Zunanji fitnesi so dobrodošli, a tudi moteči in celo nevarni

Na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije so v okviru programa Strokovne podlage za prostorsko načrtovanje zelenih površin za spodbujanje telesnih dejavnosti prebivalstva, ki ga je v okviru razpisa na področju prehrane in telesne dejavnosti za zdravje za obdobje 2017‒2019 sofinanciralo ministrstvo za zdravje in je del prizadevanj »Dober tek, Slovenija« za več gibanja in bolj zdravo prehrano, konec leta 2019 izdali publikacijo Ven za zdravje: Priročnik za načrtovanje zelenih površin za spodbujanje telesne dejavnosti in zdravega življenjskega sloga.



Če iz priročnika izluščimo njegovo usmeritev, preberemo, da bi se v Sloveniji »morala« vsakemu prebivalcu zagotoviti možnost za vse osnovne tipe telesne dejavnosti ne glede na tip in velikost naselja, v katerem biva. To pomeni: da ima v bližini svojega bivališča zagotovljeno možnost vsakodnevnega obiska javne urejene zelene površine, kjer se lahko igra, druži, telovadi, vrtnari ipd., da ima v bližini svojega bivališča možnost za tek, kolesarjenje in sprehajanje ter druge tovrstne aktivnosti, da so zagotovljene privlačne, varne peš in kolesarske poti do šole, vrtca, trgovin in drugih centralnih dejavnosti, območij zaposlitve in postajališč javnega prometa.

Pogovarjali smo se z magistrico krajinske arhitekture Ino Šuklje Erjavec, zaposleno na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije. Glavna tema pogovora so bili vadbeni parki na prostem. Vadbene naprave oziroma fitnese na prostem, kot jim rečemo, ste zagotovo že opazili. Zanimivo je, da magistrica krajinske arhitekture ni preveč naklonjena tem napravam, ureditvam pravzaprav.
 

Zakaj imate glede vadbenih naprav na prostem pomisleke?

Vadbene naprave so zahtevne, saj je za ustreznost in varnost njihove uporabe treba upoštevati navodila, ki so v glavnem sicer nameščena ob napravah. Toda ljudje jih pogosto ne berejo. Poleg tega je za njihovo učinkovitost za zdravje pomembna tudi dolžina časa uporabe naprave, kar še dodatno vpliva na dinamiko delovanja tovrstnih ureditev. Po podatkih kolegov, ki se ukvarjajo z raziskovanjem telesne dejavnosti, je čas uporabe teh naprav v glavnem tudi mnogo prekratek, da bi imele dejanski vpliv in korist za zdravje.

Ravno nasprotno, napačna uporaba teh naprav je za zdravje in telo lahko celo škodljiva in povzroči poškodbe. Zelo pogosto lahko celo opazimo, da tovrstne naprave, ki so običajno prosto dostopne, uporabljajo otroci namesto igral, kar je vsekakor zelo nevarno. Prav tako so lahko takšne naprave škodljive za uporabnike, ki nimajo ustrezne telesne pripravljenosti, gibljivosti in spretnosti za njihovo varno uporabo. S strokovnega stališča prostorskega načrtovalca so ureditve takšnih fitnesov ali športnih, vadbenih točk pogosto zelo problematične tudi zato, ker jih lahko ustrezno uporabi zelo majhen del prebivalcev, pa še to predvsem tistih, ki so že tako ali tako zelo telesno aktivni in spodbude pravzaprav ne potrebujejo.


 

Kdo so uporabniki teh naprav, koga pravzaprav želimo spodbuditi k redni uporabi teh naprav?

Zasnova tako imenovanih vadbenih ali športnih ali fitnes točk je pogosto osredotočena zgolj na en namen – so izrazito enonamenske ureditve, ki pravzaprav, še posebej v manjših naseljih, zasedajo prostor in porabljajo denarna sredstva, ki bi jih lahko namenili za ureditev večnamenskih in s tem mnogo bolj vsestransko uporabnih parkovnih površin, ki so lahko privlačne in zanimive za vse skupine prebivalcev.

