Celostna biomehanska obravnava kolesarjev

Kljub temu da je kolesarjenje ritmično gibanje, se v praksi pogosto srečujemo s kolesarji, pri katerih s spreminjanjem položaja sedeža, krmila in ploščic na čevljih zgolj delno izboljšamo biomehaniko gibanja, ker je kolesar nesimetričen bodisi v mišični moči in/ali gibljivosti bodisi kateri drugi osnovni gibalni sposobnosti.

Zato je drža pogosto zamaknjena v stran, česar se v določenih primerih ne da prilagajati z nastavitvami kolesa. Razlogi za tovrstna stanja so različni, od poškodb z nepopolno rehabilitacijo do prilagoditev zaradi drugih športov, pri katerih prevladuje enostransko gibanje (npr. kegljanje, rokomet, športi z loparji itd.).

Za optimalen izkoristek bi kolesar moral biti popolnoma simetričen in celostno razvit. Biomehanske obravnave, v okviru katerih se opravi celovita analiza kolesarjevih gibalnih sposobnosti (moč, gibljivost, stabilnost, idr.), so tako postale stalnica v profesionalnem kolesarstvu, da se zagotovijo optimalne razmere za kolesarjev nastop.
V tem prispevku bomo predstavili glavne sklope celostne biomehanske obravnave.

Meritve sil na pedalih

Vrednotenje dinamike (t. j. sil in navorov skozi čas) na pedalih je še vedno redkost, ki jo izvajajo zgolj najbolj napredni biomehanski inštituti na svetu. Ta pristop omogoča celosten pogled v tehniko kolesarjenja in objektivno ovrednotenje, koliko učinkovite in koliko neučinkovite sile kolesar proizvaja na pedale. Hkrati se razbere smer vektorja sile, kar je lahko uporabno pri interpretaciji tehnike poganjanja pedalov.

Vendar ob odkriti nesimetričnosti med levo in desno stranjo ta metodologija ne omogoča opredelitve vzroka za nastanek nesimetričnosti. Ta je lahko posledica razlik v mišični moči sprednjih ali zadnjih mišic stegna, mišic okoli gležnja ali zgolj razlik v gibljivosti/mobilnosti sklepov spodnjih udov, predvsem kolka. Zato je potrebna podrobnejša analiza vseh glavnih mišičnih skupin in sklepov, da se ugotovijo vzroki za nesimetričnost in se ustrezno odpravijo s primerno intervencijo (npr. posebna dopolnilna vadba).

Vpliv nesimetričnosti v dinamiki poganjanja pedalov je bil večkrat predmet znanstvenih raziskav. Kljub cikličnemu gibanju, ki se pojavlja med kolesarjenjem, so mnogi raziskovalci poročali o zmanjšani mehanski učinkovitosti in povečani porabi energije pri kolesarjih z večjo nesimetričnostjo. Zanimiva pa je ugotovitev, da nekateri kolesarji izboljšajo simetričnost pri višjih obremenitvah v primerjavi z nizko intenzivnim kolesarjenjem. Čeprav bi z vidika tekmovalnega kolesarstva, pri katerem se v povprečju dosegajo višje intenzivnosti, to pomenilo manjšo omejitev, je treba upoštevati tudi vse treninge/vožnje, kjer so intenzivnosti nižje in se nesimetričnost poganjanja pedalov lahko še stopnjuje in se pozneje izrazi tudi pri višjih intenzivnostih.

Meritve mišičnih moči

Med kolesarjenjem so glavne mišične skupine razdeljene po funkciji. Tako jih delimo na iztegovalke kolen, upogibalke kolen, iztegovalke kolka, upogibalke kolka, iztegovalke gležnja in upogibalke gležnja. Nesimetričnost apliciranja sil na pedale se lahko pojavi bodisi zaradi večje nesimetričnost v mišični moči med levo in desno stranjo bodisi zaradi več manjših nesimetričnosti v mišičnih jakosti več mišičnih skupin, ki sodelujejo v gibalni verigi spodnjega uda. V našem laboratoriju v sklopu celostne biomehanske obravnave kolesarja izmerimo statične navore, ki izražajo mišično jakost vseh omenjenih mišičnih skupin. Primerjava med levo in desno stranjo omogoča izračunavanje indeksa simetričnosti. Za praktično pomembno nesimetričnost veljajo razlike med levo in desno stranjo, ki so večje od 5–8 odstotkov.

