Kolesarjenje po Toskani

Kolesarji imamo svoje sanje; prekolesariti najlepše ceste tega sveta. Te sanje se nikoli ne uresničijo v celoti, ker je preveč lepih poti, ki vodijo k uresničitvi. Jasno in logično.

Samega sebe tolažim vedno, ko mi ne uspe zbrati volje, da bi šel na kolesarjenje kamorkoli prek meja. Človeka vleče v svet, ko je mlad, ko se leta naberejo je najraje za pečjo. Zase govorim.

Kolesarji imamo svoje sanje; kolesariti s sanjskim kolesom. Prej ga moraš dosanjati, seveda in ga potem ne imeti samo v vitrini ali samo za nedeljske vožnje. Vsak kolesar si želi imeti sanjsko kolo, najbrž. Vprašanje pa je, če so sanje dosegljive. Vedno se stegnemo več, kot se lahko pokrijemo. Taki smo kolesarji.

Lansko leto sem dosanjal svoje želje glede kolesa in zdaj kolesarim v ostvarjenih sanjah prav vsak dan. Od nekdaj sem si želel Colnaga, dobil sem ga, potem sem sanjal o Pegorettiju, ki je logičen naslednik Colnaga in evo, človeka pobere Abraham in za darilo dobi Pegorettija. Če starost ni lepa, ti jo polepšajo darila. Če bi ne bil star pol stoletja bi še danes samo sanjal.

Specialka Pegoretii je zame specalka specialk, ko se pogovarjamo o sanjskih modelih. Vsa druga kolesa so instrumenti za uživanje med transportom, ta je pa še za božanje duše. Kolesar ima dušo spihano od večnega kontra vetra, ampak, ko je brezvetrje se zdi, da se je duša vrnila dezinficirana. Brezvetrje je pri kolesarjenju redko, tako kot so redka res dobra kolesa. Brezvetrja v Toskani ni, pravijo. Veter je stalno v službi že zaradi turistov, ki pridejo občudovati zlato žito ali zeleno travo, ki plapola čez griče, v katere so zabodene cimprese in topoli. Makova polja izstopajo v tej kulisi, prav tako kot v vile prenovljene stare domačije. 

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Pegoraduno

Vsako leto se ljubitelji koles Pegoretti iz celega sveta zbere nekje, kjer hvalijo svoja kolesa in kolesarijo, kolesarijo, jejo in pijejo in kolesarijo, kolesarijo, skoraj nič ne spijo. Glasba je pomemben del mitinga, ravno za mašilo med hvalo koles. Toskanci so odlični glasbeniki, mi smo mešali Bocellija iz Pise in Jovanotija iz Cortone in Nanninijevo iz Siene in ... zmagal je Roberto Bobo Rondelli iz Livorna ... Riccardo Marasco iz Firenc je italijanski Iztok Mlakar?

Pego pomeni Pegoretti, raduno, pomeni srečanje, miting. Pegoretti ima največ privržencen v ZDA, na Tajvanu in Japonskem. Tudi v Sloveniji se nas nekaj vozi na njegovih kolesih, v Campreni Pienzi, smo bili trije.

Namen mitinga je druženja kakopak in spominjanje na Daria Pegorettija, ki ni več med nami od leta 2018. Umrl je v 62 letu, nenadoma, možganska kap, še prej je prebolel raka. Vendar njegova kolesa vozijo naprej in mi jih obožujemo.

O mojem sanjskem kolesu mi je Tit Košir posnel filmček

Nisem turistični vodič in zato v ta zapis ne gredo toskanske lepote. Roko na balanco, Toskana je najbrž kolesarski raj za tiste, ki so v formi. Če že naletiš na raven asfaltni odsek, potem je veter tisti, ki ti kvari povprečje. Ravnine tam ni, so samo klanci in spusti. Ampak je tako lepo povsod naokoli, da se lepota prepozna tudi skozi zamagljene oči. 

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Večkrat sem že omenil, da sodim med tiste ljubitelje kolesarjenja in kolesarstva, ki kolesarijo bolj zaradi kolesa, kot samega sebe. To pomeni, da me zanima samo cesta in obnašanje kolesa na njej. No, kolesarjevo obnašanje na cesti me tudi zanima, zato me je pravzaprav zbodlo, da napišem o Pegoradunu drugače, kot pišejo drugi, tisti kolesarji s celega sveta.

