Andrej Zaman: ponoči je nekdo streljal name, na srečo je zgrešil

Andrej Zaman, magister znanosti politologije, maratonec, ultramaratonski kolesar, rekreativec…. Prvi in edini Slovenec, ki je leta 2016 nastopil na najdaljši in najtežji kolesarski preizkušnji na ameriških tleh.

Gre za Trans Am Bike Race, v dolžini 6870 kilometrov  s startom v Astoriji, ki je v Oregonu na zahodni obali in ciljem v Yorktownu v Virginiji na vzhodni obali. Od leta 2015 udeleženec bikepacking tekmovanj po Evropi, ZDA in na Japonskem.

Solastnik dveh neuradnih slovenskih rekordov v kolesarstvu in sicer : najdaljši prevožen brevet (Ex Yu Balkan Party, 2463 km, 7dni 8ur in 59min leta 2018 in pa : najdaljša prevožena bikepacking dirka (Nordkap – Tarifa, 7384km, leta 2018).
  

Kako bi se vi na hitro predstavili v enem stavku, kdo ste?

Navaden Dolenjec s tridesetletnim stažem na drugem koncu Slovenije, povprečen zemljan, rekreativec, z nešteto idejami v zelo zrelih letih. 
 

Na svojem blogu Andrej Zaman Many, katerega pišete že desetletje sem zasledila, da ste v preteklosti, sploh mladosti veliko tekli, se udeleževali maratonov po celi Jugoslaviji?

Uf, kje je že to. Tako je, celo življenje sem tako ali drugače povezan s športom. V osnovni šoli klubska atletika, predvsem tek na dolge proge, potem v srednješolskih maratoni in še kaj daljšega, nekaj malega nogometa, … Takrat, pred 40 leti, še ni bilo sodobne opreme in raznoraznih merilcev, tekel sem z uro na kazalce. Lahko rečem, da kakorkoli in kamorkoli sem se obrnil in naredil, je šport v mojem življenju dobival vedno večji pomen, ampak le pod pogojem, da je šlo za nekaj daljšega, bolj ekstremnega, posebnega, nenavadnega. Nekaj, kar odstopa od povprečja. 
 

In potem ste se odločili še za kolo?

Niti ne takoj. Kolo je prišlo na vrsto šele v zrelih letih. Seveda mi je bilo potem takoj všeč premagovanje velikih razdalj v najrazličnejših letnih časih in vremenskih pogojih. Pogled na svet s kolesa je neprecenljiv. 

Torej bi lahko rekli, da ste po »športnem mrku«, ki je bil predvidevam povezan tudi z družinskimi obveznostmi in pa vzgojo treh otrok, nekako spet našli sebe v športnem dresu?

Seveda, v določenem obdobju so se moje prioritete spremenile. Družina in služba sta bili na prvem mestu. Ta mrk je trajal kakih 20 let. Dobro desetletje nazaj pa sem si kupil cestno kolo, prevožene razdalje so bile vedno večje, užitki ob premagovanju na videz nemogočega tudi … Kmalu se je kolesu pridružil še tek, kjer me razdalje krajše od maratona sploh ne zanimajo. Pred štirimi leti sem prvič pretekel 100 kilometrov in za to brez posebnih priprav porabil deset ur in pol s postanki vred. Bilo je decembra. 

Je res, da se v službo v Ljubljano odpravite kar s kolesom?

Ha ha ... Res je. Ne sicer vsak dan, kar pogosto pa res. Jaz temu rečem super izkoristek časa za super rekreacijo.
 

No, sto ali več kilometrov v eno smer v službo je kar »huda« rekreacija, mar ne?

Ja, kar v redu je. Solidno. Še posebej, ker je v vsakem primeru treba še čez kak prelaz. Sleme in Jezersko sta približno enako visoka. Seveda je treba po službi priti še domov … No, včasih iz službe tudi tečem domov. Pač greš, tečeš in ne kompliciraš. 
 

