Igra, sredstvo otrokovega zdravja

Otrokov razvoj se začne že zelo zgodaj, v prenatalnem obdobju, ko prek matere pridobiva različne dražljaje iz zunanjega okolja. V prvem letu življenja začne različno spoznavati svet okoli sebe. Sledi najpomembnejše obdobje razvoja, zaznamovano z najhitrejšim učenjem, dojemanjem in prilagajanjem novim okoliščinam, to je zgodnje otroštvo.



Znano je, da na razvoj posameznika vplivajo različni dejavniki, kot so okolje, dedna zasnova in aktivnost posameznika, ki se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Otroku je treba ponuditi čim bolj pestro okolje, da lahko svoje potenciale z različnimi dejavnostmi čim bolje razvije. Pri tem pa ne smemo pozabiti pomena igre in veselja do različnih aktivnosti, ki mu prinesejo zadovoljstvo in ne nazadnje razvoj na številnih področjih.

 

Igrati se

 
Igra je otrokovo najpomembnejše in vsakodnevno opravilo, ki omogoča razvijanje njegovih potencialov. Spodbudno okolje je pri tem ključno, v nasprotnem zatremo in onemogočimo njegov normalni celostni razvoj. Številni avtorji navajajo, da razvoj posameznika v zgodnjem razvojnem obdobju temelji na igri. Namreč, posameznik vsakodnevne stvari in aktivnosti usvaja prek igre, zato ima večplasten pomen za otrokov razvoj, ki pa se je z zgodovino civilizacije spreminjal, od tega, da je bila sredstvo za preživetje (skrivanje, lovljenje), pa vse do danes, ko je sredstvo za razvedrilo in način kakovostnega preživljanja prostega časa.

V mislih imamo predvsem igro na prostem, in ne igre s sodobno tehnologijo, ki je prevladala v današnji družbi. Z njo otrok razvija vse svoje potenciale telesnih sposobnosti in kognitivnih razsežnosti, poleg omenjenega pa je tudi pomemben dejavnik v procesu socializacije ter ne nazadnje, otrok z njo zadovolji svojo največjo potrebo, to je potrebo po gibanju.


 

Otroška igra v povezavi s psihosocialnim razvojem

 
Socializacija otrok se začne zelo zgodaj, najprej z vpletenostjo staršev kot primarnim dejavnikom otrokovega življenja. Kasneje se vloga staršev in vrstnikov spremeni, vrstniki prevzamejo primarno vlogo v socializaciji posameznika. Pri tem je igra pomembno socializacijsko sredstvo, saj otroka postopoma privaja na vsakodnevno življenje. Prav tako se tudi pomen in način igre z otrokovim razvojem spreminjata, od preproste igre z malo usmeritve do zahtevnejših oblik iger z dodanimi pravili.

Postavljanje in oblikovanje pravil igre med vrstniki sta ravno tako pomemben dejavnik socializacije posameznika. Pri tem ne smemo zanemariti psihološke komponente igre, ki vpliva na dojemanje, sprejemanje in učenje odzivanja otroka na različne situacije med igro ter razvoj kognitivnih sposobnosti glede na različne stopnje zahtevnosti iger.


 

Pomen igre za gibalni razvoj otroka

Vsakodnevna opravila, kot so samostojno hranjenje, risanje, obuvanje, oblačenje itd., lahko za otroka predstavljajo igro, če mu jih starši in vzgojitelji ustrezno predstavimo. Zato sta naša naloga in poslanstvo, da ga igrivo vodimo in usmerjamo skozi opravila, da bo pridobil čim več potrebnega gibalnega znanja in kompetenc.

Gibanje je pomemben dejavnik otrokovega razvoja, predvsem v zgodnjem razvojnem obdobju, ki je zaznamovano z najhitrejšim učenjem in usvajanjem ob ustreznih okoljskih dražljajih. Ravno zato je pomen igrivih gibalnih dejavnosti v tem obdobju zelo velik. Izbira igre temelji na različnih ciljih in starosti otrok, pri čemer ne smemo pozabiti, da jih poskušamo čim manj omejevati. Zanemariti ne smemo niti pomena ustreznega spodbudnega okolja (urejena igrišča, naravno okolje z danimi možnostmi), ki se kaže v neposrednem učenju in usvajanju gibalnih sposobnosti ter spretnosti med igro.
 
Tako otrok pridobi gibalne kompetence, ki mu omogočajo vključevanje med vrstnike in njihovo igro ter ne nazadnje pripomorejo k občutku sprejetosti. Vsaka igra ima svoja pravila, ki se s starostjo lahko toliko stopnjujejo, da preraste v šport. Otrokom je treba delno pustiti proste roke med igro, da razvijajo svojo ustvarjalnost in iznajdljivost, po drugi strani jo je treba voditi, predvsem v procesu učenja, da usvojijo potrebne gibalne kompetence.



Igre, primerne v procesu učenja, se uporabljajo kot glavno ali pomožno sredstvo za uresničevanje zastavljenih ciljev v posameznih delih učne enote. Delijo se na elementarne (igre, ki vključujejo elementarne oblike gibanja, kot so tek, hoja, plazenje, plezanje, poskoki itd.) ter aktivne igre in potegavščine (za popestritev aktivnosti zunaj šolskega prostora – letovanja, šole v naravi).
 
Igra je najpomembnejše sredstvo otrokovega razvoja na vseh področjih. Vključenost vanjo in njen pomen se z leti spreminjata. Velika večina otrok, predvsem pa mladostnikov, prostega časa ne preživlja na prostem z druženjem in igranjem z vrstniki, temveč na socialnih omrežjih. Velik problem današnje družbe se kaže v nekomunikaciji in nesposobnosti aktivnega igranja na prostem, zato bi bilo treba predvsem mladostnikom ponuditi možnosti in aktivnosti, ki bi jim omogočile zagotoviti dnevne potrebe po gibanju.



***
Urška Čeklić je aplikativna kineziologija