Osamosvojitev mladih ne pomeni le odselitve od doma staršev in finančne neodvisnosti, temveč zahteva tudi psihološko osamosvojitev. S tem vprašanjem se v raziskavi Prepoznava štirih tipov psihološkega osamosvajanja mladih na prehodu v odraslost ukvarjata izr. prof. dr. Tina Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani in red. prof. dr. Maja Zupančič s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Raziskava, ki jo je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS (ARRS) in je bila izbrana v projektu odlični v znanosti, je pokazala, da med mladimi na poti v odraslost prepoznamo štiri skupine, ki se na različne načine psihološko osamosvajajo od staršev. Dva izmed prepoznanih tipov, osamosvojeni povezani in osamosvojeni neodvisni, lahko opišemo kot razvojno uspešna, medtem ko na težave v tem procesu kažeta odvisni in anksiozni tip psihološkega osamosvajanja. Kakor raziskovalki pojasnita v pogovoru, so se v raziskavi hčerke nekoliko pogosteje uvrščale v tipa odvisni in osamosvojeni povezani, sinovi pa v tipa anksiozni in osamosvojeni neodvisni.

S kakšnim namenom ste se lotili raziskave psihološkega osamosvajanja mladih?

Raziskava o vzorcih psihološkega osamosvajanja v odnosu do staršev izhaja iz predhodnih raziskav programa Uporabna razvojna psihologija oziroma dela raziskav o osebnostno-socialnem razvoju in psihosocialnem prilagajanju mladih na prehodu v odraslost. V skladu s svetovnimi trendi v raz­vojnopsihološkem raziskovanju preučujemo to razvojno obdobje, ki naj bi bilo razmeroma nov družbenokulturni »pojav«, omejen na (po)industrijske družbe.

Severnoameriški psiholog Arnett je obdobje med 18. do 25. in 29. letom utemeljil s psihološkimi značilnostmi, ki naj bi ga razlikovale od mladostništva in zgodnje odraslosti. Zanj so med drugim značilni podaljšano in poglobljeno raziskovanje osebnostne identitete, zaznavanje veliko odprtih možnosti v lastnem življenju, zaznavanje sebe kot odrasle osebe v nekaterih vidikih, v drugih pa ne, osredotočenost nase – na primer samozadostnost, sprejemanje odgovornosti predvsem za samega sebe –, eksperimentiranje na različnih področjih življenja in psihološka nestabilnost, kot so zmedenost, pogoste izkušnje stresa in negotovosti. V skladu s temi značilnostmi, povezanimi s hitrimi družbenimi spremembami v zadnjih desetletjih, se v dvajseta leta podaljšuje razreševanje ključnih razvojnih nalog mladost­ništva, med njimi psihološkega osamosvajanja v odnosu do staršev.

Kakšen vzorec populacije ste zajeli?

V raziskavi je sodelovalo 2040 mladih med 18. in 29. letom, kar je glede na velikost te populacije v Sloveniji dokaj velik vzorec. Vključili sva študente in tiste, ki niso študirali, tako zaposlene kot nezaposlene. Povprečna starost sodelujočih je bila 21,5 leta, med njimi je bilo več žensk kot moških, glede načina bivanja pa jih je približno polovica delno bivala pri starših, torej med tednom zunaj doma staršev, ob koncu tedna, praznikih, med počitnicami pa doma, približno tretjina jih je bivala le pri starših in približno desetina je bila odseljena od doma staršev.

Katere tipe psihološkega osamosvajanja ste prepoznali in kakšne so njihove osnovne značilnosti?

