Razlagamo, kaj je kinezioterapija

Ja. Zares, tako preprosto genialen je kon­cept kinezioterapije – sestavljanke latinskih besed kinesis – gibanje, in therapeio – zdravljenje, znanstvene ve­de, smeri na podiplomskem študij­skem programu Fakultete za šport (Uni­verza v Ljubljani) in metode, ki jo upo­rabljajo kineziologi.



Kinezioterapija prenaša spoznanja iz vrhunskega športa o prilagoditvah telesa na napor na širše področje uporabnosti za splošno populacijo in za osebe s posebnimi zdravstvenimi težavami. Športna znanost že desetletja proučuje vzročno-posledično povezavo med dražljajem, ki ga pomeni fizična obremenitev, akutnim odzivom telesa, ki ga sproži napor, in kroničnim odzivom telesa, ki ga radi poimenujemo prilagoditev, saj gre za trajnejšo spremembo v delovanju organizma.

Prav zaradi teh prilagoditev lahko športniki izboljšajo svoje izide. In če lahko z vadbenim procesom fiziologijo in tudi morfologijo svojega telesa spreminjajo športniki, je logičen sklep, da lahko to počnejo tudi drugi. Za trajnejše fiziološke spremembe je nu­jen hormonski odziv telesa. Spodbudijo ga najrazličnejši dražljaji, ki izhajajo iz notranjega in zunanjega okolja, eden izmed najbolj vplivnih in učinkovitih pa je prav telesna ak­tiv­nost.

Tako je, s telesno aktivno­stjo lahko dolgoročno vplivamo na de­lovanje hormonskega sistema in tako povzročimo spremembe v delovanju živčnega, dihalnega, srčno-žilnega sistema, metabolizma, mišic, kosti, ledvic in nasploh vseh organov. Ravnovesje. To je tudi glavna ideja za metodami kinezioterapije.
 

Dokazana učinkovitost

Z napredkom športne znanosti oziroma ki­ne­ziologije smo podrobneje spoznali, kakšne obremenitve, količina in fre­k­venca privedejo do napovedljivih sprememb v delovanju telesa. Kinezioterapija nadgrajuje že dolgo poznano zgodbo o koristih gibanja za zdravje. Ob pravilnem oblikovanju vadbenih pro­cesov lahko vplivamo na lajšanje do­ločenih znakov bolezni, celjenje tkiv, odpravljamo nepravilnosti v drži, bolečine v sklepih, ohranjamo mo­torične sposobnosti v poznejšem življenjskem obdobju in delujemo preventivno proti zdravstvenim težavam. Telo ima vrsto mehanizmov za ob­novo, včasih jih je treba le spodbuditi.



Kinezioterapija je dokazano učinkovita na številnih področjih, povezanih z zdravstvenim stanjem, telesno zmogljivostjo in kakovostjo življenja: rehabilitacija po poškodbi, vadba pri kroničnih boleznih, vadba za starejše, vadba za znižanje telesne mase, zdravstvenopreventivna vadba in kondicijska priprava.

Za lažjo predstavo bom povzel nekaj primerov kinezioterapevtske ob­rav­nave. Ta se po poškodbi ne konča, ko odpravimo bolečine in povrnemo normalno amplitudo giba v poškodo­vanem telesnem segmentu. Glavni cilj je poškodovanega rehabilitirati najmanj do stopnje pred poškodbo, vedno pa si prizadevamo za še boljšo telesno pripravljenost in odpravljanje biomehanskih vzrokov za nastanek poškodbe: mišična neravnovesja, slaba gibljivost, nizka moč pomembnih mišičnih skupin, nepravilnosti v drži, poslabšano senzorično-motorično od­zivanje, nepravilna tehnika, ki je lah­ko posledica prej naštetih vzrokov itd. S takim pristopom se lahko spet vključite v športne aktivnosti, ki so vam pred poškodbo pomenile sprostitev in veselje. Pomembnejši cilj rehabilitacije mora biti seveda tudi zmanjšanje tveganja za vnovični nastanek poškodbe.
 

Primer

Neustrezno rehabilitirana ruptura spred­nje križne vezi se lahko na primer razvije v kronično nestabilnost kolenskega sklepa, ki vodi do degeneracije sklepnega hrustanca. Ustrezna rehabilitacija te poškodbe pa se osredotoči na naslednje sklope: povrnitev stabilnosti sklepa in amplitude giba, prenašanje telesne teže brez bolečin, povečanje moči in vzdržljivo­sti mišičnih skupin, pomembnih za normalno funkcijo sklepa, izboljšanje sposobnosti, ki omogočajo vrnitev k dejavnostim, ki ste jih opravljali pred poškodbo (Colby in Kisner, 2012).



