Iz Lijaka s kolesom po Vipavski dolini

»Kamp Lijak v Ozeljanu je izhodišče. Nujno.« Je skoraj zabičal kolesarski prijatelj iz Kristijan iz Ajdovščine. Nisem spraševal, zakaj, ker se ne spodobi, če ti svetuje tako dober prijatelj. Bo že vedel, on, ki je s tistih koncev kolesar.

In sem šel. Sva šla. Smo šli, pravzaprav. Razdelili smo se na gravlerje, speialkarje in gorske kolesarje. Manjkali so nam samo še BMX kolesarji. Ne hecam se. Manjkali so ravno tisti, ki imajo v kampu Lijak zdaj pravi bike park, pardon pump track, pisto za BMX, dirt, kolesarje. Že dolgo nisem videl tako naravne, iz domače zemlje narejena po zadnjih smernicah, ne, ni betonska, ne asfaltirana. 

In moral sem ta park preimenovati v Predsedniški bike park. Predsedniški ja, ker se je kot prvi bajker po tem parku vozil nihče drug kot predsednik Slovenije Borut Pahor. Imamo dokaz. In potem je jasno, da gre za predsedniški bike park, kajne?

Ozeljan je vas med Ajdovščino in Novo Gorico, ne morete je zgrešiti, če greste na po hitri cesti čez Vipavsko dolino in ste pozorni na smerokaz, ki kaže desno. Če smo mi našli ta kamp, boste vi zagotovo še hitreje, ker mi gledamo z zaprtimi očmi, ko se vozimo po hitrih ali avtocestah. Sram nas je. 

Pumptrack Lijak. FOTO: Matic Grmek 

Pumptrack Lijak. FOTO: Matic Grmek 

V Lijaku ste lahko z kamperjem, avtodomom, v šotoru ali si najamete mobilno hiško. Kakorkoli. Fajn je, še najbolj je pa fajna gostilna Termika, ki je v kampu in v kateri je hrana. Da, hrana. O kateri ne bi kuril tinte. Primorec in Bohinjka imata Termiko čez in potem nastane hrana, tista, z okusom in vonjem po Vipavski dolini. Tudi nam Gorenjcem je okusna, čeprav ne sodimo med tiste turiste, ki nam je vse všeč, samo, če smo nekje drugje, nekje, ki je tako lepo ... Postrežba z dušo, šteje največ. In če si kolesar, potem je ta klapa prava.

Makadamkanje po Vipavski dolini

V kampu Lijak so nam tudi svetovali kje lahko makdamkamo. Na hitro so nam na zemljevidu potegnili traso, mi pa smo kot pravi stezosledci odkrili pravi gravel raj. Gravel Slovenija. To bi morala biti dobra blagovna znamka. Gravel Vipavska dolina. Tudi vrhunsko.

Seveda se lahko že v Lijaku vpneš v pedala in se podaš na krog. Ampak midva s Primožem sva morala štartati po kavi s Kristijanom v Ajdovščini. In ni nama bilo žal, dobila sva tudi vipavski doping ob kavi.

Kolesarji z vseh vetrov prihajajo v Ozeljan.

Sir v glini. FOTO: Matic Grmek 

Zgodovinsko kolesarska pot idilična za gravlerje in družinsko kolesarjenje

Kdor je ljubitelj slovenske zgodovine in ne samo kolesarjenja, potem je tale krog eden izmed najbolj zanimivih v Sloveniji. Če pa niste bili na Vipavskem Križu, pa morate danes tja. 

Mobilni hiški v kampu Lijak v Ozeljanu.

Kamp Lijak v Ozeljanu.

Izposojajo električna kolesa. 

Potek Vipavskega kroga

Ajdovščina je, vemo, kolesarsko mesto, ki pa največkrat služi samo kot izhodišče za pobeg na Col in naprej ali čez Vipavo na Nanos, še najraje pa do Krasa in nazaj. Da bi kolesarili samo okoli Ajdovščine in vmes kolesarili ob reki Vipavi in skozi kopico krasnih vasi in naselij, pa se mi je zdelo še bolj zanimivo.