Zadnja leta se najbolj ukvarjam z varnostjo kolesarjev na cesti. Zaradi tega razloga se vse manj vozim v (ne)organiziranih večjih skupinah od šest kolesarjev. Enostavno me je strah. In, čeprav, se sliši osladno, me je bolj strah za druge kot za svojo glavo pod čelado. Res. 

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Primer, ki se ga kot specialkar prav gotovo že stokrat doživeli, a ga niste dojemali tako občutljivo kot jaz. Skupina kolesarjev se vozi po cesti. Vse ok. Potem pride na vrsto klanec in jasno, vsi vse damo od sebe, da klanec premagamo v čim krajšem času. Vse ok. Pa ste opazili koliko kolesarjev pri vožnji navkreber vleče na levo stran ceste? Levičarji? Mogoče. V stanju so prekolesariti ves klanec po skrajni levi strani, ker so prepričani, da nihče ne bo pridrvel nasproti. In srčni utrip se viša in viša in oni so še vedno prepričani, da ne bo niti en avto prišel nasproti po svojem voznem pasu. Ja, in ti, ki si normalen kolesar, to opazujem za njim in se vozim normalno na desni strani. Ker sem desničar? Ne, ker upoštevam cestnoprometna pravila, madona!

In potem pride nasproti avto, voznik pred sabo, na svoji desni strani zagleda kolesarja, ki grize navkreber po levi strani in ... in voznik avta se mu izogne v hipu, refleksu tako, da močno in hitro, najhitreje zavije v levo, kjer ga dočakam jaz, normalen in ti normalen, ki se vozi lepo po svoji desni strani. Jaz sem mrtev na mestu, verjetno ležim v grabnu v treh kosih, »razkosan na tanko kot mortadela«, voznik je v šoku ob pogledu na moje dele telesa, kolesar prijatelj, ki tako rad vozi po levi strani pa je razočaran ker se je zaradi nesreče moral ustaviti in zato ne bo izboljšal svojega časa na dotični klanec ... Toliko o tem, da me bolj skrbi za druge kot zase. 

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Kolesarji na Pegorettijih so drugačni

Nič niso drugačni, čeprav kolesarijo s čudovitimi, najbolj čudovitimi kolesi na svetu (moje osebno mnenje). Pridem na kolesarjenje v Toskano kjer so zbrani ljubitelji umetnin na dveh kolesih s celega sveta. Gremo en krog. Ko sem bil otrok sem pri babici večkrat čuval krave na paši. Vedno sem jih občudoval kako druga za drugo gredo iz štale na pašo in se zvečer tudi druga za drugo v ravni vrsti vračajo v štalo.

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

Dresirane krave? Potem sem nekoč opazoval sosedovega mulca, ki je moral na pašo gnati ovce. Videti je bilo tako, kot če bi na cesto spustil skupino kolesarjev. Toskanska cesta je izginila, toskanski asfalt smo prekrili kolesarji. Po celi cesti nas je bilo, promet je bil odprt, da smo si na jasnem. Hupal ni noben voznik, čeprav si je vsak mislil, da smo kot ovce. Umikali smo se, smejali, kolesarili, ampak bilo nas je po celi cesti. Nič ne pomaga, če voziš pegorettija, če se ne znaš obnašati na cesti. K sreči ga nismo žgali, ker kolesarji na pegorettijih uživamo v poslušanju kolesa in božanja pedal in gladenja balance in ... 

Konec srečen, vsi živi

Ker sem bil samo gost na prireditvi, sem samo nemo opazoval in se držal svoje desne strani ceste. Trije dnevi strahu so minili brez nesreče. Sreča? Velika! Če bi se tako vozili po slovenskih in ne toskanskih cestah, bi vam danes pisal z večnih cest ... razkosan.

Kolesarji, sledite svojemu sanjskemu kolesu. Ni treba čakati na Abrahama, z varčevanjem začnite zdaj. Vi, ki vam pa denar ostaja, pa že danes začnite razmišljati, katero in kakšno kolo, bi bilo za vas sanjsko ...

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo

FOTO: Miroslav Cvjetičanin/Delo