Koga želimo spodbuditi k redni telesni dejavnosti s tako ureditvijo? Če želimo izboljšati splošno stanje glede telesne aktivnosti in javnega zdravja v družbi, je verjetno interes, da se h gibanju spodbudi ljudi, ki se sicer za to ne odločajo sami od sebe in ki nimajo aktivnega življenjskega sloga. Menim, da so takšne ureditve bolj namenjene tistim, ki so že tako ali tako zelo aktivni na različne načine. Takšna ponudba na prostem je lahko zanje dodana vrednost, še posebej če je umeščena v neposredno bližino športnih in vadbenih objektov kot alternativa za zunanjo vadbo in še zlasti v tem času, ko je zaradi epidemije uporaba notranjih prostorov manj varna.
 

Ali po vašem mnenju sodijo tja, kamor so postavljeni? Kdo odloča o tem, kje bodo?

Po moji izkušnji so te ureditve zelo pogosto neustrezno locirane, brez strokovne presoje prostorskega načrtovalca. Opazila sem celo razkošno opremljene fitnes točke na skrajno neprimernih lokacijah, v bližini prometnih cest, celo večjih križišč, kar je zelo problematično že s stališča kakovosti zraka in tudi zvočnega okolja, kaj šele glede varne dostopnosti in privlačnosti prostora za obisk. Običajno so to tudi tipske ureditve, ki se ne prilagajajo kontekstu prostora, ampak se vanj umestijo ne glede na druge značilnosti prostora.
 

Vaše mnenje o fitnesih na prostem torej ni najboljše?

Vsekakor je moje mnenje, da so to lahko zgolj dopolnilne, zelo specializirane ureditve, primerne za ozek krog uporabnikov javnega prostora. Zato bi morale priti na vrsto šele po tem, ko je določeno območje že ustrezno preskrbljeno z drugimi tipi zelenih površin, ki omogočajo raznoliko in redno telesno aktivnost. In teh možnosti je res zelo veliko, od lokalnih do mestnih in rekreacijskih parkov, sprehajalnih in pohodniških poti ter kolesarskih stez do otroških igrišč in podobnih opremljenih ureditev za mladostnike in starejše.



V vse te kompleksnejše ureditve je seveda možno kot del opremljenosti vključiti tudi vadbene elemente. A menim, da zares ni nobene potrebe, da so ti tako zelo »tehnološko kompleksni«. Elementi, kot so drogovi, stopalni elementi različnih višin in razmikov ter drugi bolj tradicionalni elementi trim stez, lahko prav tako popestrijo telesno aktivnost in so za uporabo kot tudi vzdrževanje precej manj problematični in bolj vsestranski. Dober primer je, denimo, telovadna točka na Grajskem hribu v Ljubljani. Poleg tega so te naprave precej drage, zahtevajo redno vzdrževanje in so relativno občutljive na vremenske razmere in pogoje letnih časov za uporabo.
 

Kako imajo to urejeno v tujini? Kje imajo to najbolje urejeno? Bi lahko prenesli tudi k nam takšno razmišljanje, znanje?

Tudi v tujini je zaznati »modo fitnes točk«, a se po mojem opažanju vedno bolj nadomeščajo s preprostejšimi, a oblikovalsko zanimivimi in za gibanje spodbudnimi elementi in ureditvami. Tako sem na primer v Nemčiji, pa tudi v Italiji, v zadnjem času zasledila številne inovativne parkovne ureditve, kjer z majhnimi intervencijami, kot je na primer označevanje razdalje na površini poti in različnimi parkovnimi elementi, ki spodbujajo plezanje, hojo z dviganjem nog, vzgibe, raztezanje in druge vadbene elemente, spodbujajo tako otroke kot odrasle k telesni aktivnosti kot načinu obiska parka.

Na zanimiv primer ustrezne umestitve le nekaj naprav za fitnes sem naletela tudi v parku v Lizboni, kjer sem prvič opazila, da so obiskovalci res ustrezno uporabljali naprave. Te so bile postavljene v okvir širše ureditve javnega parka, v senco in z zelo lepim pogledom na morje.