Zelene žabe, testiranje teleskopa in nova knjiga o čebelarstvu

Zakaj so nekatere žabice živo zelene?

Žabe in krastače so si zeleno nadele, da se v svojem življenjskem prostoru lažje zlijejo z okolico in se tako skrijejo pred plenilci. Vendar niso vse obarvane na enak način. Barva večine je odvisna od kromatofor, pigmentnih in odsevnih celic, ki odbijajo svetlobo in tako odsevajo barvo. A na stotine žab ima skoraj prozorno kožo in zelo malo kromatofor. Pri njih zeleni odtenek, ki je v limfi, mehkem tkivu, pri nekaterih celo v kosteh, izvira iz zanimivega biokemičnega procesa, v katerem delujeta protein za obrambo pred virusi in toksični stranski produkt pri razpadanju krvničk.

Znanstvenike je begalo, zakaj imajo nekatere zelene žabe veliko količino biliverdina, to je zelenega pigmenta, ki je za večino živali nevaren in ga organizem skuša čim prej izločiti. Pri ljudeh se tvori ob razpadu rdečih krvnih celic, včasih lahko zeleni odtenek opazimo na ranicah. V nekaterih žabah je tega toksičnega stranskega produkta nevarno veliko, a kot so ugotovili v študiji, objavljeni v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, gre za iznajdljivost evolucije in boja za preživetje.

V študiji, ki jo je vodil Carlos Taboada z univerze Duke v Severni Karolini, so se osredotočili na drevesno žabo Boana punctata, živečo v Južni Ameriki. Ugotovili so, da pri njihovi barvi igra vlogo protein serpin, ki je pomemben pri obrambi organizma pred virusi. Serpin se veže z biliverdinom in ga raztegne, tako da drugače obija svetlobo, in žabica dobi bolj turkizno barvo. Ker pa ima v koži še rumene pigmente, se barva v naših očeh zlije v živo zeleno. Zaradi serpina je biliverdin tudi manj strupen, so še ugotovili raziskovalci. Žabe so tako iznašle način, kako se barvno uskladijo z okolico. To tudi kaže, kako lahko naravna selekcija pripomore, da se proteini prilagodijo in uporabijo na različne načine, so pojasnili v študiji. Ugotovili so še, da se pigmentacija dnevno spreminja, da se žival bolje prilagaja okolici, in da se sestavljen proteinski pigment med spanjem pretoči v noge in prebavila. S. S.
 

Webb pred podrobnim testiranjem

Teleskop Jamesa Webba je povsem sestavljen in zdaj lahko inženirji prvič na pravi napravi testirajo vse sisteme, kar so pred tem počeli na simulacijah. Webbov teleskop je največji in tehnično najbolj dovršen znanstveni teleskop, kar jih je zgradila Nasa. Sestavljen je iz množice delov, ki morajo delovati popolnoma usklajeno.

Eden ključnih delov teleskopa je dolga cev, ki povezuje zgornji del – to so zrcalo in znanstveni instrumenti – in spodnji del, kjer je glavna elektronika. Med njima mora biti vrzel, saj morajo biti zrcala in občutljivi infrardeči instrumenti močno ohlajeni, medtem ko mora biti elektronika na sobni temperaturi. Inženirji so prvič več ur opazovali in preverjali, kako se cev premika. Breztežnost so ustvarili z zapletenim sistemom škripcev in vrvi.

Nenehno morajo testirati tudi programsko opremo, vsakič ko odpravijo neko pomanjkljivost, morajo test ponoviti, da ne bi kakšen popravek nenavadno vplival na celoten sistem. Še kar nekaj mesecev dela je pred inženirji, pravijo v Nasi. Ta mesec bodo sporočili, kdaj bi teleskop lahko zapustil Zemljo, skoraj zanesljivo pa to ne bo marca prihodnje leto, saj so se dela močno upočasnila zaradi pandemije. S. S.

Preberite še: Teleskop, ki bo opazoval rojstvo prvih galaksij
 

Prva zlata doba kranjskega čebelarstva

Dr. Andrej Šalehar, zaslužni profesor Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, je svoje dolgoletno raziskovanje arhivskega gradiva o zgodovini slovenskega čebelarstva predstavil v monografiji Prva zlata doba kranjskega čebelarstva: 1750–1820, ki je pred kratkim izšla v samozaložbi, prosto dostopna pa je tudi na spletu, v Digitalni knjižnici Slovenije dLib.si. Delo s podnaslovom Dogodki, knjige, objave, rokopisi in listine je pomembna dopolnitev Šaleharjeve knjige o Antonu Janši, prvem učitelju čebelarstva na svetu, ki je izšla lani.

»Čebelarstvo je v Sloveniji pomembna kmetijska dejavnost, ki ima dolgo in bogato tradicijo. Lahko rečemo, da je Slovenija dežela čebelnjakov, čebel in čebelarjev, saj so del slovenske kulture in načina življenja. Slovensko čebelarstvo je že dolgo v središču pozornosti ne samo domače, temveč tudi svetovne javnosti, kajti k razvoju področja so pomembno prispevali prav slovenski čebelarji,« v predgovoru poudarja prof. dr. Irena Rogelj, prodekanja za zootehniko na isti fakulteti.

Monografija, ki povzema 266 virov in je opremljena z zanimivim slikovnim gradivom, podaja podrobno sliko čebelarstva na Kranjskem v drugi polovici 18. in prvih desetletjih 19. stoletja, ko je bila večina del napisanih v nemškem in latinskem jeziku. Avtor sistematično predstavlja delo najpomembnejših piscev tega obdobja: Petra Pavla Glavarja, Giovanija Antonia Scopolija, Mateja Furlana, Antona Janše, Janeza Goličnika, Blaža Kumerdeja, Martina Kuralta in Antona Humla, ki so napisali šest čebelarskih knjig in nekaj razprav o čebelarjenju, ki so ohranjene v rokopisih. Podrobno prikaže tudi delovanje nekaterih pomembnih skupin, med drugim Čebelne bratovščine, ki je bila ustanovljena leta 1781 na Rodinah, ter delovanje s slovenskimi čebelarji povezanih čebelarskih šol na Dunaju, na Lanšprežu in v Lvovu.

Ob tem dr. Šalehar posebej opozarja na Glavarjevi deli Pogovor o čebelnih rojih, ki je prva slovenska čebelarska knjiga, ter Pravila za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu, ki so unikaten in zelo pomemben dokument iz zgodovine svetovnega in še posebej slovenskega čebelarstva. M. V. P.

Preberite še: Velik korak nazaj pri varstvu čebel