Deček v naročju in Maradona na zelenici

»Kaj mora biti človeku, da v takšno gnečo pripelje otroka?« so se spraševali navijači med grickanjem sončničnih semen in kajenjem.

Deček ni bil tako nizke rasti, čeprav je štel šele 11 let, bil je skoraj tolikšen kot oče, ki ga je iz Slovenije pripeljal gledat Maradono.

Bil je 20. oktober leta 1982, ko se je živelo v državi, v kateri si lahko videl boga. Na Marakani, stadionu Crvene zvezde v Beogradu, se je zbralo 105.000 ljudi. Uradna številka za inšpektorje je bila 86.142, neuradna pa 90.000. Ampak navijači so vedeli, da se jih je zbralo 105.000.

»Ne smejo te zmečkati, ne moreva pa se premikati,« je ugotovil oče in sina prijel okoli pasu, ga dvignil in ga naslonil na gledalca predse. Otrok je med glavami in oblaki cigaretnega dima videl zelenico, a ta je bila strašno daleč spodaj. »Tukaj ne bova videla nič kaj dosti,« je rekel oče in zavpil: »Prostor za otroka, prostor za otroka …« Vračali pa so mu opazke: »Bedak, kam si pripeljal otroka!« Opazke so bile v srbščini, jasno. V originalu na primer: »Konju! Smrskat če ti dete!« In še tisoč bolj perverznih. A oče se ni dal. Po nekajminutnem prerivanju je s sinom obstal bliže igrišču, tam, kjer je bila še večja gneča. »No, zdaj sva šele v težavah,« je pomirjujoče poskušal razložiti sinu. Sin je samo kimal in večkrat vprašal, kdaj pride Maradona.

Z očetom sta bila na stadionu ob 11. uri, tekma pa se je začela ob 16.30. Vstopnica je stala sto dinarjev, toliko kot prazna 60-minutna »Basf« kaseta za snemanje.

Stadion je bil poln že dve krepki uri pred začetkom, nabito poln, »puni smo, ko šibica!« Deček je takrat prvič slišal ta izraz, a si ga je zapomnil za vedno. In potem, nekaj minut pred začetkom, El Pibe pride sam na zelenico, na sredino igrišča. Navijači ga pozdravijo s huronskim vzklikom. Zvezdina severna stran tribune je eksplodirala. Oče je sina tako močno prijel in dvignil od tal, da je ta komaj še dihal, a otroku ni bilo mar, tako ali drugače je bil že vseskozi brez sape, ko je videl, kam ga je pripeljal oče. Videl pa je točno proti centru igrišča.

Maradona je bil v trenirki med kupom žog, eno po eno si je vzel na kopačko znamke Puma, žongliral, izvajal atraktivne gibe in potem storil nekaj, kar bi dečka skoraj ubilo; po nekajsekundnem žongliranju je žogo degažiral na tribuno. Žoga je poletela proti očetu in sinu, navijači pa so znoreli, vsi so hoteli to žogo. Zdaj nihče več ni stal na svojih nogah, ampak so vsi lebdeli v skoraj polležečem položaju, nametani drug na drugega. In potem je Maradona nabil žogo še na drugo stran in tretjo in na koncu še na sever. Ljudje so v valovih lovili žogo, se spotikali drug ob drugega in skoraj je zavladala panika. Takrat so organizatorji po zvočnikih začeli vpiti, naj ne lovijo žog, a ne vem, ali je kdo to slišal razen očeta.

​Maradona je videl kaos na tribuni in ponovil vajo, spet je na vsako stran nabil vsaj dve žogi. Navijači so bili v deliriju. Potem je stekel v slačilnico in čez nekaj minut spet prišel na igrišče, tokrat z moštvom in brez trenirke. Tekma se je začela. Navijači pa se še niso opomogli od gneče, ki je nastala zaradi žog. Takrat je bilo očetu jasno, da bo tekma vražji preizkus zanj in za otroka.

Samo deset minut so igrali in Maradona je dal gol. Najbrž na stadionu ni bilo niti enega navijača Barcelone, a vseeno se je zdelo, kot bi dala gol Crvena zvezda. Ravno on ga je dal. Ja, kdo pa drug? In potem spet valovanje, spotikanje, padanje, vreščanje na celotni tribuni. Otroku je bilo zabavno, očetu veliko manj. Ampak videti je bilo, da so drugi navijači prepoznali očetov strah in mu začeli pomagati pri varovanju otroka. Vmes so naštevali runde pirov, ki jih bo moral plačati po tekmi, kajti oni že niso zastonj, oče je samo kimal.

Sin se je začel zabavati. Čisto prijetno mu je bilo v očetovem naročju, vsenaokoli njega pa je bilo na stotine in tisoče tistih, ki so imeli nogomet najraje na svetu. Toliko ljudi na enem stadionu nikoli prej ni videl. Oče ga je skoraj vsako nedeljo peljal za Bežigrad, ampak to ni bilo to, to sploh ni bilo to. Olimpija je bila tistega leta deveta na prvenstveni lestvici.

