Prek raztapljanja do zdravil

Dr. Jernej Štukelj je raziskovalec na področju farmacevtske tehnologije, ki obsega dogajanje med odkritjem zdravilne učinkovine in izdelavo končne farmacevtske oblike – zdravila. Po magisteriju na ljubljanski fakulteti za farmacijo je doktorski študij nadaljeval v Helsinkih, tam se je ukvarjal z inovativnim načinom določanja topnosti zdravilnih učinkovin. Trenutno dela v Pragi, nato se namerava vrniti v rodno Slovenijo.

Mladi znanstvenik se je s farmacijo seznanil že v otroštvu, njegova mama je namreč farmacevtka, zaposlena v lekarni. »Kot mladostnik si sicer nisem nikdar predstavljal, da bi nekoč delal v lekarni. So me pa že v gimnaziji privlačile naravoslovne smeri, zanimale so me kemija, biologija in fizika. Odločil sem se za farmacijo, saj je lepa kombinacija različnih znanj z omenjenih vej znanosti,« razloži.

Več zgodb v rubriki Dom je svet.

V četrtem letniku je prek programa Erasmus+ obiskal univerzo v Helsinkih na Finskem, kjer je nato dobil priložnost za opravljanje raziskovalnega magistrskega dela. »Med Erasmusovo izmenjavo sem se seznanil s profesorico Clare Strachan in Samijem Svanbäckom. Uspešno sta me prepričala o tem, da bi tam opravil tudi magistrsko raziskovalno delo. [nasmeh] Dodatno podporo pa mi je za študij v tujini ponudila tudi profesorica dr. Julijana Kristl, s katero sem bil dogovorjen za mentorstvo pri magistrski nalogi v Ljubljani. Po opravljenem raziskovalnem delu sem se za kratek čas vrnil v Slovenijo na opravljanje prakse v Lekarni Soča in sam zagovor magistrske naloge. Medtem pa me je na helsinški univerzi že čakalo mesto doktorskega študenta.«

Topnost zdravilnih učinkovin

Med doktoratom se je ukvarjal z določanjem topnosti zdravilnih učinkovin, kar je zelo pomemben podatek v začetnih fazah razvoja zdravil, pove Štukelj. »Na podlagi natančno izmerjene topnosti v ustreznem topilu lahko bolje napovemo, ali je zdravilna učinkovina primerna za nadaljnji razvoj oziroma ali ima potencial, da doseže končnega uporabnika. Ko zaužijemo tableto oziroma kapsulo, je ena izmed poglavitnih stvari ta, da se zdravilna učinkovina v prebavnem traktu uspešno raztopi. Šele raztopljena se lahko nato absorbira skozi želodčno ali črevesno sluznico v krvni obtok in doseže mesto v telesu, za katero je namenjena.«

Finska je dežela jezer. FOTO: Osebni arhiv

Ekipa, v kateri je sodeloval, je za določanje tega parametra razvila inovativno metodo. »Pristop, ki smo ga uporabili, sloni na zajemanju slik med raztapljanjem zdravilne učinkovine. Poenostavljeno si lahko zdravilno učinkovino predstavljamo kot kocko sladkorja, ki jo damo v kozarec vode s konstantnim pretokom. Raztapljanje kocke nato spremljamo z zajemanjem slik. Z ustrezno obdelavo serije slik lahko določimo hitrost raztapljanja kocke in posledično topnost sladkorja, to je naše zdravilne učinkovine v vodi. Tako se izognemo zahtevnim aparaturam in časovno potratnim postopkom, ki so sestavni del konvencionalnih metod. Pristop se je izkazal kot mnogo hitrejši, a še vedno natančen. V primerjavi s konvencionalnimi metodami se porabi tudi bistveno manjša količina vzorca zdravilne učinkovine,« pove o svojem delu, za katero je prejel tudi veliko Krkino nagrado, ki jih že več kot pol stoletja podeljuje novomeško farmacevtsko podjetje Krka.

Doktorski študij je zaključil letos maja. Na univerzi v Helsinkih bo zaposlen do konca leta in ta čas je izkoristil za izmenjavo prek evropskega projekta Orbis (Open Research Biopharmaceutical Internships Support), v katerem sodelujejo univerze in farmacevtska podjetja iz sedmih evropskih držav. Preselil se je na Češko, v Prago, kjer raziskave topnosti nadaljuje v farmacevtskem podjetju Zentiva.