Bi rekli, da je vaše kolesarjenje več kot hobi? Kaj vam v resnici pomeni? In koliko vam da?

To je del mojega življenja, a nič več kot hobi. No ali pa kar del vsakdana. Pa ne le kolesarjenje. Tu je tudi tek, treningi za moč, pohodništvo, traili .. . Ne posvečam se le enemu športu, ampak jih kombiniram. Vse to mi predstavlja užitek, sprostitev, dobro psihično kondicijo in združitev dobro s koristnim. To moraš preprosti imeti v sebi. Zame ni polovičarstva.
  

Kaj vas dela drugačnega od drugih?

V bistvu se sploh ne počutim, da bi bil kaj drugačen od drugih. Morda si le več upam, premagujem malo daljše razdalje v specifičnih pogojih in imam ene posebne izzive po celem svetu. Ne vem, morda sem tudi malo bolj potrpežljiv. Če se oz. ko se enkrat zavedaš, da si ti ta »tipka« v tvojem življenju, ki kontrolira sebe, potem veš da zmoreš veliko, le upati in drzniti si moraš.
 
Nasploh so mi zelo všeč psihološki odklopi. Pred dvema letoma sem na primer v Nemčiji pretekel 100 kilometrov v dvorani, 400 krogov po 250 metrov. Nepozaben odklop. Ali pa 24 ur teka iz doline Završnice do Valvasorjevega doma pod Stolom. Gor, dol, gor, dol, prvih 17 ur in celo noč močan dež, bil je november, … Pač vztrajaš in melješ. Krog za krogom, vzpon za vzponom, meter za metrom. In gre. Ampak le, če si tega zares želiš, če si psihično pripravljen in odlično motiviran. Odmisliš bolečino in utrujenost. Misli preusmeriš drugam. Le melješ dalje. Moj slogan je, da lahko v idealnih razmerah vsak preteče 100 km. Razmere so tiste, kar preizkušnjo naredi ekstremno. Vremenske, logistične, … Ko kaj takega premagam in dosežem cilj, lahko rečem le čista uživancija. 
Še kar nekaj je bilo podobnih odklopov, nekaj pa jih je v načrtu za prihodnost. 
 

Vsi vemo, da je za dobre rezultate potrebno kar nekaj odrekanj? Prilagajanj in garanja? Vam to predstavlja oviro oz. bi rekli, da z leti bolj »zrelo« poslušate in slišite sebe?

Vedno dam od sebe izključno toliko, kot je potrebno, kot lahko in sem kot rekreativec v tistem trenutku pripravljen. Nikoli pa preko meje utrujenosti in varnosti. V cilj želim priti sam in živ, peš ali na kolesu. Nič ne bi imel od tega, če bi me v cilj prinesli klinično mrtvega. Ko se odločim, da grem na kakšno ekstremno preizkušnjo, se poskušam ustrezno pripraviti. Le v tem primeru lahko uživam. Seveda to pomeni odrekanje in prilagajanje, a s tem doslej nisem imel težav. 
Z leti in z izkušnjami se vse bolj zavedam sebe in svojega telesa. Hočem biti zdrav, ker zame to pomeni še več izzivov in užitkov. So pa tudi poškodbe sestavni del ukvarjanja s športom. 
Na teh ekstremnih preizkušnjah ni polovičarstva, ni blefiranja. Si, ali pa nisi pripravljen. Fizično, psihično in logistično. 

V preteklosti ste podali izjavo » življenje je treba zajemati z veliko žlico«? Pomeni to, da greste in vedno stavite na vse ali nič?

Ne, nikoli ne grem na vse ali nič. Le zakaj bi se šel kaj takega? Sem rekreativec! Ni mi treba tega. Kamorkoli že grem, grem ker si to želim, Ta izjava pomeni le, da je potrebno biti pozitivno predrzen, si upati in prestavljati svoje meje. S tem daš življenju dodano vrednost. V bistvu enostavno v teoriji, a malo bolj zapleteno v realnosti. Ekstremni pogoji in ovire na poti nekje na drugem koncu sveta in sredi niča, ko ti nihče ne more pomagati, mi predstavljajo en poseben izziv in užitek. Seveda sem vedno vesel, zadovoljen in ponosen, če mi uspe uresničiti želeno. 

