Zagotovitev trajnostnega izobraževanja o kibernetski varnosti je nujna

Ministrstvo za digitalizacijo ima nalogo, da poleg digitalizacije procesov v gospodarstvu in javni upravi dvigne raven digitalnih veščin v slovenski populaciji. Te so potrebne za opravljanje različnih nalog v poslovnem in zasebnem življenju državljanov EU in veljajo za enega od kazalnikov, ki merijo stopnjo digitalnega razvoja države.

Digitalna spretnost je upoštevana kot ključni dejavnik v nastajajoči družbi in je bila opredeljena kot kazalnik v okvirju za digitalno kompetentnost članic, ki ga je EU sprejela leta 2014. Za primerjavo in oceno ravni digitalnih veščin prebivalstva posamezne članice Evropska unija uporablja dva indeksa, ki ju meri agencija Eurostat. To sta indeks o digitalnih veščinah in indeks o digitalni ekonomiji in družbenem razvoju (DESI), ki je sestavljen iz podatkov o obvladovanju digitalne tehnologije in povezljivosti ter nekaj dodatnih ekonomskih kazalcev, kot so zaposlenost, razvoj in raziskave na področju digitalne tehnologije. Slovenski DESI je uvrščen v sredino med indeksi članic in je manjši od na primer indeksov Malte, Estonije, Španije in Irske.

In koga boste objemali v metaverzumu? Ekran?!

Indeks digitalnih veščin je prav tako sestavljen iz več elementov, vendar so ti povezani z informacijskimi spretnostmi, kot so kopiranje ali premikanje datotek, shranjevanje informacij z interneta, pridobivanje informacij od javnih organov ali s spletnih mest, iskanje informacij o produktih ali storitvah. Zatem sledijo komunikacijske veščine, kot so pošiljanje ali prejemanje elektronske pošte, sodelovanje na družbenih omrežjih, opravljanje in prejemanje telefonskih ali videoklicev prek spleta ter nalaganje vsebin na neko spletno mesto, v indeksu zajemajo še veščine, potrebne za prenos datotek med računalniki ali drugimi napravami, nameščanje programske opreme ali aplikacij ter spreminjanje nastavitev, znanje uporabe programske opreme za obdelavo besedil, preglednic ali urejanje fotografij, videoposnetkov in zvočnih datotek, poznavanje spletnih storitev, ki pokrivajo spletno nakupovanje ali prodajo, uporabo spletnih učnih virov in internetnega bančništva ter dodatne veščine, ki so vezane na kibernetsko varnost ter ustvarjanje predstavitev ali dokumentov z besedilom, slikami, tabelami, uporabo naprednih funkcij v preglednicah (uporaba formul, grafikonov) ter na koncu še znanje osnovnega pisanja programske kode.

Eurostat razlikuje tri stopnje poznavanja digitalnih veščin – nizko, srednjo (ali osnovne veščine) in visoko (nad osnovno) – ter štiri področja, ki jih uporablja pri določanju vrednosti indeksa: obvladovanje informacij, komunikacij, reševanje problemov in obvladovanje programske opreme. Posamezniki z »nad osnovno (visoko)« stopnjo spretnosti morajo imeti znanje oziroma veščine na vseh področjih, posamezniki z »osnovno (srednjo)« stopnjo morajo obvladovati vsaj eno »osnovno veščino«, posamezniki z »nizko« spretnostjo pa nimajo niti osnovnih veščin. Ta indeks je za Slovenijo slab, v primerjavi z drugimi članicami je na 19. mestu, boljši indeks imajo na primer Slovaška, Litva, Češka, Islandija. Indeks je v populaciji, starejši od 45 let, še slabši, pri mladini pa Slovenija kaže nekoliko boljšo izobraženost.

Zakaj je to pomembno?

Slovenska vlada se je zavedala, da za razvoj digitalizacije oziroma digitalne ekonomije potrebuje dvig digitalnih veščin med slovensko populacijo, in ukrepala. Vzpostavila je ministrstvo za digitalizacijo in sprejela ukrepe, kot so boni za mlade za nakup opreme in brezplačno izobraževanje za starejšo populacijo. Vendar se pri teh ukrepih porajajo vprašanja o primernosti nakupljene opreme ter o vsebinah programov izobraževanja.