Prepoznali sva štiri osnovne tipe, pri dveh osamosvajanje trenutno spremljajo težave, pri dveh pa ta proces z razvojnopsihološkega vidika poteka uspešno. Za odvisni tip je značilna razmeroma močna odvisnost od odobravanja, čustvene in funkcionalne opore staršev ter razmeroma več težav pri samostojnem odločanju in ravnanju. Osebe z anksioznim tipom trenutno doživljajo konflikt med težnjama po povezanosti s starši in samostojnostjo oziroma tesnobo ob nasprotujočih si čustvih do staršev. Pri osamosvojenem povezanem tipu sva opazili vzorec razvojno primerne samostojnosti ob sočasni razmeroma tesni povezanosti s starši ter odsotnosti notranjega konflikta med nasprotujočimi si težnjami (po povezanosti in samostojnosti). Osamosvojeni neodvisni tip je vzorec, pri katerem je notranji konflikt prav tako odsoten, prevladuje samozaznana psihološka samostojnost, raven povezanosti s starši je v primerjavi z drugimi tipi razmeroma najmanj izražena, čeprav nikakor ni odsot­na. K razlikam med povezanim in neodvisnim tipom vsaj delno prispevajo osebnostne lastnosti mladih. Seveda pa lahko na podlagi sorodnih raziskav utemeljeno sklepava, da se tipa razlikujeta tudi v kakovosti odnosa mladih s starši in razvojne zgodovine tega odnosa.

Poenostavljen prikaz značilnosti štirih tipov psihološkega osamosvajanja mladih na prehodu v odraslost od njihovih staršev. INFOGRAFIKA: Delo

Kateri tip prevladuje?

Razmeroma največ mladih na prehodu se je uvrstilo v osamosvojeni povezani tip, sledil je odvisni tip, najmanj pogosto pa so sodelujoči izražali osamosvojeni neodvisni vzorec psihološkega osamosvajanja, in sicer tako v odnosu do mame kot do očeta.

Ali ste ugotovili kakšne specifike glede na spol otrok in staršev?

Hčerke so se nekoliko pogosteje uvrščale v odvisni in osamosvojeni povezani tip, sinovi pa v anksioznega in osamosvojenega neodvisnega, tako v odnosu do mame kot do očeta. V primerjavi parov hčerka-oče, sin-mama in sin-oče mlade ženske na splošno izražajo nekoliko močnejšo povezanost z mamo, nekoliko pogosteje iščejo čustveno-socialno oporo pri njej in se v odnosu do nje manj pogosto zanašajo le nase.

Katere okoliščine pomembno vplivajo na vzorec psihološkega osamosvajanja?

Zaposleni mladi so se pogosteje uvrščali v enega izmed osamosvojenih tipov, nezaposleni pa v anksioznega. Prav tako so se tisti, ki živijo s starši, nekoliko pogosteje uvrščali v anksiozni tip osamosvajanja, odseljeni pa v osamosvojenega neodvisnega. Vsekakor si teh povezav ne smemo predstavljati kot preprostih vzročno-posledičnih odnosov. Mladi lahko na primer kažejo značilnosti anksioznega vzorca tudi zaradi različnih z nezaposlenostjo povezanih dejavnikov; prav tako lahko postajajo bolj psihološko osamosvojeni neodvisni, ker so se odselili od staršev, ali pa tisti z osamosvojenim neodvisnim vzorcem pogosteje delujejo v smeri, ki jim omogoča odselitev, in so pri tem uspešni.

V predhodnih raziskavah, v katerih sta sodelovala doc. dr. Luka Komidar in red. prof. dr. Melita Puklek Levpušek z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete UL, se je pri nekoliko starejših, starih v povprečju 24 let, še pokazalo, da se zaposlitev za polni delovni čas sicer šibko, vendar pomembno povezuje z več doseženimi kriteriji odraslosti, na primer s posameznimi vidiki neodvisnosti in soodvisnosti, prevzemanjem drugih odraslih družbenih vlog, ne pa tudi z zadovoljstvom z življenjem, ki ga napovedujeta tako zaznana povezanost s starši kot zanašanje nase. Predpostavljava pa, da dolga ekonomska in bivanjska odvisnost od staršev, to je do konca dvajsetih in v trideseta leta, verjetno vsaj nekoliko znižuje samopodobo, samospoštovanje in samozaznano kompetentnost mladih.

Ste izsledke raziskave primerjali z dognanji iz tujine?