Vedel sem, da ima vipavska dolina veliko makadamskih poti, vendar sem bil opozorjen, da niso vse kolesarske, da večina njih poteka po privatnih zemljiščih in ne bi bilo fajn, da bi vabil kolesariti tam kjer bi lastniki strigli z ušesi.

Makadamkanje po Vipavski dolini.

Makadamkanje po Vipavski dolini.

Makadamkarski krog sva s prijateljem, ki ni samo kolesarski, začela na Goriški cesti 6, tam je veliko parkirišče, ki je kot pravijo domačini največkrat nezasedeno, če pa slučajno je, je pa sto metrov naprej še eno večje, tako, da bo to kar pravi kraj za izhodišče. Ko boste parkirali in se pripravili za vožnjo boste opazili reko Hubelj in cesto, ki pelje proti toku. To je prava smer in izhodiščna točka.

Že po 100-metrih zavijete čez drevored proti obzidju mogočnega dvorca in ob čudovitem grajskem vrtu. Nadaljujete naprej čez trg in po Gregorčičevi cesti. Po 800-metrih pridete do ozke makadamske poti, ki deluje kot, da je rezervirana za pešce, ampak ni, tudi kolesarimo po njej. Odlična makadamska pot se vije 2,5 km, potem pridete spet na asfalt v naselju Čohi, oziroma Lokavec. Na glavni cesti nekoliko nižje zavijete levo in nadaljujete po lokalni asfaltni cesti. Po petih kilometrih boste prišli do železniške proge, tu gledate, da greste proti Vipavskem Križu, ki se že vidi na desni strani.

Križ, ki ga boste pomnili

Vipavski Križ je pravzaprav prvi vrhunec tega kroga. Ali pač ne, ker se s prijateljem nisva mogla odločiti ali ni vas Slap vrhunec tega vodnika, ne samo tega kroga. Vseeno, obvezen počitek in ogled vasi Vipavski Križ. Vipavski Križ sodi med zgodovinsko najzanimivejše kraje na vipavskem. Mnogi ga imenujejo biser v srcu Vipavske doline. Rojstni kraj Janeza Svetokriškega. Prijatelj je bil že večkrat tu in me je podučil, kaj vse zamujam. Sprehodimo se skozi mesto Vipavski Križ, nekoč najmanjše mesto v celotni  habsburški monarhiji.

Proti Majeriji.

Gravel po Vipavski dolini.

Med kolesarjenjem se je spremenil v turističnega vodiča, konec koncev je bil nekoč stevardesa in mu je to blizu. Govoričil je zanimive zgodbe o Turkih, graščakih, Benečanih, Napoleonovih vojakih, Primožu Trubarju, Janezu Svetokriškem in celo o Leonardiju Da Vinčiju. Vsak od naštetih je pisal delček zgodovine Vipavskega Križa. Bil je že v velikanski 500 let stari, originalni grajski kleti, iz katere  izhajata avtohtona vipavska vina Zelen in Pinela …

Nadaljujemo naprej, tam kjer smo zavili v Vipavski Križ. Peljemo se skozi Male Žablje, čez reko Vipavo v Velike Žablje. Potem sledi spet odlična makadamska pot ob reki Vipavi. Ena najlepših kar sem jih doživel na gravel kolesu. Na levi je Vipava, vse naokoli pa gozd in odlična makadamska podlaga. Ta makadamski sektor je dolg 4,6 kilometra. Bačarji so naslednje naselje, potem spet makadamski sektor dolg 4 km do Zavrha in naprej do drugega vrhunca kroga, do vasi Slap.

Vipavski Križ.