Pomembno vprašanje je tudi izbira populacijskih skupin, ki so deležne te pomoči. Empiričnih študij o tem, kateri segment populacije potrebuje določena in potrebna znanja iz širokega razpona znanj, ki jih indeks določa, ni. Meja 55 let za brezplačno izobraževanje je vprašljiva, ker je podatkov premalo. Koliko in kakšna znanja ter veščine potrebuje določeni segment populacije v Sloveniji, ni javno znano, kot niso znani uporabljeni pedagoški instrumenti v načrtovanem izobraževanju. Kako se lotevajo teh problemov v EU?

Digitalno izobraževanje bi morali bolj domisliti

Navajamo primer študije, ki je bila opravljena v sklopu aktivnosti Evropskega kompetenčnega centra za kibernetsko varnost Concordia. Center ima 56 partnerjev iz gospodarstva in akademskih ustanov. Študija izobraževalnih programov s področja kibernetske varnosti med visokošolskimi ustanovami v EU je pokazala, da je to področje dovolj prisotno v podiplomskih programih, vendar je opozorila na nekatere pomanjkljivosti. Organizacijska znanja in vidiki, povezani s humanistiko ter menedžmentom v sklopu zagotavljanja kibernetske varnosti, so pomanjkljivo zastopani. Manjkajo tudi praktično izobraževanje in vaje v realnem okolju ter vizije za naprej. Ugotovljeno je bilo, da je večji problem izobraževanje v srednjih šolah in pri zastopanosti te tematike v srednješolskih programih računalništva in informatike. Informacij o programih kibernetske varnosti v srednjih šolah na evropski ravni ni.

Kako dijaki pridobijo veščine na področju kibernetske varnosti v Evropi, še ni bilo raziskano, čeprav otroci začnejo uporabljati internet že zgodaj, več kot 90 odstotkov mladih Evropejcev je na spletu vsak dan. Uporaba interneta s strani najstnikov prinaša številne prednosti družbi, povezane z informacijami in komunikacijo, vendar je povezana tudi s tveganji, vključno s kršitvijo zasebnosti, krajo identitete, izsiljevalsko programsko opremo, goljufivo uporabo bančnih kartic in podobno. Zato je nujna zagotovitev trajnostnega izobraževanja nove generacije, da bo pridobila veščine, ki jo varujejo pred grožnjami, ter ustrezno individualno in kolektivno vedenje. Le tako bomo zmanjšali tveganja na področju kibernetske varnosti.

Da bi zapolnili to vrzel in pripravili sodobno metodologijo poučevanja ter določili potrebne vsebine, je kompetenčni center Concordia opravil obsežno študijo med dijaki srednjih šol, ki je imela cilje, da določi manjkajoče vsebine v poučevanju ter opredeli najbolj primerne oblike materiala za prenos znanja na tem področju. Informacije je center s pomočjo obsežne ankete poiskal med dijaki, učitelji in upravitelji šol ter starši dijakov. Zadnji dve skupini sestavlja populacija, ki je večinoma mlajša od 55 let. Anketa je pokazala, da imajo te skupine manj znanj kot njihovi otroci.

Pomembno vprašanje je tudi izbira populacijskih skupin, ki so deležne te pomoči. Empiričnih študij o tem, kateri segment populacije potrebuje določena in potrebna znanja iz širokega razpona znanj, ki jih indeks določa, ni. Meja 55 let za brezplačno izobraževanje je vprašljiva, ker je podatkov premalo. FOTO: Shutterstock

Kaj so pokazali izsledki?

Glavni cilj študije je bil usmerjen v iskanje informacij o stopnji veščin, znanja ter zavedanja dijakov o kibernetski varnosti, predvsem pa o ravni zaupanja dijakov v lastno samozaščitno moč ob spopadanju s tveganjem, povezanim z uporabo digitalnih storitev. Drugi pomemben cilj pa je bil ugotoviti teme v izobraževalnem programu ter določiti ustrezno obliko instrumenta za izvajanje izobraževanja. Anketa je bila izvedena leta 2021, v njej je sodelovalo 11 držav EU, vendar jih je podatke posredovalo le devet. V Sloveniji so bile povabljene srednje šole, predvsem gimnazije, ki so se odzvale in prispevale 24 odstotkov zbranih podatkov iz vseh sodelujočih držav. Dijaki iz evropskih srednjih šol so prispevali 63 odstotkov zbranih podatkov, preostalo so prispevali starši in učitelji. Odgovori so prišli iz Romunije, Slovenje, Grčije, s Cipra, iz Italije, Španije, Nemčije, Nizozemske in Poljske. Poleg ankete so bili opravljeni tudi intervjuji z učitelji in upravljavci šol.