Bi lahko rekli, da vas na nek način napor, garanje, bolečina in nepredvidljive situacije, »privlačijo«? Vam to daje dodatno inspiracijo in pa voljo?

Absolutno.  Vse kar je drugačno, »nedosegljivo« za ostale, meni predstavlja izziv.
Sam vedno rečem »grem se malo peljat s kolesom«, kjer potem nastane »čista uživancija«. To lahko pomeni nekaj sto kilometrov ali pa več tisoč kilometrov in nekaj tednov nekje po svetu. Čista uživancija je moj slogan že okoli deset let. To ni kar tako nekaj v tri dni. To je realnost, to sem jaz. V vsaki stvari, ki jo počnem, želim uživati, ne glede na ovire, ki stojijo na poti. 
  

Posebnost dirk, katerih se udeležujete je ravno v tem, da je vsaka pomoč tretje osebe prepovedana, ni spremljevalne ekipe, ni vmesnih okrepčevalnih postaj, trasa pa je včasih točno določena, včasih pa si jo moraš med štartom in ciljem sam pripraviti?

Ko sem leta 2014 spoznal bikepacking kolesarstvo, je koncept tega tekmovanja takoj pritegnil mojo pozornost. Smisel tekmovalnega bikepackinga je popolna samota. Pomeni, da se voziš sam, pomagaš si s tistim, kar imaš s seboj, oskrbiš se lahko le tam, kjer vsi ostali, sam poskrbiš za odpravo tehničnih in zdravstvenih težav, beg pred napadalnimi živalmi, počitek, spanje, ... vožnja je po cestno prometnih predpisih.  Nihče ti ne sme pomagati, prepovedana je tudi vožnja v skupini, zavetrje in spremljevalna ekipa. In, nenazadnje, klasičnih nagrad ni! Nagrada je doživetje avanture, premagovanje na videz nemogočega in v nemogočih razmerah. Nagrada je prihod v cilj. Nagrada je pripovedovanje o pridobljenih izkušnjah. Nagrada je … da si morda vzor in navdih drugim. 

Kar se trase tiče, sta uveljavljena dva koncepta. Fiksna trasa, ki je znana od štarta do cilja, ali pa si traso med štartom in ciljem ter morda kako kontrolno točko sestaviš sam. Prva je bolj enostavna, le voziš in slediš trasi na svoji gps napravi. Tako je na primer na Trans Am v ZDA. Pri drugi si sam pripraviš traso, kar je precej težje in bolj zamudno. Pozoren moraš biti na to, da vedno voziš po cestno prometnih predpisih, da ne zaideš na cesto, ki je prepovedana za kolesarje, morda so katere od cest ponoči zaprte. Na vse to je treba biti pozoren že pri pripravi. Trase v skoraj nobenem primeru niso le po asfaltu. Velikokrat vodijo tudi po makadamu, blatu, včasih tudi po brezpotjih, pešpoteh v hribovju ... Japonska odiseja 2017 je že bila taka, 3200 km je bilo tam. Predstavljajte si, da moraš tam iskat traso, ko nikogar nič ne razumeš, oni tebe tudi ne, njihova pisava je nam nerazumljiva. Ampak vse sem preživel in na Japonsko imam zelo lepe spomine.
 

Sliši se »nenavadno, ekstremno in predvsem nepoznano za nas? 

