Dva meseca po odpustu iz bolnišnice se telesne zmogljivosti nič ne izboljšajo

Posledice, ki jih pušča novi koronavirus, so še precej neznane. O njih ter o korelaciji med telesno zmogljivostjo in prebolevanjem covida-19 smo govorili s profesorjem dr. Boštjanom Šimuničem iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
 

Vse večkrat slišimo, da prebolevniki po covidu-19 najprej ne čutijo posledic, nato pa – ko postanejo bolj pozorni – opažajo, da imajo zdravstvene težave. Je to mogoče potrditi ali razložiti?

Na splošno velja, da starejšim, to so tipično tudi simptomatični oziroma težji prebolevniki koronavirusa, izjemno hitro upada telesna zmogljivost že ob zmanjšani gibalni aktivnosti. Klinično še pomembnejše je, da se jim ta upad ne povrne več na izhodiščno stanje. Kljub njihovemu trudu. To smo pri težjih, hospitaliziranih prebolevnikih covida-19 ugotovili tudi mi. Dva meseca po bolnišničnem odpustu niso prav nič izboljšali svoje telesne zmogljivosti.
 

Je sploh že kaj dokazano, kakšne posledice lahko pusti koronavirus?

Ob nizki telesni zmogljivosti se prebolevniki srečujejo še s prehitro utrujenostjo, zadihanostjo in kognitivnim upadom. Enostavno še ne poznamo vseh zapoznelih simptomov in ne vemo, koliko časa bodo prisotni. Zato pa je zelo pomembno, da prebolevniki poiščejo pomoč, da se jim osebno prilagodi rehabilitacija oziroma vadba za povrnitev sposobnosti ali vsaj zagotovitev stabilnega zdravja.
 

Ali to velja za vse enako: tako za običajne ljudi kot za športnike oziroma tiste, ki se redno ukvarjajo s športno rekreacijo?

Težko rečemo. Članki poročajo o največji prevalenci dolgotrajnega covidnega sindroma v starostnem obdobju 35–69 let, nekoliko večji pri ženskah, predvsem pri tistih, ki so že prej imeli določene omejitve (imobilnost, težje bolezni, debelost). Posredno se namiguje, da je lahko v ozadju manjša gibalna aktivnost, lahko tudi večja gibalna neaktivnost – sedenje. A poudariti kaže, da se simptomi ne zajemajo s kliničnimi diagnostičnimi testi, temveč o njih poročajo ljudje sami. Zagotovo pa obstajajo in bodo predmet nadaljnjega podrobnejšega raziskovanja.


 

Kakšne posledice zaradi koronavirusa ste ugotovili doslej?

Najprej moramo povedati, da je pandemija z restrikcijami pripeljala do skokovitih upadov gibalnih navad pri vseh starostnih skupinah. Tako se je gibalna neaktivnost povečala za kar 30 do 70 odstotkov, odvisno od držav oziroma restrikcij. Neodvisno od tega pa se je za 20 do 50 odstotkov zmanjšala priporočena zmerno do visoko intenzivna gibalna (športna) aktivnost. Kolegi s fakultete za šport poročajo o upadu gibalnih sposobnosti otrok za 20 odstotkov. Sanacija tega bo res velik izziv za prihodnost. Poleg spremenjenih gibalnih navad smo poročali tudi o porastu debelosti oziroma pridobivanju telesne mase, izjemno hitrih negativnih spremembah na nivoju mišic po kratkih (od sedem- do desetdnevnih) obdobjih nizke gibalne aktivnosti, duševnih in emocionalnih motnjah, negativni spremembi spanja, upadu socialnega življenja, upadu kakovosti življenja in še bi lahko naštevali.

Zato je izjemno pomembno za odločevalce, da se ob morebitnem vnovičnem uvajanju restrikcij pove, da moramo najprej poskrbeti za svoje zdravje z upoštevanjem določenih omejitev. Nikakor pa ne pavšalno izločiti ljudi iz gibalno bogatega življenja.


 

Imate kakšen nasvet oziroma priporočilo za športnike prebolevnike?

Vsiljevanje omejitev gibanja, zapiranje športnih objektov in prepoved vadbe vsiljujejo športniku daljše premore, ki ne vodijo sistematično k njihovemu uspehu. Športnik mora nemoteno trenirati štiri leta, da doseže raven za doseganje vrhunskega rezultata. Zato so tudi olimpijske igre na štiri leta. Poročali smo že o izjemnem povečanju športnih poškodb pri vrhunskih nogometaših, potem ko so se vrnili na igrišče po daljši odsotnosti zaradi restrikcij prvega obdobja pandemije.

Zato velja zanje izjemna previdnost ob vračanju v šport po premoru. Potrebne so veliko preventivne vadbe, dodatne individualne priprave športnikom ekipnih športov, dodatna diagnostika v športnih in kinezioloških laboratorijih, da se prepričamo o svoji pripravljenosti za polno vračanje v šport. Zdaj, ko se nam obeta, da bodo športni objekti ostali odprti, a bo vseeno veljala omejitev gibanja zunaj njih, pa bi jim svetoval le to: zavedajo naj se, da trdo trenirajo od dve do štiri ure na dan, toda zavedajo naj se tudi tistih 8–12 ur na dan, ki jih preživijo neaktivno, veliko sede. Te bolj rušijo vaše zdravje, kot si ga zagotavljate s športom. Zato imejte aktiven življenjski slog tudi zunaj športnih objektov.