Zdravljenje rupture sprednje kri­žne vezi je operativno, ker pa je poseg običajno odložen, dokler akutni simptomi ne izzvenijo, je optimalno, da se rehabilitacija začne že pred ope­racijo. Ta del rehabilitacije je name­njen povrnitvi amplitude gi­ba in preprečevanju atrofije stegenskih mišic oziroma ohranjanju moči, za kar je idealna prav kinezioterapija. Tako si zagotovimo hitrejšo rehabilitacijo po operativnem posegu. Na začetku rehabilitacije po posegu je poškodovanec najprej deležen fi­zioterapevtske obravnave, katere glav­ni cilji so povrniti amplitudo giba v kolenu, preprečevanje atrofije stegenskih mišic in zmožnost obremenitve poškodovane noge z vso telesno težo.


Po tem koraku se je smiselno odločiti še za kinezioterapevtsko obravnavo, saj si za glavni cilj postavlja povrniti vse telesne sposobnosti, ki so bile okrnjene zaradi poškodbe, do te mere, da ste spet sposobni normalno opravljati vse dejavnosti (hoja, hoja po stopnicah, tek, skoki in športne dejavnosti). Najprej izboljšamo zavesten nadzor kontrakcij stegenskih mišic (poleg povrnitve mišične mase je pomembno, da znamo mišice učinkovito vključiti v gibanje).

Treba je povrniti senzorično-motorični nadzor (propriocepcijo), kjer gre za trening senzoričnih živcev v mišicah, kitah, ligamentih, sklepnih in obsklepnih struk­turah ter odziva motoričnih živcev na prejete informacije (tako tudi po­vrnemo samozavest pri obremenjevanju poškodovane noge). Povrnemo oziroma povečamo moč stegenskih mi­šic in mišičnih skupin, ki izvajajo gibanje v sosednjih sklepih – pri tem smo pozorni na pravilno ravnovesje v mo­či agonistov in antagonistov (miši­čnih skupin, ki izvajajo nasprot­na giba­nja); na zadostno moč zadnjih stegen­skih mišic, saj te preprečujejo zdrs golenice naprej (kar je glavni meha­nizem poškodbe sprednje križne vezi), na ekscentrično moč, ki nam pomaga zavirati proti zunanjim silam, delu­jočim na telo, in na živčno aktivacijo mišic, ki omogoča dovolj hitro vključevanje mišic in s tem stabilizacijo kolena ob nepredvidljivih silah.

V procesu rehabilitacije postopno dodajamo še specifična gibanja, ki so pomembna za vrnitev k vsakdanjim in športnim dejavnostim, in pliometrične vaje (hitre spremembe iz ekscentričnih kontrakcij v koncentrične – iz zavirajočega gibanja v pospešujoče), pri tem smo pozorni na spremembe smeri gibanja in na blaženje sil pri doskokih (Andrews, Cain, Dugas, Macrina in Wilk, 2012).
 

Kakovost življenja se ne meri v letih

Vadba je že dolgo poznana tudi kot učin­kovit preventivni dejavnik pred mnogimi nenalezljivimi kroničnimi boleznimi. Zdaj pa jo nova spoznanja predstavljajo še kot sredstvo za zdravljenje že izraženih bolezni. Velik zdravstveni problem, predvsem v razvitem delu sveta, so srčno-žilne bolezni. Glavni začetni kazalec povečanega tveganja za nastanek resnejših težav s srčno-žilnim sistemom je hipertenzija. Če ta ni ustrezno obravnavana, lahko vodi do številnih zapletov, kot so hipertrofija levega ventrikla, infarkt, kap, cerebralni hematom in kronična bolezen ledvic. Šele takrat ko konvencionalni ukrepi pri obravnavi hipertenzije niso uspešni, se lotimo farmakološkega zdravljenja (Basile in Bloch, 2014) . Dva pomembnejših ukrepov sta ravno povečanje telesne aktivnosti in znižanje telesne mase.