V Sloveniji tekmovalni bikepacking še ni tako razvit, v svetu pa že precej in vsako leto je več takih tekmovanj z udeležbo tekmovalcev iz celega sveta. To so ekstremna tekmovanja na visokem nivoju. Tako kot povsod, je seveda tudi tukaj izredno pomembna psihična, fizična in logistična pripravljenost.  Pri meni nikoli ne gre za zmago. Nočem biti ujetnik ure in uvrstitve. Tega ne delam, zato, da sebi ali komurkoli nekaj dokažem, kajti tako razmišljanje na dolgi rok ne prinese nič dobrega. Grem preizkušati svoje meje, se imeti lepo in premagati tisti izziv, ki si ga postavim pred ciljem. Če mi uspe, je super, če ne, pa tudi ni nekih posledic za to osončje in bližnjo okolico. Nikomur nisem nič dolžan. Je pa eno prav posebno zadovoljstvo priti v cilj takega tekmovanja, ko res lahko ceniš svoj dosežek, ki si ga dosegel brez spremljevalne ekipe in popolnoma sam. 

Vas je kdaj strah, o čem razmišljate?

V bistvu težko rečem, o čem vse razmišljam. Morda še največ o vsem, kar vidim in doživim in kako bom to predstavil doma, prijateljem, znancem, komurkoli. 
Tu ni prostora za strah. Tudi ko si sam nekje na drugem koncu sveta. Tudi ko si sam sredi noči v kakem temnem gozdu. Potrebno je biti sproščen in skoncentriran na dosego cilja, ki je lahko oddaljen tudi več tisoč kilometrov. Sproščenost ti daje tudi eno posebno dodatno energijo. Če nisi sproščen, se lahko hitro primeri napaka, padec, prometna nesreča, karkoli. Voziš v krču, kar se hitro pozna v utrujenosti, pomanjkanju motivacije, … In potrpežljiv, saj cilj ne bo naslednji dan, niti še naslednji teden. S preudarnostjo si določim moj tempo vožnje, hitrost s katero sem zmožen voziti tudi več tednov. Preudarnost pomaga tudi pri odpravljanju težav vseh vrst. 

Težave na tako dolgih razdaljah so nekaj, kar spada zraven. In ko se zgodijo, jih je treba odpraviti. Sam se vedno se na poti srečam s kakšnimi težavami oz. situacijo, ki je ni bilo mogoče predvidevati. Tisti, ki pravi, da nikoli nima težav, laže. Še najbolj sebi. 
 

Nam zaupate kakšno od težav, ki so se vam pripetile?

Uh, veliko je tega. V ZDA so mi leta 2016 stalno pokale špice na prednjem obroču, servisov seveda od nikoder in si pač pomagaš kot veš in znaš. Pač improviziraš. Ko mi je počila petič, sem se zadnjih 1300 km vozil s počeno špico. Z diskastimi zavorami to nekako gre, čeprav sem bil ves čas v negotovosti, da bo otovorjeno kolo razpadlo. Serviser, ki mi je takrat pred odhodom pripravljal kolo, se ni ravno potrudil. Na istem tekmovanju sem imel tudi kar hude zdravstvene težave. 

Leto prej me je v Turčiji prišel »pozdraviti« trop psov… Takih lačnih in napadalnih. Malo večjih. Ko smo si takole zrli v oči, sem na plan potegnil solzivec, kateri vedno potuje z menoj. V Italiji je pred leti ponoči nekdo streljal name … Na srečo je zgrešil. 
Leta 2019 sem na svojem drugem Trans Amu moral odstopiti zaradi infekcije gnojnega tura, ki se je pojavil po treh dneh vožnje. Naslednja dva dneva sem še poskušal in vozil na nogah, vendar ni šlo več. Po zdravniškem pregledu sem moral takoj domov na operativni poseg. 

Istega leta sem na dirki od Dunaja do Barcelone imel defekt na sprednji pnevmatiki. Namesto običajnih deset minut, je trajalo dve uri na hudi vročini brez sence preden sem kolo spravil v kolikor toliko vozno stanje in pri tem uničil še dve dodatni zračnici ter pumpo. V nadaljevanju dirke sem moral poskrbeti za nakup nove rezervne opreme še preden se je začel makadamski del trase. No, vseeno sem za 2150 km in 21000 višinskih metrov porabil 6 dni in pol ter osvojil sedmo mesto. 
Seveda, to niso edine težave doslej, še veliko jih je bilo, te so morda le malo bolj zanimive. 

