesionalni kolesar, prevzel vajeti očetovega podjetja  v svoje roke in tehnološki napredek je dobil pospešek z zdaj že legendarnim škorpijonom kot zaščitnim znakom njihovih oblačil.

In prvi so naredili anatomsko oblikovani vložek v kolesarskih hlačah. Prvi so naredili svileno kolesarsko majico, prvi barvaste hlače, prvi potiskane majice, prvi so naredili sintetični zimski dres, prvi so naredili vetru neprepustno majico, naredili so najlažjo majico, najbolj aerodinamično in zdaj še tako, ki ne prepušča vode! Si predstavljate kratko kolesarsko majico, ki ne prepušča vode? Skratka, vedno so bili vsaj  korak pred konkurenco in vedno so bili znanilci novosti. To jim priznajo prav vsi, tako kolesarji kot ostali proizvajalci kolesarskih oblačil. Maurizio Castelli je umrl med kolesarjenjem na slavno Cimpreso, leta 1995, star šele 47 let, vendar njegova smrt ni ustavila razvoja Castellijevih oblačil. Danes, v najbolj hladnih in deževnih dnevih dirkanja vsi kolesarji nosijo črne vetrovke, gabbe. Danes veljajo njihova kolesarska oblačila za najbolj aerodinamična in najlažja na svetu. No, komerciala naredi svoje in mnogi morajo ta znameniti znak prikriti s tistim, ki jim daje »kruh«.

FOTO: Arhiv proizvajalca/Assos

Poleg Castellija, je nujno treba omeniti, da so Italijani od konca druge svetovne vojne do začetka devetdesetih let povsem obvladovali svet kolesarskih oblačil. Santini, Nalini, Biemme, Sportful, Giordana… Štrene jim je mešal zgolj švicarski Assos. Blagovna znamka, ki je marketinško in kvalitetno in predvsem cenovno prekosila vse. Švicarji so prvi pokazali, kako se kolesarska oblačila tržijo. Naredili so najboljša in najdražja oblačila ter to zelo spretno zagovarjali javno, v prvih kolesarskih reklamah. Italijani so morali priznati poraz, vendar so vedeli, da njihova kakovost nikakor ne zaostaja, marketinški pristop pa zelo.

Assos je švicarski proizvajalec kolesarskih oblačil, ki mu je kakovost na prvem mestu. Jasno. Vse naredijo za to, da kolesar svojih oblačil ne bi čutil na sebi! Nič, še najmanj pa oblačilo, ne sme ovirati kolesarja pri njegovem kolesarjenju. 

Švicarji venomer tehnično izpopolnjujejo svoja oblačila. Orientirajo se predvsem po tekmovalcih, oni so njihovi manekeni, zato sporočajo, da če tekmovalcev ne moti pri njihovem delu, ne sme niti rekreativce. Assos je sinonim za kakovost, to lahko potrdi vsakdo, ki ima katerikoli kos njihovega oblačila na sebi. Prvi so vetrovnike uporabili, ne samo za testiranje aerodinamike koles in kolesarja na njem, ampak tudi oblačil. V vetrovnikih so zvedeli, da delajo najhitrejša kolesarska oblačila. To je sprožilo pravo revolucijo v načinu testiranja majic in hlač in danes se lahko Castelli, ne Assos, pohvali, da imajo najhitrejša kolesarska oblačila saj kolesar v njih privarčuje 24 Wattov, ampak Assos je začel to tehnologijo in sprožil pravo vojno med proizvajalci.

FOTO: Arhiv proizvajalca/Assos

Tony Maier Moussa, švicarsko grški sin je človek, katerega ime pozna prav vsak kolesar, ki kaj da na kvaliteto tistega kar obleče za svoj priljubljeni šport. Mati Grkinja je dala ime podjetju, Assos, pomeni – prvi, najboljši. Vendar njen sin se na začetku ni hotel ukvarjati z oblačili, ampak s kolesi. V začetku sedemdesetih let je Tony skonstruiral kolo iz ogljikovih vlaken in krmilom, bikovim rogovom, pri nas bolj znanim kot »koza kolo« ali natančneje opisano, Tony Moussa je že v začetku sedemdesetih let naredil karbonca, »kronometrco«.