V primerih večje nesimetričnosti v mišični moči se svetuje izvajanje specifične dopolnilne vadbe, ki dodatno krepi manj razvito stran. Pri manjših nesimetričnostih (med 5 in 10 %) pa običajno zadošča že zgolj enostransko izvajanje krepilnih vaj, ki so priporočene tudi z vidika preventive pred poškodbami.

Gibljivost sklepov

Gibljivost je zelo pomembna v procesu športne priprave za izboljšanje športnega dosežka in preprečevanje preobremenitvenih poškodb. Kljub temu da se na kolesu redko dosegajo amplitude gibanja, katerih omejitveni dejavnik bi bila zavrta gibljivost, je ta pomembna z vidika udobja. V praksi pogosto slišimo, da je pomembna gibljivost zadnjih stegenskih mišic, ker je kolesar nagnjen naprej in izteguje noge, vendar podrobnejša analiza pokaže, da so obsegi gibov (trupa in noge) razmeroma majhni, zaradi česar zavrta gibljivost zadnje lože s tega vidika ne igra pomembnejše vloge.

Zakaj je torej gibljivost pomembna? Človeško telo je sposobno določene omejitve kompenzirati. Primer je gibljivost zadnje stegenske mišice. Če je ta zavrta, bo rotacija medenice nazaj kompenzirala takšen primanjkljaj in omogočila bolj ali manj normalno gibanje. Tovrstni prilagoditveni mehanizmi za sabo potegnejo še več prilagoditev, na primer v pravkar predstavljenem primeru sta to upogib hrbtenice in neenakomerna obremenitev medvretenčnih ploščic, posledica pa je bolečina v spodnjem delu hrbta. Ravno zaradi tega mehanizma kolesarji pogosteje občutijo bolečine v tem predelu med kolesarjenjem v klanec.

Drug izredno pomembni vidik glede gibljivosti pa je simetričnost v nasprotnosmerni gibljivosti sklepov. Namreč, če je neki sklep primerno gibljiv v eno smer (npr. izteg kolka) in ima hkrati zavrt obseg giba v nasprotni smeri (upogib kolka), lahko spet pride do že prej omenjenih prilagoditvenih mehanizmov, ki lahko vodijo v preobremenitve mišično-skeletnega sistema ter zmanjšanje gibalne učinkovitosti in udobja. Zato je treba primerno gibljivost vzdrževati v vseh ravninah in ne zgolj v smereh in amplitudah, ki se pojavljajo med samim kolesarjenjem.

Zaključki

Kolesarji si želijo čim večji mehanski izkoristek, varno gibanje in udobje. Vsi našteti vidiki se lahko dosežejo zgolj, če je 1) kolo pravilno nastavljeno in telo v pravilnem položaju ter 2) telo primerno in simetrično razvito v smislu mišične jakosti in gibljivosti sklepov. V našem laboratoriju se zavedamo, da z nastavitvami kolesa zgolj omejeno vplivamo na biomehaniko gibanja med kolesarjenjem, zato je prav tako kot o položaju telesa pomembno razmišljati o drugih dejavnikih, ki vplivajo na biomehaniko gibanja.

Večina nesimetričnosti izvira iz mišično-kitno-skeletnega sistema, ki je dobro odziven na vadbo, zato se nesimetričnost lahko z dopolnilno vadbo skoraj popolnoma odpravi. Potreben je celosten in objektiven diagnostični pristop, da se ugotovijo odstopanja, spremlja napredek in zagotovijo optimalne razmere za večji mehanski izkoristek, preventivo pred poškodbami in udobje med kolesarjenjem.