Italijan sem, a se v Sloveniji počutim kot doma

Maraton Franja je zame nekaj posebnega. Preden vam povem, kaj vse sem ušpičil na tej nori dirki od daljnega leta 2009 do danes, se moram vrniti petnajst let v preteklost. Bila sva v San Marinu, korak ali dva od mojega doma (živim v Riminiju v čudoviti Emiliji - Romanji), na svetovnem prvenstvu novinarjev kolesarjev (2005).

Govorim v dvojini, ker je bil z menoj tudi mladi Primož Kališnik, ki je častno zastopal slovenske barve. Postala sva »partnerja na dirki«, pomagala sva si, smejala sva se in se šalila pred kamerami, ki so naju spremljale (takrat sem delal za Sky Sport). Tisti konec tedna sem dobil dobrega prijatelja, ki mi je v poznejših letih odkrival svojo Ljubljano in čudovito Slovenijo. Dobro se spomnim, kako sem junija 2009 prvič sodeloval na maratonu Franja s prijateljem Marcom iz Riminija. Primož naju je gostil v hotelu blizu svojega doma in takrat so se začele »potegavščine«.

Pili smo pivo in se sprehajali po središču razsvetljene Ljubljane, v katero sem se takoj zaljubil. Primož mi je pripravljal pasti, hece, drugega za drugim. Najprej mi je na recepciji hotela pustil sporočilo »cenzurirano« in »strogo tajno«, potem me je prijavil na maraton Franja kot »očeta M«, duhovnika iz Vatikana, ki prvič sodeluje na kolesarski dirki na tujem.
Bolje, da ne povem, kaj tisti M pomeni v italijanščini, in vsa zgodba o »cenzurirano« in »strogo tajno«. Preveč za časopis, zlasti za tako spodobno priliko, kot je ta.

Spomnim se, kako so se ob prihodu v BTC hostese muzale, imele so me za duhovnika, ki zastopa Sveti sedež na dirki v Sloveniji. Ta šala se je res zapisala v zgodovino, bilo je zabavno, čudovito, kaj takega se res lahko spomni samo šaljivec Primož.
Od tedaj sem se skoraj vsako leto vrnil v Slovenijo. Sodeloval sem, če se prav spomnim, na šestih maratonih, vsakokrat sem se imenitno zabaval v družbi prijateljev, Delovih novinarjev: Špele, Polone, Mihe, Marka, Marjetke in drugih.

Pot je res živopisna, zlasti si zapomniš dolg klanec z gorskim ciljem Franje, kravje zvonce, ki praznično pozvanjajo, kmetice, ki postrežejo s čudovito govejo juho, toliko moči ti dajo za drugi del dirke. 160 kilometrov dolga pot po naravi, po zelenih gričih v okolici Ljubljane, skupaj s toliko kolesarji, ki se do cilja trudijo, kakor da so profesionalci. Prva leta sem dirkal umirjeno, spomnim pa se svoje zadnje dirke leta 2016, ko sem dosegel povprečno hitrost 34 kilometrov in zmagal v sprintu svoje skupine na cilju.
Letošnja dirka je vsekakor posebej pomembna. Za novo rojstvo gre po zelo težkem obdobju za Slovenijo, mojo Italijo in ves svet.

Zelo zadovoljen sem, ker maraton Franja lahko obhaja 40-letnico po zelo zapletenem lanskem letu. Odločil sem se sodelovati, ker bi se rad srečal s toliko prijatelji, tudi organizator Gorazd Penko me je vedno akreditiral na dirko kot novinarja. Najbolj se veselim, da bom spet videl prijatelje, ki so mi v več kot desetih letih res blizu, vedno gostoljubni in dragi, z njimi sem delil ljubezen do kolesarstva. Zelo posebne osebnosti, kot je Primož, ki ni samo prijatelj in novinarski prijatelj, zelo ga spoštujem zaradi skromnosti, širokosrčnosti, spontanosti in – zakaj ne – tudi njegove norosti!

Zdaj Slovenija z Rogličem in Pogačarjem obvladuje mednarodno kolesarstvo, to je velika zmaga naroda, ki je vedno vlagal v šport, v mlade in njihove uspehe. Srečo sem imel, morda tudi zasluge, da sem v kolesarskem hotelu konzorcija Terrabici, ki deluje v Emiliji - Romanji, septembra lani gostil slovensko kolesarsko reprezentanco med svetovnim prvenstvom v Imoli. Vse se je začelo s prijateljem Andrejem Hauptmanom, ki me je zaradi mojega dela v kolesarskem svetu prosil za nasvet, kje naj namesti svoje fante. Predlagal sem mu Cesenatico, ker je to mesto Marca Pantanija, človeka, ki je zmagal na Touru leta 1998 in bi ga gotovo veselilo videti Pogačarja in Rogliča, kako sta šele v zadnji etapi razvozlala veliko pentljo.

Lepo ju je bilo spoznati v živo, oba sta zelo normalna fanta, preprosta in umirjena ne glede na veliko priljubljenost v svetu. Res sta dobra!

Prav zares občudujem to deželo in njene ljudi, počutim se kot doma, Italijan, kakor pravi Primož, s srcem, ki bije za Vatikan (smeško).
Vsem srečno na Franji 2021! Vas pozdravljam, Andrea Manusia (oče M); to ime mi bo ostalo za vedno. Če se bomo srečali v Riminiju, ga bom z veseljem prevedel ...