Malteških vitezov dom

Ko še kolesar obmolkne. Čisto preveč romantike, da bi kolesaril s prijateljem, bolje bi bilo, da bi z ženo, recimo, punco, partnerko, osebo do katere čutiš najbolj romantične vzvode. Kolesarji smo redki romantiki, ampak v Slapu in še prej v Vipavskem Križu, se vsakdo omehča. Tudi tisti, ki nima samo na glavi čelado, ampak tudi na srcu. Prišepnem naj ti kolesar, kolesarka; sebi najdražjo osebo pelji najprej po temu krogu.

V Slapu si lahko ogledate marsikaj, mi smo si Majerijo in tam spili kavo. Kaj pa drugega, če si s prijateljem na kolesarjenju? O Majeriji ne bom izgubljal besed, itak mi ne boste verjeli. Majerija je drugo ime za vice. Skozi vas teče Slapenski potok, ta se izliva v Močilnik, ki dela v Klopovščaku slap, po katerem se vas tudi imenuje. Cerkev, ki stoji sredi vasi je posvečena sv. Matiji. Zgrajena je bila leta 1765,  po mnenju nekaterih celo še prej, saj nam to pričajo v kamen vklesani križi maltežkih vitezev, ki so se leta 1230 naselili na Slapu in Slapenski grad pozidali, kot kaže napis na grajskih vratih.

Gravel po Vipavski dolini.

Vipavski Križ.

Njegovi lastniki so bili tudi plemiči Zwegkhenburgi, baroni Flachenfeldi, Coronini-Cromberg, nazadnje pa Lanthieri. Poleg cerkve so najbrž vitezi zgradili tudi še eno cerkev, vendar so jo Turki pozneje porušili. Domačini so še posebej ponosni na to, da je bila na Slapu v času Kranjske dežele prva slovenska vinarska in sadjarska šola. Nahajala se je na posestvu, ki ga je tedanji lastnik grof Karol Lanthieri brezplačno odstopil deželi. Slap je  zelo znan po skrbno negovanih vinogradih, ki ležijo južno in zahodno od vasi: o slastnih solzah vinograda, ki jih tu pridelujejo, je pisal že Valvasor v znameniti Slavi vojvodine Kranjske.

Naprej v Vipavo

Od Majerije sva se tako vrnila v središče vasi in se spustili proti Vipavi čez Žoržev Kraj. In potem sledi most čez potok Močilnik. No, to ni navaden most. Most je sezidal mojster Anton Trošt leta 1803 in na njem je mogoče videti vgrajeno spominsko ploščo, napisano v bohoričici. Sem vam rekel, da je to krog za ljubitelje slovenske zgodovine?

V Vipavi sva zavila mimo Vipavske kleti, kar je skoraj nujno, če si tam in v središču Vipave se spet ustavili na hitri kavici.

Pot naprej pelje skozi središče Vipave, vse do igrišč ob vojašnici. Na parkirišču poiščem ozko makadamsko pot, ki pelje tik ob žični ograji vojašnice, ki pelje naravnost proti Vrhpolju. Odličen makadamski sektor dolg 1,8 km, greh bi ga bilo ne najti in prevoziti. V Vrhpolju gledam smer Ajdovščina, vmes so še Duplje in Gorenja vas, vendar peljem po glavni poti vse do ceste Vipava-Ajdovščina.

Na križišču boste na desni strani videli čudovito, ogromno cerkev Marije Tolažnice žalostnih, vendar ne greste proti njej, ampak naravnost čez cesto na makadamsko pot, ki pelje pod avtocesto. Od tu pa do Ajdovščine je 4,8 km dolg makadamski sektor, ki pelje vseskozi ob avtocesti. Čeprav so avtomobili vseskozi na vaši desni strani, je razgled proti Kraškem robu na levi, toliko bolj privlačen, vmes pa vse njive in zaselki. In še ena zanimivost; ta makadamski sektor vas pripelje deset metrov od parkiranega avtomobila. Tako se ta krog zaključi na najboljši možni način.

Namig za kolesarje z električnimi kolesi

Ves krog je idealen tudi za kolesarje z električnimi kolesi. Drži, pa tudi dejstvo, da polnilnice na poti nismo srečali.