Proste roke, a hkrati je pomoč blizu

Večjih težav pri prilagajanju na finski način študija ni imel. »Moja izkušnja je vsekakor dobra. Imel sem precej proste roke za delo. Vsega enostavno ni bilo mogoče predvideti vnaprej, zato smo v začetku začrtali le zelo grob načrt celotnega projekta. Svoje raziskovanje pa sem nato planiral sproti, ga prilagajal na novo pridobljenim rezultatom in usmerjal h konkretnim ciljem. Po drugi strani pa so bili mentorji vseskozi na voljo za pomoč in diskusijo,« razloži in doda, da je študij potekal v angleščini. Ekipa je bila tudi zelo pisana, poleg Fincev so bili njegovi kolegi še iz Španije, Italije, Portugalske, Srbije, Kitajske in Francije.

Naporno delo, ki se je sem ter tja zavleklo tudi pozno v noč, mu seveda ni odveč, saj ima rad izzive. »Že od nekdaj sem rad iskal rešitve za najrazličnejše probleme. Kreativnost in 'nore' ideje so sestavni del znanosti in to me vsekakor privlači,« pove. Strinja se, da je treba biti potrpežljiv, a hkrati tudi poln energije. »Kot rad povem, raziskovanje je nizanje neuspeha za neuspehom, vse dokler nam ne uspe. Na začetku študija še nisem tako razmišljal. Osebna navezanost na vsak poskus povzroči precej večje, morda tudi nepotrebno razočaranje in veliko samokritičnost. Postopoma pa se je zgodil miselni preskok, ko sem dojel, da so neuspehi sestavni del znanosti in se lahko iz njih ogromno naučiš ter narediš korak bližje k morebitnemu uspehu.«

Pobeg v naravo

Finska je kot dežela izjemno lepa. Helsinki so prepleteni z naravo, parki in manjši gozdovi so skoraj za vsakim vogalom. »V Helsinkih nisem imel občutka, da sem v glavnem mestu. Stanoval sem zelo blizu fakultete, na delo sem se vozil s kolesom, zato je bil kar šok, ko sem se preselil na Češko v Prago, kjer preživim skoraj dve uri v javnem prometu,« se nasmehne.

Prosti čas je na Finskem pogosto preživljal v naravi, še posebno v stenah, prijateljica iz Portugalske ga je namreč seznanila s plezanjem. »Ta šport me je hitro prevzel in prerasel mladostniško ljubezen do nogometa. Pri plezanju mi je všeč, da zahteva veliko osredotočenosti, samonadzora in premagovanja strahu. Enostavno ni prostora za razmišljanje o neuspelih poskusih iz laboratorija. Odklopiš se od vsega in si prisoten v trenutku. Poleg tega si še zunaj in odkrivaš čudovite kotičke narave,« pove in doda, da je na Finskem kampiranje dovoljeno skoraj povsod. »To je tudi dežela jezer in čudovito se je bilo zbuditi ob kakšnem, ki si ga imel samo zase.« Za praznike in poleti pa se je vedno rad vračal v Slovenijo.

Kampiranje je dovoljeno (skoraj) povsod. FOTO: Osebni arhiv

Zadržani Finci in njihova savna

Jernej Štukelj pritrdi, da je res, da so Finci precej zadržani. »Opazil sem denimo tišino med druženjem, ki jih prav nič ne moti, medtem ko je marsikateremu tujcu neprijetno. Pri nas smo vajeni, da v družbi vseskozi nekdo govori oziroma da molk ni pretirano dolg. Na začetku sem med molkom, ki je nastopil pri kosilu, venomer razmišljal, ali naj kaj rečem. Nato pa sem se počasi navadil in je tudi nelagodnost izginila.« Poseben je tudi njihov odnos do alkohola, doda sogovornik. Alkoholizem je bil v državi precej razširjen, statistični podatki pa kažejo, da se stanje izboljšuje. V trgovinah je mogoče kupiti le alkoholne pijače z vsebnostjo alkohola do 5,5 odstotka, močnejša piva, vina in žgane pijače pa le v verigi specializiranih podajalen Alko, ki so v lasti države. Gredo pa Finci po večjih nakupih pogosto v sosednjo Estonijo, v Talin, ki leži na drugi strani Finskega zaliva.

Jernej Štukelj se je na Finskem navdušil nad plezanjem. FOTO: Osebni arhiv

Res pa je tudi, da brez savne ne gre. »Da, savna je sestavni del življenja. Sam sem jo obiskoval od trikrat do štirikrat na teden, saj jih imajo Finci skoraj v vsakem športnem objektu in stanovanjski zgradbi. Eno smo imeli celo v garderobi poslovne stavbe. Vsakodnevno savnanje ni zanje nič neobičajnega. Finci radi izpostavijo tri stvari, ki jih v tujini najprej pogrešajo, prva je torej finska savna, druga mlečna čokolada Fazer in tretja 'salmiakki' (črna sladkarija iz sladkega korena in amonijevega klorida), ki jo ali obožuješ ali sovražiš. Sam se nagibam bolj k zadnjemu, razen kadar govorimo o sladoledu.«