Z očmi uresničenih sanj je gledal na zelenico. Videl je vse tiste, ki jih je imel nalepljene na zidovih sobe. Dušan Savič je bil njegov bog, in ne Maradona. Dikuja Stojanoviča je imel nad glavo, izredna parada najboljšega vratarja na svetu je bila čez celo steno. Pižona je imel na treh plakatih, ob koncu leta je Zvezdo zamenjal z Arsenalom, ljudje božji! Djurovski ga je spominjal na Jima Morrisona. Celo moštvo z rezervnimi igralci vred je znal zdrdrati, tudi če bi ga kdo zbudil ob dveh ponoči. Miroslav Šugar, Milenko Rajkovič, Milan Jovin, Džordže Milovanovič, Boško Djurovski, Ranko Džordžič, Srebrenko Repčič, Nedeljko Milosavljevič …

Oče ni vedel, da je sina pripeljal v njegovo pravljico. Nikoli mu jih ni bral, to se takrat še ni počelo v Jugoslaviji. Namesto tega ga je vozil na Zatrnik, Krvavec in za Bežigrad. Bilo je lepše kot čakati, da zaspiš, medtem ko Rdeči kapici trda prede. Jugoslovanski nogomet je bil pravljica, ki ji je spodletelo leta 1990 na svetovnem prvenstvu … in to spet ravno proti Maradoni.

»Gol. Gol je bil. Gol je bil. Mater mu argentinsko, ravno on ga je dal!« Je zavpil oče skozi stisnjene zobe. Otrok se je za sekundo s supergami dotaknil sedeža pod njim, a ga je oče hitro potegnil še više navijaču spredaj na hrbet. Ta se sploh ni oziral, kajti v tisti stiskalnici ni bilo čutiti, komu stojiš na nogah ali kdo ti visi na hrbtu.

Carrasco je streljal iz kota, Maradona pa je z glavo zabil gol. Marakana je v deseti minuti tekme melanholično zanihala v razlago, da če smo že morali dobiti gol od Barcelone, je dobro, da je ta od Maradone. Koga bi bilo tega sram? Ljudem je bilo jasno, da bo Crvena zvezda izgubila tekmo, hotela je to preživeti najbolj dostojanstveno, kar se da v takih trenutkih.

Polčas je minil v kajenju in debatiranju videnega. Nihče ni mogel nikamor, ker se nihče ni mogel niti za ped premakniti. Oče je za trenutek izpustil sina, da bi si prihranil nekaj moči za drugi polčas, a ga je jezna množica hitro okrcala. Nekdo je rekel: »Dajte človeku prostor, da se spočije, da otrok zadiha.« Oba s sinom sta bila hvaležna človeku z dvometrskim rdeče-belim šalom in jakno, na kateri je pisalo Delija. Res se je naredil krog, kot bi nekdo prdnil, je kasneje doma prijateljem večkrat razlagal oče. Oče je od nekod dobil pivo v roko, sin pa pest sončničnih semen. »Lepo, da si ga pripeljal v ta kotel, tole je treba doživeti, ne glede na starost, otrok se bo tega spominjal vse življenje … če preživi.«

Nekdo je dodal: »On je nor, da je otroka pripeljal sem, kaj, če jim Dule zabije tri gole pa štadion zgori? Kdo bo potem odgovoren za otroka?« Oče je nagnil pivo in rekel: »Hvala bogu, da Dule da pet golov malemu Argentincu, sina bom že obvaroval!« Pomežiknil je sinu in mu sunil pet semenčic.
Začel se je drugi polčas. Slišati je bilo molitve, naj bodo Španci, in sploh Argentinec, milostni do Srbov. Padel je gol, kakršnega na Marakani še niso videli. Da, Maradona ga je dal. Petar Lazovič je bil komentator tekme na televiziji in je ob golu rekel: »Zato je Munoz, direktor Barcelone za Maradono plačal deset milijonov dolarjev.«

Maradona je spodkopal žogo in v lobu premagal dvometraša Stojanoviča. Tokrat mu je ploskal ves stadion. Diego Maradona je osvojil srca Delij. Samo nekaj minut kasneje, točneje v 65. minuti, se je izplačal tudi drugi tujec v Barceloni, Nemec Bernd Schuster oziroma Bojan Križaj. Bernd Schuster, po maminih besedah, je bil enako lep kot Bojan Križaj. Res sta imela podobno frizuro, ampak da ga je šla primerjati s smučarjem ...

Barcelona je vodila s 3 proti 0, in do konca tekme je bilo še pol ure igre.

Potem pride na vrsto vrh zgodbe, Rajko Janjanjin je dal gol najprej v 73. minuti in potem še v 75. minuti. Marakana je eksplodirala, oče pa je sam sebi prišepnil: »No, zdaj sem ga pa naj....!« Sin tega ni slišal prej, kot ob zgodbicah v domači dnevni sobi. Sin je užival na valovih navijačev, nad tekmo, ki je postajala zgodovinska: Rajko Janjanin, ta skriti adut, ki je kot rezerva vstopil v igro in Beograjčanom dal nekaj minut neizmernega veselja. »Anemična« Crvena zvezda se je spremenila v nevarnega nasprotnika.

Artola, Migueli, Julio Alberto, Gerardo, Alexanko, Perico Alonso, Victor Munoz, Bernd Schuster, Diego Maradona, Carrasco, Sanchez, Manolo … Udo Lattek, trener, so vodili z le tri proti dve. Zvezdaši so pričakovali vojno stanje, ampak Križaj jih je popipsal v 82. minuti s še enim golom in tekma se je končala z veseljem, da so spoznali Maradono.

Oče in sin sta med dolgo vožnjo domov preučevala vsako minuto tekme. Navdušeno sta drug drugemu skakala v besedo in poskušala obnoviti najbolj doživete trenutke dneva. Tam nekje pred Zagrebom je otrok končno zaspal, naslonjen na očetovo desno ramo, neprivezan seveda, brez vzglavnika. Oče je v grundiga porinil kaseto Mrtva priroda in do doma užival v prepričanju, da je sinu prikazal najlepšo pravljico …