Janez Polda: Noben tč nima perutnic naprej

V kuhinji Malči Polda zakurjeni gašperček daje dodatno toploto v mrzlem, sončnem februarskem dnevu. Gospa, še vedno bistrega duha in prežeta s spomini, je nastežaj odprla vrata v hišo in v spomine na pokojnega moža Janeza.

Tekmoval je na Zimskih olimpijskih igrah 1948 v Sankt Moritzu, Zimskih olimpijskih igrah 1952 v Oslu ter Zimskih olimpijskih igrah 1956 v Cortini d'Ampezzo. V Sankt Moritzu je Janez Polda osvojil v skokih 41. mesto, v Oslu je bil 16., v Cortini pa se je uvrstil na 24. mesto. Skakal je še na dveh svetovnih prvenstvih ...  

Nedvomno je Janez Polda tisti, ki je uvedel nov slog skaknja z rokami nazaj. Vseskozi je bil, kot gozdar in lovski nadzornik, v stiku z naravo. Zagotovo je občudoval, kako »jadrajo« orli. Znan je njegov rek: »Noben tč nima perutnic naprej...«
Konec aprila bi bil njen Janez star 97 let. Toliko jih ima tudi Malči, Blejka, ki se je primožila v Mojstrano.



Njuna hči Malči je prišla k mami na obisk. Da pa je do tega pogovora prišlo, gre zasluga prijatelju Ivu Skumavcu. Domačinu, ki se še kako zaveda, kaj vse je žena legendarnega letalca, letos bo minilo 57 let od njegove tragične smrti, shranila in ohranila. Tudi Ivo je bil nekoč del mojstranskih tekačev na smučeh, kasneje je bil med prvimi s tekaškim potnim listom za pretečene rekreativne maratone na smučeh po vsem svetu. Bil je tudi eden mojstranskih gorskih reševalcev v letih, ko se je še veliko reševalo na klasičen način, a je vseskozi ostal povezan z gorami in zanimivimi ljudmi.



Tudi zato ni slučaj, da so ljudje, ki živijo v takih okoljih, kot sta Mojstrana in Dovje, bolj dovzetni za zimske športe. En dokaz se lahko vidi v vrtu Viharnik, ob cesti v Vrata. Tam so navedeni  Olimpijci iz KS Dovje – Mojstrana. Zapisana so imena kar 18 športnikov! Tudi Janeza Polda, udeleženca treh Zimskih olimpijskih iger.



»Vse se je verjetno začelo s »Hotelovo« Rabičevo Minco Zupan, poročeno Eberle (1904-1991), učiteljico iz Mojstrane. Bila je dvakratna državna prvakinja v smučarskih tekih leta 1920. Janez je bil eden njenih učencev. Kupila mu je smuči in mu dovolila, da jih je lahko imel kar med poukom v razredu. Kot enajstletnega ga je napotila v planiško skakalno šolo, zanjo je dal pobudo Joso Gorec, vodil pa jo je Albin Novšak – Bine. In dve leti kasneje je Minca kupila opremo za Janeza in z njim odpotovala z vlakom v Bosno, na planino Jahorino, kjer je bilo državno prvenstvo. Janez tam vse premaga, preskoči, in postane senzacija na skakalnih smučeh,« pripoveduje Malči Polda.



Ob zidu pri vhodnih vratih hiše, na ulici Janeza Polde, po njem so poimenovali še eno ulico v Zagrebu, so postavljeni trije pari skakalnih smuči. Zraven je še ena, nalomljena v krivini, tako da Janez z njo v drugi seriji ni mogel več na skakalnico, po novo zmago.

Tako, kot so se zaiskrile oči gospe Malči, ko sta s hčerko odprli s leseni kovček, kakršnega so ga nekoč uporabljali mladi fantje, ko so odhajali k vojakom, se je vsebina dotaknila tudi Skumavca. V kovčku, ki so ga nosili pred Janezom že drugi domači fantje, vlada popoln red. Bilo je, kot bi sogovornica odprla skrinjo z zakladi.





V kovček je Malči zložila vse, kar je Janez uporabljal pri smučanju. Od krpelj do rezervnih delov palic, takoimenovane »pse« za turne smuči, uradno vrečo ZOI in komplete za mazanje smuči, različne maže za skakalne smuči. Posebnost so tudi zložljiva smučarska očala. Takrat so skakalci morali sami poskrbeti, kako jim bodo tekle smuči po naletu skakalnic. Janez je pred tekmami zunaj hiše zbrusil smuči, delo je nadaljeval na kuhinjski mizi. S premazi in laki..... To, kar danes naredijo timi strokovnjakov, ki na velika tekmovanja pripeljejo tekaške in skakalne laboratorije na kolesih vlačilcev, da se na določeno temperaturo snega in vseh drugih elementov pred tekmovanji odločijo prav. A na koncu je še vedno tekmovalec tisti, ki postaviti piko na i.



