Kakšno, ne katero kolo je pravo zame

Kakšno kolo naj si kupim, kje naj ga kupim, če koles ni? Zakaj so tako draga? Katera znamka je dobra in katerih se moram izogibati? Kako naj ga nadgradim? Se splača iti po novo kolo v tujino? Sem zrel za specialko? Naj si kupim električno kolo? 

To je nekaj zadnjih vprašanj, na katera je Poletovo uredništvo moralo odgovoriti. Potem smo prejeli klic bivšega odličnega kolesarja, zmagal je tudi na najstarejši slovenski klasiki Po ulicah Kranja, človeka, ki je že več kot pol stoletja tesno vpet v kolesarski svet, človeka, ki je imel med prvimi specializirano kolesarsko trgovino in servis v Sloveniji (če ni bil celo prvi), bil je mehanik državne reprezentance v najboljših jugoslovanskih časih. Izobrazil je vrsto najboljših kolesarskih mehanikov … Poklical nas je Slavko Žagar s Kokrice pri Kranju. Da, iz tiste vasi, iz katere izhaja slovensko rekreacijsko kolesarstvo.

Kolo za uživače, panoramce, izletnike

Slavko je po končani karieri kolesaril samo do trgovine in nazaj. Potem pa je nekega dne sestavil sebi primerno kolo in zdaj spet vneto kolesari, sam ali v skupini. Da, tudi na gori vetrov, Mont Ventouxu v Provansi je že bil. Sestavil si je specialko, karbonsko, z ravnim krmilom, ki ima izumrle roge na koncu. Spominjamo se jih iz gorskega kolesarstva pred leti, kajne? Danes so živi samo še kot podaljški gumijastih ročajev za potovalna kolesa. Krasen pripomoček, ki se bo kmalu vrnil (se že vrača) v gorskokolesarski svet, kamor tudi sodi.

Slavko je predlagal, naj predstavimo kolo, ki je namenjeno ali starejšim kolesarjem ali panoramcem, uživačem na kolesih, ki radi vozijo daljše, izletniške ture. Smeje je rekel, da je to kolo za tiste, ki so mogoče res že prestari za krivo krmilo, kar pa ni nujno, lahko da ga sploh ne potrebujejo, da je zanje prenevarno ali neuporabno. Večina rekreativnih specialkarjev se redko sploh drži za spodnji del krmila, največ samo za zavorno-prestavni ročici. Spodaj se ne držijo zaradi več razlogov; neudobno jim je, nevarno, pregloboko, prenizko, daleč od občutka za vodljivost, moti jih trebuh, čutijo dodatno bolečino v vratu in križu … Še bi lahko naštevali, zdravilo pa je po Slavkovem mnenju prav ravno krmilo z rogovi.

Prestavno razmerje, ki dejansko pomaga

Slavko je močno poudaril tudi prestavno razmerje. Rekreativci na specialkah smo za svojega vzeli kompaktno razmerje, kar pomeni spredaj 50-34 in zadaj 11-34 (32). Zdaj se že malce spogledujemo s super- oziroma subkompaktnim razmerjem 48-32 ali 46-30, ki so ga za svojega vzeli makadamkarji. Zadaj na kaseti pa nikamor več brez vsaj 11-30. Vendar Slavko meni, da je še vedno za uživače zelo primerna tripla, ki jo srečujemo samo še na mestnih kolesih. Tripla je gonilka, ki ima tri verižnike. Slavko predlaga razmerje 22-36-48 in kaseto z 11-(28)-30. Zadaj ni velikega preskoka med verižniki, zobniki, spredaj pa je redukcije za vsak hrib dovolj.

S takim razmerjem niti električnega kolesa ne potrebuješ, razlaga Slavko. Torej, zdaj imamo predlagano prestavno razmerje, ravno krmilo z rogovi, karbonski okvir, udoben sedež, ki podpira bolj pokončno držo na kolesu. Vedeti moramo, da je karbonsko kolo lahko in s takim prestavnim razmerjem postane zelo dober plezalec.

Pnevmatike so širše, ampak ne preširoke

Najprimernejši obročniki in pnevmatike za tako kolo? Obročniki morajo biti varni, močni in lahki. Take trg ponuja in sploh niso dragi, cene se gibljejo od 200 do 300 evrov; če spomnimo, da specialkarji največkrat uporabljajo obročnike nad tisoč evri. Pnevmatike morajo biti vedno iz zgornjega kakovostnega razreda. To pomeni, da je treba globlje seči v žep in se dobro posvetovati s prodajalcem. Širina naj bo 28 milimetrov, kar je odlično za vožnjo po asfaltu ali tudi po dobro urejenih makadamskih poteh.

Profil ni toliko pomemben kot kakovost gum. In še to: na vsaki dobri gumi jasno piše, koliko najmanj ali največ zraka potrebuje zračnica v njej. Tega se moramo dosledno držati, najnovejše pnevmatike imajo v navodilih za uporabo celo dopisano, koliko zraka moramo imeti v zračnicah glede na težo kolesarja, kar je sploh imeniten podatek.

Sedež je glavni del kolesa

S Slavkom Žagarjem se strinjamo glede sedeža. Pri rekreativnih kolesarjih, sploh starejših, je to vedno vroča tema kolesarskih debat. Spomniti moramo, da je sedežev na trgu res malo morje, vendar se moramo spomniti tudi, da vsak proizvajalec točno loči modele, za koga je kateri primeren. Torej, če ste še vedno besen specialkar, ki si rad pripne tudi startno številko, je za vas dirkalni sedež, ki je v katalogih označen kot sedež, ki omogoča položaj kolesarja, ki je s telesom nagnjen manj od 45 stopinj.

Če ste samo specialkar, je sedež spet malce drugačen, položaj kolesarja se giblje med 60 in 45 stopinjami. Tak je najprimernejši za kolo, ki ga priporoča Slavko Žagar. Ostane nam še sedež, ki je za 90-stopinjsko držo, a ta je že pravi fotelj, ki je namenjen bolj za mestno vožnjo. V navodilih za uporabo je to označeno glede na položaj kolesarja. Bolj pokončen je, bolj širok in udoben je sedež. Ne rečemo, da drugi niso udobni, so, ampak ne za pokončnejšo držo, temveč za nižjo, dirkalno, aerodinamično.

Čevlji in pedali

Govorimo o predelani specialki in mislimo na gorsko kolo. Seveda če se poglobimo v pedale in čevlje. Za take vrste kolesarjev, kot jih opisujemo s Slavkom, so najbolj primerni čevlji za gorske kolesarje, tisti za kolesarje pohodnike so le malce premehki. Torej, čevlji morajo imeti potopljeno ploščico za vpetje v pedal, da v njih lažje hodimo, ko je treba. Potrebujemo pedale, v katere se lahko zapnemo z obeh strani. Čevlji morajo biti udobni, zračni, s trdim podplatom.