Ključne ugotovitve študije so se nanašale na izbiro naprav, ki so jih uporabljali za dostop do storitev (tablice, mobilni telefoni, lastni ali javno dostopni računalnik, igralne konzole), ter na najpogosteje uporabljene aplikacije (elektronska pošta gmail, hotmail ..., družbena omrežja tiktok, instagram ... in aplikacije za pošiljanje sporočil, poslušanje glasbe, nakupovanje ...) in so zanesljivo pokazale, da je delež dijakov, ki te storitve in naprave uporabljajo, stoodstoten. Pri preostalih udeležencih je ta delež manjši. Najslabše so se odrezali starši dijakov, ki stoodstotno uporabljajo le mobilni telefon.

Pomemben del ankete se je nanašal na zavedanje o varnosti v kibernetskem prostoru ter o obvladovanju potrebnih znanj in veščin. Dijake je anketa, ki je bila anonimna, spraševala, ali znajo ustvariti močna gesla, zagotoviti varnost na spletnih platformah družbenih omrežij (facebook, instagram, twitter), ali znajo uporabiti e-poštne aplikacije na varen način (izogibanje vsiljene pošte, preverjanje varnosti pri prilogah), ali uporabljajo platforme za skupno rabo datotek v spletu (dropbox, onedrive), ali znajo varno prenašati aplikacije/programsko opremo/podatke oziroma znajo zagotavljati spoštovanje lastne zasebnosti pri spletnih dejavnostih (na primer ravnanje s piškotki), varno kopirati datoteke, prepoznavati lažne račune na spletnih mestih, upoštevajo pravila varnosti pri igranju spletnih iger ter ali varno nakupujejo na spletu. Svoje znanje so lahko ocenili na lestvici od 1 (ne znam) do 5 (dobro obvladam).

Slovenski dijaki so v povprečju svoje znanje in veščine ocenili med 3,5 in 4,2; starši med 2,4 in 2,6 in učitelji med 2,4 in 3. Glede prepoznavanja groženj in njihovega izogibanja in ali so se kdaj srečali z internetno grožnjo in kako so se odzvali, so odgovori znova pokazali večje zaupanje v svoje veščine pri slovenskih dijakih, kjer so se ocene gibale med 2,9 in 4,3, pri starših in učiteljih pa je bila ta okoli 1,5.

Kako učinkovito poučevati o kibernetski varnosti?

Ključno je bilo pri študiji ugotoviti, katere metode ali instrumenti bi bili najbolj učinkoviti pri poučevanju kibernetske varnosti na srednjih šolah. V anketi so bile navedene naslednje možnosti: klepet v živo, izobraževalne igre/platforme, spletne strani, videoposnetki, interaktivne predstavitve, dokumenti (PPT-predstavitve ali tiskana pisana besedila) in spletni tečaji, na primer na platformi MOOC. Okoli 64 odstotkov dijakov iz sodelujočih držav je izbralo interaktivne predstavitve, na drugem in tretjem mestu so bili videoposnetki in izobraževalne igre/platfome s 57- oziroma 56-odstotnim deležem. Tem so sledile še spletne strani in klepeti v živo s 40- in 28-odstotnim deležem izbranih odgovorov. Odrasli so glasovali drugače. Učitelji so z 68-odstotnim deležem izbrali videoposnetke, na drugem in tretjem mestu so bile interaktivne predstavitve (63 odstotkov) in izobraževalne igre/platforme (54 odstotkov).

Odziv slovenskih staršev je bil precej konservativen, kar morda namiguje na pomanjkanje znanj, izbrali so namreč spletne strani in papirnati material; v nasprotju z njimi so slovenski dijaki najpogosteje izbrali izobraževalne igre/platforme in spletne strani. Med najmanj zaželenimi so slovenski dijaki določili seminarje na MOOC. Učitelji pa so prisegli na spletne strani in izobraževalne igre.

Kaj nam ti izsledki sporočajo? Priprava programa izobraževanja digitalnih veščin bi morala biti usklajena s potrebami segmenta populacije, ki se izobražuje, in upoštevati njeno predznanje. Le tako vložena sredstva dajo dobre rezultate in dvignejo indeks digitalnih veščin na državni ravni. To so potrdila tudi prejšnja izobraževanja starejših, ki so vključevala tudi tablice z računalniškimi igrami.

———

Prof. dr. Borka Jerman Blažič je znanstvena svetnica v Laboratoriju za odprte sisteme in mreže Instituta Jožef Stefan in članica centra Concordia.