»Mož mi doma nikoli ni nič govoril o skokih in tekmovanjih. V celoti jim je bil predan in je živel zanje. Vedno je prinašal domov značke, pisna priznanja in številne pokale. Sama sem kupovala časopise, ki so poročali o tekmovanjih in jih hranila. Ko je odhajal na tekmovanja, je naložil v nahrbtnik skakalne čevlje, v aktovko pa osebne stvari, ki jih je rabil,« se spominja žena.
Upokojitev je dočakala kot računovodkinja in se nato lotila urejanja Poldove bogate zbirke.



Sistematično ima v svežnjih shranjene časopisne odmeve na skakalna tekmovanja in moževe uvrstitve. Omare so polne priznanj in pokalov. Posebej ima shranjene značke tekmovanj, olimpijske in nato vse druge. Polni so  albumi s fotografijami, opisi krajev, kjer je bil njen Janez, avtogramov predvojnih skakalcev iz Planice in drugih tekmovanj in različnih pisem, ki jih je poštar dostavljal na njihov naslov v Mojstrani. Pa tudi sveženj z rečmi, ki jih je imel v žepih.

Na zidu v Poldovi sobi visi keramični, poslikani krožnik iz ZDA, pripoveduje zgodbo o Poldovem obisku s skakalnimi smučmi v Ameriki. Tu je tudi uokvirjena diploma Poldu za zmago v tekih na 3.7 km leta 1938. Leta 1960 je bil tisti športnik, ki je Titu izročil štafeto. Bil je, skupaj z rojakom, Mojstrančanom Marjanom Pečarjem, prav tako skakalcem, del slovenske delegacije na obisku pri takratnem maršalu YU. Med shranjenimi časopisnimi izrezki je fotografija, posnetek iz leta 1949, iz doline Vrat. Poldov oče, graditelj planinskih poti in Aljaževega doma, sprejema od sina štafetno palico. Janez starejši isto leto umre.





»Celotno zbirko, z mojim šifrantom, so pred leti pregledali  knjižničarji jeseniške knjižnice in o tem naredili tudi zapis. So se pa že oglasili posamezniki, ki so želeli kakšne dele te zbirke. A na to nisem mogla pristati. Če bi imela denar bi celoto dala postaviti, kot muzejsko zbirko na ogled vsem, ki jih to zanima, v nekdanji stari hiši Poldovega očeta, vizavi najinega doma v Mojstrani. Od tu je kar 18 olimpijcev. Če bi ostala v Mojstrani, bi bila še najbolj vesela, če bi se kraj kdaj odločil za muzej domačih Olimpijcev in bi vsak lahko »pripovedoval« svojo zgodbo,« doda Malči.

Hči ji pritrdi rekoč:»Taka zbirka sodi v pristno okolje stare kmečke  hiše. Mora biti, kot bi vstopil v Pocarjevo hišo v Zg. Radovni, ki je pod spomeniškim varstvom in v lasti TNP. Spominjam se še, kako sva z mamo občasno tja hodili na obisk k sorodnici, ki je tam živela.« 



Treba je občudovati gospo Polda, ki  je v letih zbrala in dokumentirala kratko in uspešno skakalno pot svojega moža. Idola skokov po drugi svetovni vojni. Vsak, še tako majhen del, nosi zgodbo. Od miniaturnega pokala iz leta 1954, ki ga je  Janez dobil v Holmenkolnu za uvrstitev med trideseterico, do zadnjega pokala. Fotografije pripovedujejo zgodbe o druženju med skakalci in ljudmi, vpetimi v ta šport: Finžgarjem, Gorcem, Bloudkom, olimpijcema Klančnikom in Primožičem, Senčarjem... Tu so tudi spomini, kako jim je Slavko Avsenik v Planici, po tekmah, igral na klavir. Polda je pisal dnevnik.

Po končani športni karieri je bil najprej nadzornik odskočne mize v Planici. Nikoli se ni rinil v ospredje. Zagotovo ga je (za)bolelo, ko so ga  z mize prestavili za pomočnika v iztek. 



A vedno se bo vedelo, da je Janez Polda letel visoko in daleč. Kot otrok na skakalnici bratov Janša iz Mojstrane že 18.5 m daleč. Bil je osem let aktualni državni prvak v skokih. 27.marca 1949 je na 80 metrski skakalnici skočil 86 metrov in držal ta rekord polnih 15 let! Samo leto prej je v Planici skočil 120 metrov. Ker je bil dotik, mu rekorda niso priznali. Je bil pa s 109 metri drugi Slovenec, ki je poletel čez sto metrov. Leta 1950 je v Planici izboljšal rekord in pristal pri 114 metrih.

Od leta 1964 počiva na dovški božji njivi. Dva nekdanja skakalca, slikar Bine Rogelj in Angelo Oman, sta avtorja Poldovega nagrobnika. Belega kamnitega bloka, na katerem so pritrjene čaplje v letu.