Do takrat so bila vsa kolesa jeklena, narejena iz okroglih cevi, Tony pa je dokazal, da so ploščate cevi, narejene iz lažjega materiala velika prednost. Njegovo kolo je osnova vseh modernih koles, ki so preplavila trg dobrih dvajset let kasneje. In kaj ima to opraviti z oblačili? Tony je v vetrovniku dobil idejo, da se da na kolesarski aerodinamiki narediti mnogo več, kot pa so bili do tedaj prepričani. Testirali so golega kolesarja na kolesu. Ugotovili so, da niti gol človek ni tako aerodinamičen, kot je lahko oblečen. Vendar pravilno oblečen. Kako? Tony je v sodelovanju s Hansom Hessom, švicarskim strokovnjakom za smukaška oblačila prišel do ugotovitve, da je lajkra tisti material, ki se lahko človeku prileže veliko boljše kot dotedanja sintetika in volna.

FOTO: Arhiv proizvajalca/Assos

Nastal je prvi »body« iz lajkre. Še danes je iz tega materiala! Iz tega bodija so nastale lajkra hlače in še danes se točno ne ve ali so bile njihove ali Castellijeve prve na trgu. Leta 1978 je švicarska reprezentanca na velodromu vozila štiri Tonyeva kolesa in oblečeni so bili v njihova aerodinamične kombenizione. Zmagali so. Svet je videl lajkro, karbona pa ni kaj prida opazil. Vendar, kolesarjem na začetku ta material nikakor ni bil všeč. Šele, ko je moštvo Raleigh vztrajalo v njihovih majicah in hlačah, je kolesarski svet zapopadel novost in … še danes je ta material številka ena med večino športnih oblačil ne samo kolesarskimi.

Danes je njihov slogan: kupi manj, kupi boljše! Assos ostaja najdražji in verjetno najboljši proizvajalec kolesarskih oblačil. Vsak njihov kos je vreden svojega denarja, pravijo kolesarji.

Vsi proizvajalci kolesarskih oblačil so navdih dobivali pri tekmovalcih. Oni so bili tisti, ki so njihove izdelke testirali, nosili in jih reklamirali. Rekreativni kolesarji pa so hoteli biti podobni svojim vzornikom, ki so zmagovali na najpomembnejših dirkah in so hoteli nositi prav take majice in hlače in vse ostalo kar pripada kolesarju. Leta 2004 pa se je pojavila Rapha.

 
Rapha je v kolesarski svet prinesla svežino in nove oblikovalske standarde kolesarskih oblačil namenjenih cestnim kolesarjem in kar pri njih največ šteje, je njihov lifestill. Kolesarstvo ni samo trpljenje je lahko tudi neskončen užitek. Za Rapho pravijo tudi, da je kolesarska »Prada«. Oni so bili prvi, ki so pomešali kolesarsko tradicijo, zgodovino in modo. Da, tudi kolesar je lahko modno oblečen.

FOTO: Arhiv proizvajalca/Rapha

Rapha se je pojavila pred dobrim petnajstimi leti in od takrat je cestno kolesarstvo povsem drugačen šport. V njihovih oblačilih, kolesar ni videti besni dirkač, niti ni smešno, če nima obritih nog. V njihovih oblačilih je kolesar videti kot uživač, ki mu ni vseeno, da je reklamni pano. Za svojo so jo vzele ženske, kajti pri njih so prvič dobile kolesarsko majico in hlače, katere jim ni nerodno obleči.  Rapha je prva razumela, da cestno kolesarjenje ni samo dirkanje. Nekateri ljudje pač uživajo v vožnji z dirkalcem in zato jim ni pomembno biti podoben Petru Saganu.