Vadba ima na krvni pritisk takojšen učinek. Ta se po vadbi zniža in lahko ostane znižan do 24 ur. Pojav imenujemo povadbena hipotenzija. Dobra strategija za vzdrževanje nižjega krvnega pritiska je torej vsakdanja telesna aktivnost. Pri tem je bilo ugotovljeno, da ima intervalna vadba večji učinek. Povadbena hipotenzija naj bi bila posledica prehodnega znižanja utripnega volumna (volumen krvi, ki ga srce iztisne z enim utripom) in/ali prilagoditve v vzdraženosti simpa­tič­nega živčevja. Nove raziskave so poka­zale, da lahko tudi vadba za moč znižuje krvni pritisk, vendar jo je treba ustrezno načrtovati. Učinkovita je predvsem obhodna vadba z nižjimi bremeni in večjim številom ponovitev. Redna telesna aktivnost pa ne zniža le krvnega pritiska v mirovanju, ampak tudi odziv krvnega pritiska na telesni napor in psihični stres (Professional associations for physical activity (Švedska), 2010).



Kljub vsem zdravstvenim težavam, ki jih prinaša sodoben življenjski slog, se (paradoksalno) pričakovana živ­ljenj­ska doba povišuje. Vseeno se ka­kovost življenja ne meri v letih, zato poskušamo podaljšati tudi dobo, ko lahko živimo aktivno in samostojno. Tu spet nastopi kinezioterapija. Omo­goča nam ohranjanje motoričnih (lahko tudi telesnih ali gibalnih) sposobnosti v poznejšem življenjskem obdobju in nam s tem zagotavlja samostojnost, možnost aktivnega življenja in višjo kakovost življenja. Pri American College of Sports Medicine (2007) so zapisali naslednja priporočila telesne dejavnosti za zdravo staranje. Starejši odrasli naj bi vsaj petkrat na teden po 30 minut vadili pri zmerni aerobni intenzivnosti ali trikrat na teden po 20 minut pri visoki aerobni intenzivnosti. Aerobnim aktivnostim naj bi najmanj dvakrat na teden dodali vadbo za moč večjih mišičnih skupin.

Ugotovljeno je bilo, da večja količina telesne aktivnosti od minimalnih priporočil prinaša dodatne pozitivne učinke na zdravstveno stanje. V vadbeni program naj bi vključili še vadbo za gibljivost in ravnotežje. Tak vadbeni program ohranja učinkovitost srčno-žilnega in dihalnega sistema, zniža količino krvnih maščob, z zvišanjem tolerance na glukozo in občutljivosti na inzulin zmanjša tveganje za presnovne bolezni, izboljša delovanje živčnega sistema in s tem reakcijski čas in ravnotežje, ohranja mišično in kostno maso in povečuje moč, ki je ključna za funkcionalno neodvisnost (Van Norman, 2010).

Seznam zdravstvenih koristi, ki jih prinaša redna telesna aktivnost, je zelo obsežen, zato bomo omenili le nekatere: zmanjšano tveganje za srčno-žilne bolezni, presnovne bolezni, osteoporozo, mnoga rakava obolenja, depresijo, padce in poškodbe po padcih, obstajajo celo dokazi, da preprečuje oziroma upočasnjuje kognitivni upad (Nelson idr., 2007). Kineziologi namenjajo pozornost vsem metodam vadbe, koristnim za doseganje optimalnih učinkov na zdravstveno stanje v poznejšem življenjskem obdobju.
 

Priložnosti za vadbo je vedno dovolj

Pri vseh koristih pa je redna telesna aktivnost seveda priporočljiva za vse generacije. Najbolj učinkovita je prav kot preventivni ukrep. Lahko je del zdravstvene preventive, aktivnega preživljanja prostega časa in socializacije. Priporočila, ki jih za telesno aktivnost odrasle populacije navajajo pri American College of Sports Medicine (2011), se ne razlikujejo močno od tistih v zgornjem odstavku, enako je z učinki, razlike se pojavljajo le pri uporabljenih metodah in intenzivnosti vadbe.

Priložnosti za vadbo je vedno dovolj, že če občasno avto zamenjate za kolo, dvigalo za stopnice in se do kilometer oddaljene trgovine odpravite peš, boste veliko koristnega naredili za zdravje. Za doseganje optimalnih učinkov pa se lahko prepustite strokovnjakom. Kinezioterapija je zelo učinkovita pri kompenzaciji sedečega življenjskega sloga. Vadbene programe oblikujemo tako, da zajamemo razvoj vseh telesnih sposobnosti in mišičnih skupin, ki so pomembne za učinkovito delovanje srčno-žilnega in dihalnega sistema, pravilno držo, odpravljanje bolečin v hrbtenici, preventivo pred poškodbami gibal, izboljšanje gibljivosti, koordinacije in zaznavanja telesa.

Kineziologi torej v ospredje postavljamo zdravje in dobro počutje.