Zadnja Hawkingova misel o črnih luknjah

V spletni reviji arXiv je bil objavljen zadnji članek Stephena Hawkinga. Ekipa, v kateri je sodeloval, je raziskovanje končala nekaj dni pred njegovo smrtjo. To je tretji v nizu člankov, ki obravnavajo informacijski paradoks črnih lukenj. V skladu s klasično fiziko iz črne luknje ne more pobegniti prav nič, vključno s svetlobo, toda Hawking je že leta 1970 predlagal tezo, po kateri imajo tudi črne luknje določeno temperaturo in zato sevajo. Takšno Hawkingovo sevanje bi pomenilo, da bi sčasoma črne luknje izhlapele in za sabo pustile vakuum.
 

Nič ne more izginiti v nič

Toda hipoteza je prinesla nov problem: v času obstoja črna luknja namreč vsrka ogromno informacij v obliki okoliške snovi, ki v skladu s fizikalnimi zakoni ne more preprosto izginiti v vakuumu. Pred dvema letoma je ekipa raziskovalcev, v kateri je sodeloval tudi Hawking, objavila tezo, da imajo črne luknje na dogodkovnem obzorju »mehke dlačice«, sestavljene iz fotonov ali hipotetičnih delcev gravitonov, ki imajo v sebi vsaj del omenjenih informacij.



V zadnjem objavljenem članku je Hawkingova ekipa opisala mehanizem za oceno količine informacij, ki bi bile lahko shranjene v »dlačicah«. Ko črna luknja vase posrka okoliško snov, bi se morala njena temperatura zvišati, s tem pa se zviša tudi entropija, ki bi jo v skladu z novo študijo lahko beležile omenjene »dlačice«.

Znanstveniki za zdaj sicer še ne vedo, kako »dlačice« shranjujejo informacije in ali se v njih shranijo vse ali le del.