Ampak, kot rečeno. Težave, predvsem pa odpravljanje težav, so sestavni del bikepacking tekmovanj. Ko so mimo, ne misliš več na njih. So le vedno bolj oddaljen spomin, saj se ves čas nekaj dogaja. Tudi če si nekje sredi Amerike na ravni cesti, ki ji ni videti konca, nažiga vročina in piha nasprotni veter. 
 

Res nikoli ne pogrešate družino?

S tem nikoli nisem imel težav. Ni prostora za domotožje. Na teh tekmovanjih ima vsak udeleženec svoj gps sledilec, preko katerega te lahko spremlja vsak, ki to želi. V vsakem trenutku veš, da te na tak način preko interneta spremlja veliko ljudi. Tudi domači. To daje še večjo motivacijo. Je pa bistvo teh tekmovanj, da si tam sam, načeloma si tudi tekmovalci med sabo ne smejo pomagati. To je treba vzeti v zakup še pred štartom. Stik z  zunanjim svetom je le preko telefona in družbenih omrežij. 

Kaj pa bi rekli, kako razmišljajo ljudje v Sloveniji, so naklonjeni novimi idejami in takšnim projektom, kot se izvajajo v tujini? 

Morda se bo to vsaj malo spremenilo v prihodnjih letih, saj smo tudi pri nas začeli organizirati taka tekmovanja. V 2021 bosta dve taki. 200 (bikepacking) milj po Sloveniji (šprint varianta v dolžini cca 320 km) in 1000 km dolga dirka, imenovana 1000.si. Obe bosta šteli za Slovenski bikepacking izziv. Obe tekmi organizira Športno društvo Bikepacking Slovenija, katerega predsednik sem. Slovenci smo tukaj še vedno kar precej zadržani, prevladuje cona udobja, kolesarjenje v skupini in s spremstvom, lahko pa rečem, da se v zadnjem času vendarle spreminja to mišljenje »nemogočega«. A po vseh teh letih sem še vedno skoraj edini Slovenec.

Kaj pa denar oz. sponzorska sredstva? Smatram, da bi verjetno težko šli na tako zahtevna in oddaljena tekmovanja na drugi konec sveta, brez sponzorjev?

Doslej sem bil na takih tekmovanjih po Evropi, ZDA in na Japonskem. Sponzorjev skoraj da ni. Pred leti je še nekako šlo, zdaj pa si vse plačam sam in za vse to izkoristim svoj letni dopust. Poskrbim za vso pripravo. Kupim letalsko karto in vso potrebno opremo. Seveda vse to ni poceni. Če ne gre drugače, vzamem kredit na banki. Ampak doživetje avanture je vredno vsakega centa. 
 

Rekla bi, da je vaša slika, ki jo kažete »vaš nasmeh«… Ste vedno tako nasmejani, pozitivni in optimistični? Kaj pa, ko zmanjka »baterije« Kaj vam poleg kolesarstva povrne nasmeh na obraz?

Ha ha ha.. tek, dober trening za moč, ... šport v vsakem pogledu… Kreativnost pri vodenju Športnega društva Bikepacking Slovenija in načrtovanje novih aktivnosti, nenavadnih, inovativnih. Pa seveda moja partnerka in življenjska sopotnica. Nasmeh je znak pozitivnosti in le to na dolgi rok prinese uspeh. 

***
Andrej  je tik pred izdajo knjižice Bajke, povesti in anekdote na bajku, skozi katero se bomo skupaj z njim »sprehodili« po kilometrskih turah.  V njej na svoj način je opisuje strast, željo, motivacijo, pogum, ljubezen , samodisciplino ter močno voljo do življenja….