Zakaj je ognjenik Fuego tako smrtonosen?

Ciudad de Guatemala - Te dni z grozo zremo v posnetke opustošenja, ki ga je za seboj pustil mogočni ognjenik Fuego (v prevodu ogenj) v Gvatemali. Lava med tem počasi požira tudi hiše na Havajih, kjer je že nekaj tednov aktiven ognjenik Kilauea, ki pa za razliko od Fuega ni terjal smrtnih žrtev. 

Oba nas opominjata, kako močne in uničujoče so lahko sile našega planeta, pa vendar med njima obstaja ogromna razlika. 



​Ob besedi ognjenik ali vulkan praviloma pomislimo na visoko stožčasto goro in takšno tipično podobo nam kaže okoli 3700 metrov visok gvatemalski Fuego. Ta je, kot je za National Geographic pojasnila vulkanologinja s univerze Concord Janine Krippner, tako imenovani stratovulkan, ki nastane z večletnim nalaganjem različnega materiala. Ob izbruhih lahko vzpetina izgubi svoj vrh, v kotanji pa se lahko naknadno oblikuje v gomilo strnjena lava - tako imenovana ognjeniška kupola. Za stratovulkane so značilni izbruhi hitrih tokov pepela, lave in blata. Med po zunanji obliki najbolj znane vulkane uvršajo japonski Fiji, Etno na Siciliji in neapeljski Vezuv, če naštejemo le nekatere. 

Ognjenik Kilauea pa na drugi strani uvrščajo med ščitne ognjenike, ki so široke, a relativno nizke vzpetine, nastale z nalaganjem izjemno velikih količin neekplozivnega materiala in imajo značilna pobočja, ki so videti kot izbočen ščit. 



Razlike so tudi v sami magmi. Magma v vulkanu Kilauea je po besedah Krippnerjeve precej tekoča, kar pomeni, da lahko plini pobegnejo, magma v gvatemalskem ognjeniku pa je lepljiva in viskozna. Takšna ujame dovolj plinov, da naraste pritisk, ki se sprosti pri eksplozivnem izbruhu. V redkih primerih, kot so navedli pri National Geographicu, nastane nov krater, Fuego je izbruhnil skozi obstoječi glavni krater.  

Smrtonosno je tisto, kar sledi

Po izbruhu, kakršen je bil pri ognjeniku Fuego, se sprostijo ogromne skale, pepel in blato, kar se po strmem pobočju lahko zvali kot piroklastični tok. Ti so izjemno vroči in smrtonosni. Temperature se merijo v višinah tudi do 1000 stopinj Celzija, hitrosti pa v nekaj sto kilometrov na uro. Slednja je sicer odvisna od gostote toka, količine izbruhanega materiala in samega pobočja. Pobegniti toku, ki se kot tudi v konkretnem primeru brez pravih opozoril vali neposredno proti vasem, je pravzaprav misija nemogoče. 



Ko se umiri, nevarnosti v državi, kakršna je Gvatemala, še ni konec. V državi s tropskim podnebjem so pogosti močni nalivi, ki lahko vulkanske nanose spremenijo v nevarne hudournike blata in pepela – laharje. Že z nekaj malega dežja je lahar podoben mokremu betonu. Lahar lahko na svoji poti podre skoraj vsako zgradbo, izven struge pa k sreči hitro izgubi svojo moč. Njegova brutalnost se je pokazala 13. novembra 1985, ko se je manjši izbruh ognjenika Nevado del Ruiz v Kolumbiji spremenil v ogromen lahar, ki je pokopal mesto Armero, umrlo je okoli 25.000 ljudi. V Armeru je bil sloj blata in drobirja debel pet metrov. Lahar armerske tragedije štejejo za najbolj smrtonosnega v moderni zgodovini. 

Pri ognjeniku Kilauea uničujoča sama lava 

Ščitni ognjenik Kilauea je izjemno širok, a le 1200 metrov visok. Lava se je na površje prikazala iz različnih razpok, zaradi razpršenega pritiska je brizgala le do okoli 70 metrov visoko, nato se je počasno, a vztrajno valila in uničevala po svoji poti. Na koncu se strdi v kamnito gmoto. Počasnost prebivalcem omogoča, da se umaknejo. Seveda pa lava požge in uniči ogromna območja.



Kilauea je med najaktivnejšimi havajskimi vulkani. Okoli 90 odstotkov površja vulkana je sestavljeno z lave, mlajše od 1100 let, 70 odstotkov površja je mlajše od 600 let. Tehnično vulkan bruha že od leta 1983, lava je prekrila več kot 100 kvadratnih kilometrov, uničila je okoli 200 hiš, je pa obali dodala dodatno površje. 

Poseljenost 

Tuji mediji opozarjajo tudi na očitno razliko poseljenosti. Havajski ognjenik leži v neposeljenem nacionalnem parku, a je lava dosegla pozidane robove. V Gvatemali pa so vasi praktično na samem pobočju vulkana, navaja CNN, in tako prebivalci, denimo vasi El Rodeo – niso imeli možnosti proti piroklastičnem toku s hitrostjo 700 kilometrov na uro. 



Je pa obema omenjenima ognjenikoma skupno, da nevarnost še ni mimo. Strokovnjaki menijo, da bi lahko havajski ognjenik bruhal še kakšen mesec ali dva. Zemlja na območjih, ki sta jih prizadela omenjena vulkana, bo še leta neuporabna.