Ker pa komerciala galopira po vseh blagovnih znamkah tega sveta, je zajel tudi Rapho, zato danes lahko vidimo tudi take njihove izdelke na katerih piše »Pro team« in niso iz merino volne, ampak lajkre in poliestra, tako kot večina kolesarskih oblačil. Vendar, kakorkoli, njihova klasična ponudba artiklov ostaja, zraven pa je še vsako leto večja ponudba izdelkov, ki nam lepšajo življenja, ko nismo na dirkalnem kolesu. Raphi gre namreč zahvala za eksplozijo ponudbe oblačil za tako imenovanega urbanega, mestnega kolesarja. »Aftercycling« program imajo danes vsi resni proizvajalci kolesarskih oblačil. Pred Rapho pa nihče. Danes lahko prikolesariš v službo oblečen v kolesarska oblačila pa sodelavec ne bo opazil, da jih imaš na sebi! Ne ne boš videti nag:)

FOTO: Arhiv proizvajalca/Rapha

Rapha je zaradi svojega lifestila šla na začetku mnogim kolesarjem na jetra. Kolesarski svet sploh ni bil pripravljen na tako spremembo, kajti premočno je bil povezan s strogo športnim oblikovanjem vsega, kar kolesar vozi in ima obuto ter oblečeno. Rapha je to korenito spremenila. Prav njim gre največja zasluga, da na svetu ostajajo tradicionalni izdelovalci koles iz jekla, titana in aluminija. Če bi ne bilo njihovih modnih usmeritev, bi  danes vsi kolesarili na poceni ogljikovih vlaknih. Rapha je dosegla, da so specialke izdelane na tradicionalni način, postale umetnine. Rapha kolesar, vozi jeklo! Rapha kolesar ne dirka, ve pa vse o dirkah! Rapha kolesar se s kolesarjenja vrača spočit in ne utrujen, njegov preganjač ni povprečna hitrost, ampak panoramski razgledi, on ne trenira na ure, ampak na lepoto trase…

Majica o kateri se največ govori

Majica o kateri se je in se še vedno največ govori, je roza majica, zaščitni znak vodilnega na slovitem italijanskem Giru! Svet jo je prvič videl 9. maja 1931. Na zgražanje vseh ljubiteljev kolesarstva se je celo obdržala. Kolesarstvo je vse do druge svetovne vojne oziroma, do pojava te majice veljal za pretežno »moški« šport s katerim so se ukvarjali najmočnejši, najvzdržljivejši, brezkompromisni izzivalci nevarnosti, ljubitelji hitrosti, trdni moški, ki so lahko prenesli največje muke, kar jih športnik sploh lahko doživi.

Prvi, ki je roza majico dejansko oblekel in s tem izzval posmeh cele svetovne športne javnosti je bil Francesco Camusso, zmagovalec Gira leta 1931. FOTO: giro.it

Videti takega moškega oblečenega v roza majico je bilo neokusno. Celo Benito Mussolini je bil strog pri komentarijh, na vsak način je hotel prepričati organizatorje, da roza barva res ne sodi na pleča takih borcev. Ampak, komerciala je bila premočna, časopis Gazetta della sport je izhajal, tako kot izhaja še danes na papirju roza barve in ker so bili glavni sponzor dirke, je morala biti tudi majica enake barve. Prvi bi jo moral obleči » človeška lokomotiva«, fašist po političnem prepričanju, Learco Guerra, ki je slovel kot »pravi moški«, tudi videti je bil tak in navijači so ga imeli za dirkača, ki zmaguje v velikem slogu, ki enostavno zmelje nasprotnika z neutrudnim tempom. 

Zmagal je prvo etapo, a majice ni hotel obleči. Organizator ga je denarno kaznoval in kazen so plačali veljaki fašistične stranke. Prvi, ki je roza majico dejansko oblekel in s tem izzval posmeh cele svetovne športne javnosti je bil Francesco Camusso, zmagovalec Gira leta 1931. Izjavil je, da bodo nekoč še kako ponosni na to majico. Mussolini, mu je odgovoril, da mogoče kaka gospodinja, kolesar pa nikakor ne. Danes se še vedno na Giru, dvesto kolesarjev z obritimi nogami bori za roza majico. In, da, še vedno je to težak šport za »prave« moške.