Smučanje naj bo najprej zabavno

Večkrat opazujem smučanje tako imenovanih samoukov. Največkrat spotoma: kadar se vozim mimo Nakla, je vedno živo in isto »na Štelung«, v Kranju na »Velikemu hribu« in drugod, nekajkrat sem jih opazoval celo uro, kar je bilo zame zanimivo in poučno. Mulci se organizirajo in upoštevajo določene smernice. Vzpenjajo se v stopničastem koraku in si tako pripravljajo, popravljajo in širijo smučišče. Spuščajo se v smuku naravnost in se ustavljajo v izteku. Ponavadi tekmujejo, koga bodo smuči pripeljale najdlje, kdo ima hitrejše smuči, hkrati se spuščajo in tako neposredno tekmujejo za naziv najhitrejšega. Sami ugotovijo, da je najhitrejša nizka preža in da s prehodom v višjo zmanjšujejo hitrost.


 

Improvizacija kot poligon znanja

Pogosto si postavijo skakalnico, saj brez nje preprosto ne gre! Postavljanje improvizirane skakalnice močno motivira mularijo in nadobudneži v želji po daljšem skoku povišujejo zalet in tako ves čas dvigujejo svojo hitrostno mejo, kar je ključno za poznejše lažje in hitrejše učenje smučanja. Strah pred hitrostjo je namreč glavni zaviralec pri nadaljnjem učenju. Dovolim si primerjavo z učenjem plavanja, kjer je strah pred vodo glavni vzrok za neuspešnost učenja.

Ker je sneg primerno utrjen, pridejo tudi sankači. Niso ravno najbolj prijazno sprejeti, vendar ker sankajo po vpadnici, za smučarje niso moteči. V hitrosti so smučarjem konkurenčni. Če sta na sankah dva, sta namreč hitrejša od smučarja, to pa je za smučarje izziv, zato v želji, da bi bili hitrejši, smučajo v tekmovalni preži.

Lani me je direktor neke profesionalne smučarske šole spraševal, kaj menim o uspešnosti njegovih učencev začetnikov ob koncu enotedenskega tečaja. Znajo namreč brez padca in dotika kogar koli presmučati smučišče ob tekočem traku, torej so natrenirali klanec z desetodstot­nim naklonom. Vprašal sem ga, kdo bi bil hitreje na cilju, smučar ali njegov vrstnik brez smuči? Odgovor je bil: »Verjetno drugi, oni brez smuči!« Komentar ni bil potreben, saj je bil moj molk dovolj zgovoren.

Samouki po enem tednu znajo; opisana intuicija otrok je za nadaljnje učenje smučanja zelo koristna. Smuk naravnost, ki je sinonim za hitrost in najnevarnejši smučarski element, je pri poučevanju v tečajih prevečkrat zanemarjen! Preberite, kaj sva z Miranom Mavrom o smuku naravnost napisala pred 19 leti v knjigi »Spet zavoj k bregu – ne, hvala«.



 

Vse se dogaja od pasu navzdol

In kaj dodaja in svetuje nadobudnežem samoukom Polet?

V današnjem smučanju je glavni gibalni del smuke drugačen kot pred 20 leti, ko je vsa smučarska motorika temeljila na razbremenjevanju navzgor. Danes gre zaradi oblikovanih smuči za racionalno razbremenjevanje, torej gibanje, kjer težišče in zato tudi glava nikoli ne nihata gor-dol, ampak ostajata vse smučanje vzporedna s strmino. Vse se dogaja od pasu navzdol. Noge se krčijo in raztezajo, zgornji del telesa pa se nagiba vstran.

Na to gibanje se velja navajati od samega začetka. Tako svetujemo, da si na svojih »smučiščih« pripravite zaporedne grbine in smučate čeznje v smuku naravnost na vse možne načine. Sami boste ugotovili, kaj je najlažje in najpomembnejše. Od tod do vijuganja pa je le majhen korak.

Pri pripravi grbin bi bila nujna pomoč predvsem staršev in prijateljev. Uživajte, otroci, in tudi tisti, ki jih k sproščenemu dričanju spodbujate!


 

Dodatek: Motorične in koordinacijske sposobnosti otrok

Motorika je sposobnost nadzorovanega in natančnega izvajanja določenih gibov. Otroci se tega učijo na različne načine. Nekaterim uspe prej, drugi so bolj počasni. V vsakem primeru pa velja, da je za razvoj motoričnih sposobnosti potreben čas in da otrok pri tem ne gre priganjati.
Udejstvovanje s športom otrokom pomaga pri razvoju ravnotežja, agilnosti, hitrosti in gibljivosti. Preko športov se otroci učijo brcati, metati, teči, loviti, skakati ... Na ta način razvijajo koordinacijo med očmi in rokami in nogami. Naučijo se ocenjevati razdaljo, dobijo predstavo za prostorsko globino ...In bolj ko vse skupaj ponavljajo, boljše so njihove motorične sposobnosti.

Poleg tega pa rekreativno ukvarjanje s športom otrokom prinaša številne mentalne in telesne izzive, s katerimi se spopadajo in jih rešujejo. Morda je to največja korist športnega udejstvovanja, saj na ta način ugotovijo, da se je za vse pomembne stvari v življenju treba potruditi. Tovrstno zavedanje jim bo pri kasnejših življenjskih izzivih prišlo še kako prav.