»Vodnar« za merjenje slanosti oceanov

Satelit SAC-D ali daljše satelit za znanstvene aplikacije D je znan tudi pod imenom Aquarius (v prevodu Vodnar), po glavnem znanstvenem instrumentu na njem.

Satelit za opazovanje Zemlje so sestavili in upravljali pri argentinski vesoljski agenciji, ključne instrumente pa je prispevala ameriška vesoljska agencija. Glavna naloga satelita je bila merjenje slanosti morij. Ta seveda ni povsod enaka, je pa od nje odvisna vloga oceanov v celotnem vodnem ciklu.

Z Aquariusom so pridobili pomembne informacije o spremembah slanosti zaradi taljenja ledu in zaradi spreminjanja vodnatosti rek, ki se iztekajo v morje. Slanost vpliva tudi na gostoto vode, kar pa odloča o tem, ali bo voda potonila. Tako ima slanost pomemben učinek na vodne tokove, ki vplivajo na podnebje. Satelit je bil opremljen še s senzorji, ki so merili nivo vode, barvo, temperaturo, vetrove in padavine nad morjem in izhlapevanje vode.

Z višine okoli 657 kilometrov v sončno sinhroni polarni orbiti je zbral zanimive podatke, kako se slanost spreminja iz meseca v mesec in od enega letnega časa do drugega, so navedli pri Nasi. Med drugim so v pasu ob obali Srednje Amerike opazili, da je slanost manjša, kar je posledica močnih padavin ob ekvatorju v severnem Tihem oceanu, precej manj slano morje je tudi v Atlantiku, v katerega se izliva Amazonka. Satelit je deloval štiri leta od predvidenih petih, pokvaril se mu je namreč napajalni sistem. Slanost oceanov še vedno meri evropski satelit SMOS, ki je v orbiti od leta 2009.