Kladje, Kladje, vidim bele ladje

Klanec se začne na koncu Cerknega, če prihajate z Idrijskega konca. Seveda, na Franji pridemo ravno iz te smeri. Če pogledamo statistiko klanca, ugotovimo, da ni neki bavbav, je pa še vedno klanec. Dolg je sedem kilometrov, povprečen naklon je 6,3-odstoten, najhujša strmina pa je desetodstotna. V prvih štirih kilometrih je klanec na soncu, potem pride v senco gozda. Vrh je na ovinku vasice Kladje, v katerem menda živi 30 žensk in 33 moških.

Vendar past klanca v Kladje ni v njegovi statistiki, ampak v tem, da imamo od starta v Ljubljani do Cerknega v nogah že okoli 70 kilometrov. Če smo maraton vzeli kot dirko, so noge že precej utrujene. Na maratonu je okrepčevalna postaja v centru Cerknega, vendar se tekmovalci tam ne ustavijo, panoramci, izletniki pač se. In če nadaljujemo s polno obremenitvijo v klanec, se zgodi marsikaj. Za mnoge je ta klanec prelomni v njihovem rezultatu. Tudi sam sem takega mnenja, čeprav me je Nemške ceste malce bolj strah. Strah me je tudi Vrhniškega klanca in spusta v Idrijo in spusta v Trebijo in Poljanske doline in klančka v Valburgo tudi in … cele Franje me je strah pravzaprav.

Ampak Kladje

Najbolj znani klanec med kolesarji rekreativci. Pravzaprav bi ga lahko okronali kar za kralja klancev v Sloveniji. Verjetno ni noben drug tako opevan, osovražen, priljubljen. Treniral sem za Franjo in moral sem na recon vožnjo klanca, seveda. Kakopak naj si v glavi drugače odpravim dvome o pripravljenosti. V dobrih petindvajsetih minutah sem opravil z njim, kar je zame vrhunsko, vzpenjal sem se z vertikalno hitrostjo 1120 metrov na uro, povprečna hitrost je bila 15 kilometrov na uro, pedalki sem peštal s povprečno močjo 410W in kadenco 86 obratov na minuto. Intenzivnost je bila blizu infarkta, ampak Kladje so Kladje in brez maksimalnega zalaganja ni karakterja, srce je pač treba pustiti na balanci.

Vzpon mi v kontekstu fiziologije daje potrditev, da sem odlično pripravljen. Ampak jaz sem iz Kranja do Cerknega prevozil žvižgajoč si, torej v nedeljskem ritmu, ker sem pozabil, da moraš pod Kladje priti že na smrt utrujen. Torej, res sem goljufal in ta rezultat ni točen odraz moje pripravljenosti, vendar daje upanje, da bom, če bom dirkal, presegel samega sebe s prejšnjih Franj. Hecno sem razmišljal, da bi bil verjetno svetovni prvak v svoji kategoriji, če se te ne bi določale po starosti, temveč po kilogramih teže s kolesom vred. Kako sem letel na krilih odlične prehrane dan prej in na dan treninga. Pravzaprav je klanec na Kladje, eden mojih ljubših, ker sem ga skoraj vedno prekolesari v odlični družbi.

Klanec na Kladje

Aplikacija Strava je zbirališče vseh, ki se radi bahamo z dosežki. Segment Kladje je dolg 6,37 kilometra, vmes premagamo 438 višincev, povprečni naklon je 6,9-odstoten, kronico pa nosi Jan Tratnik s časom 17 minut in dve sekundi. Jan Tratnik je tisti fant, ki je še na Giru zmagal v eni etapi. Torej, ne gre se primerjati z njim, ker mi sodimo v nižjo ligo. Prvi del je najhujši. Sploh, če je vroč dan, kot zna biti na Franji.

Prvi del je tudi najbolj strm in je dolg tri kilometre. Na levi lahko občuduješ globino Cerknega in višino okolice, ki je prešpikana z osamljenimi kmetijami. Ne vem, ali gor peljejo serpentine ali so to navadni zaviti ovinki. Nekateri so podprti, drugi samo zeleni, tretji samo zaviti …  Potem prideš v naselje Čeplez. Med hiše, ki stražijo klanec, tam, kjer včasih krajani tuširajo prešvicane kolesarje na Franji. Čudno ljubek kraj, ki si ga vesel, čeprav ga ne vidiš razločno, še manj slišiš, zaradi povišanega srčnega utripa. Slišati hiše, ki nemo stojijo ob razdrapanem asfaltu, je mogoče, tudi vonjaš jih lahko. Kolesarji to zmoremo. Včasih se na naših vožnjah prepletajo glasovi in vonjave.

Glasovi prihajajo iz ptičjih kljunov, zaradi piša vetra okoli čelade in jermenčkov, ki držijo čelado na glavi, mimovozečih avtomobilov, šumenja 50-milimetrskih obročnikov, škripanja sedežne opore … Vonjave prihajajo iz kuhinj, v katerih se kuha nedeljsko kosilo, z vrtov, na katerih pečejo čevapčiče, prihajajo tudi z lastnega prešvicanega hrbta, iz bidona, z majice sotrpina pred teboj …

»Kladje, Kladje, vidim bele ladje!« Je vpil čuden kolesar leta 1986, ko sem se za njim vzpenjal čez Čeplez. Jaz sem videl bele miške, on pa bele ladje. Ljudje, navijači so jasno pokazali, da ga ne razumejo, kaj vpije. To se pokaže tako, da z desnim kazalcem in sredincem podpreš desno uho in glavo malce premakneš naprej. Vprašal sem ga, kaj je mislil s tem vzklikom, a je odgovoril na tako poseben način, da sem ga uvrstil v Žiri. Tam pa živijo kolesarji, ki jih včasih težko razumeš. Najtežje pa takrat, ko imajo močno povišan pulz. Bele ladje za na Kladje? Mogoče je bilo mišljeno bolj metaforično kot pa figurativno? Saj pravim; za bele miške (sem že slišal, za bele ladje pač ne …

Kladje ni visoko, je pa najvišje

Tako si nekako nerazumno razložiš misel, ko vidiš kapelico, pri kateri se ne prekrižaš, ker raje vzameš bidon iz košarice in potegneš s silo iz palca na nogi v kolesarskem čevlju vse do konca grla. Vmes ta sila potuje z željo, da je v bidonu več kot sto litrov elektrolitov. Pa jih ni. Bidon se izprazni z žalostnim dišečim zvokom in spust sledi z napol poplaknjenim grlom. Vendar spust s Kladja čez Sovodenj v Trebijo je druga tema. Mogoče še nevarnejša od vzpona. Tema za pisanje srhljivk …

Oglejte si, kako smo pred leti šibali na Kladje