Vzorci osamosvajanja na ravni doseganja tradicionalnih mejnikov, kot so odselitev od doma staršev, poroka oziroma partnerska skupnost in starševstvo, se med evropskimi regijami razlikujejo. Na splošno smo pri nas, kjer se ti mejniki najbolj ujemajo s tako imenovanim sredozemskim vzorcem, bolj pozni pri odseljevanju od doma staršev kot v srednje-, zahodno- in sever­noevropskih državah. Vendar imamo v primerjavi z naštetimi tudi visok delež mladih med 20. in 24. letom v terciarnem izobraževanju.

Z že omenjenima kolegoma z oddelka za psihologijo in prof. dr. Chrisom Bjornsenom z Univerze v Longwoodu smo pri neposred­ni primerjavi slovenskih mlajših mladih na prehodu v odraslost z njihovimi vrstniki v Virginiji, ZDA, ugotovili podobno raven izraženosti sestavin psihološkega osamosvajanja. Prav tako smo s prof. dr. Ulrike Sirsch s fakultete za psihologijo Univerze na Dunaju in mladim raziskovalcem v programski skupini Uporabna razvojna psihologija Žanom Lepom prepoznali podobne tipe osamosvajanja pri slovenskih in avstrijskih mladih na prehodu.

Koliko psihološko osamosvajanje od staršev sovpada z dejansko osamosvojitvijo?

Če imate z dejansko osamosvojitvijo v mislih samostojno bivanje in/ali finančno neodvisnost mladih od staršev, bi lahko rekli, da se s psihološkim ločevanjem oziroma osamosvajanjem vsaj delno prekriva. Nekoliko tudi vplivata druga na drugo, vsaj v današnjih slovenskih razmerah pa bivanjska in finančna osamosvojitev v povprečju zaostaja za psihološko. Niso pa nujno vsi bivanjsko in/ali finančno osamosvojeni mladi od staršev osamosvojeni tudi psihološko.

Za potrebe raziskave ste razvili posebno, novo metodo. Zakaj?

Pred približno desetletjem smo v mednarodni raziskavi pokazali, da psihološki merski pripomočki, ki so bili oblikovani za preučevanje psihološkega osamosvajanja v mladostništvu, niso primerni za mlade na prehodu v odraslost, ker se razvojni kontekst in psihološki viri slednjih v primerjavi z mladostniki razlikujejo. Zato smo z dr. Komidarjem, dr. Puklek Levpušček in dr. Sočanom v dolgotrajnem postopku, ki med drugim izhaja iz sodobnih modelov psihološkega osamosvajanja, v Sloveniji razvili in ustrezno empirično preverili Test osamosvajanja za mlade na prehodu v odraslost (TOPO).

Gre za samoocenjevalni vprašalnik v različicah za oceno v odnosu do mame in do očeta, ki se razlikujeta le v slovnični obliki. Z vprašalnikom ocenjujemo zaznano povezanost z mamo/očetom, iskanje opore pri mami/očetu v težkih situacijah in/ali pred pomembnimi življenjskimi odločitvami, zanašanje nase, zaznano vsiljivost mame/očeta, kot sta neprijetno vmešavanje v osebne zadeve in pretirana skrbnost, ter bojazen pred razočaranjem mame/očeta, na primer glede življenjskega sloga ali dosežkov. Kratka oblika vprašalnika je prevedena v več jezikov, empirično pa smo jo v sodelovanju s kolegi iz tujine preverili pri mladih v Avstriji, Nemčiji, Turčiji, ZDA, prav tako so ga tuje raziskovalke validirale na Portugalskem. Zdaj ga preverjamo še v Španiji.

Kakšna je praktična uporabnost vaše metode in rezultatov raz­iskave?

TOPO uporabljamo pri nadaljnjem raziskovalnem delu o dejavnikih psihološkega osamosvajanja in napovedni vrednosti osamosvajanja za pomembne razvojne izide pri mladih na prehodu in pri njihovih starših v več državah, med drugim v Avstriji, na Portugalskem in v Turčiji. Metodo bi lahko uporabljali pri psihološkem svetovalnem delu z mladimi in njihovimi družinami, v okviru družinskih obravnav, v kariernih centrih – kot na primer v ZDA, kjer podobne pripomočke uporabljajo pri svetovalnem delu s študenti na fakultetah – in tudi kot presejalni pripomoček v klinični psihodiagnostiki.