Teleskopi, črne luknje in izbruh vulkana

Doktorska študentka Nada Ihanec se z različnimi teleskopi ozira za supermasivnimi črnimi luknjami v središčih galaksij. Njeno delo jo je v minulih mesecih pripeljalo tudi na La Palmo, ki je del španskih Kanarskih otokov, kjer je lahko z lastnimi očmi videla surovo moč narave, ko se je prebudil ognjenik Cumbre Vieja.

Že kot otrok je rada zrla v nočno nebo, tako je bila izbira študija fizike pravzaprav logična, pove. »Veselila me je tudi matematika, ampak sem vedela, da po naravi nisem teoretik, zato sem se odločila za študij fizike, astronomska smer, na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko. Študij sem nato nadaljevala na Univerzi v Novi Gorici na Fakulteti za naravoslovje, moja mentorica prof. dr. Andreja Gomboc mi je v raziskovanje ponudila plimska raztrganja zvezd in burno dogajanje v okolicah črnih lukenj in s tem se zdaj ukvarjam tudi na doktorskem študiju na Astronomskem observatoriju Univerze v Varšavi.«

Na Poljsko je odšla že med magistrskim študijem prek programa Erasmus+, nato pa so razpisali doktorsko mesto. »Raziskujem ekstragalaktične tranziente (kratkotrajne ali prehodne dogodke), predvsem okoli supermasivnih črnih lukenj v središčih oddaljenih galaksij. Poleg tega pa v naši skupini raziskujemo gravitacijsko mikrolečenje, na tak način v naši galaksiji iščemo majhne individualne črne luknje z maso od tri do pet Sonc. Te je zelo težko odkriti, ker ne oddajajo svetlobe. Lahko pa zaradi svojega gravitacijskega polja ukrivijo pot svetlobi, ki prihaja iz izvora v ozadju, in s tem detektiramo časovne spremembe v jakosti svetlobe.«

Cilj njenih osnovnih raziskav ekstragalaktičnih tranzientov je izvedeti čim več o supermasivnih »pošastih« v galaksijah. »Črnim luknjam želimo določiti maso, spin in druge lastnosti. Ugotoviti želimo, kako so te luknje z maso od 10⁶ do 10⁸ mas Sonca sploh nastale.«

Opazovanje teh črnih lukenj je možno šele v zadnjih desetletjih, ko se je razvila primerna tehnologija. Ko zvezda zaide preblizu črni luknji, jo lahko plimska sila luknje povsem raztrga, ob tem se pojavi blišč, ki lahko traja nekaj dni, nekaj tednov, mesecev, lahko pa celo nekaj let. Predvsem je, kot poudari sogovornica, pomembno, da dobijo podatke v daljšem časovnem obdobju in v različnih valovnih dolžinah, da lahko razberejo, kako se je tranzient razvil oziroma spremenil. Prav zato je dobrodošlo, če dobivaš podatke s čim več opazovalnih naprav. »Sem članica konzorcija DPAC satelita Gaia Evropske vesoljske agencije, ki skenira celotno nebo (predvsem je namenjen opazovanju zvezd v galaksiji, hkrati pa zaznava tudi veliko tranzientnih izvorov). V podatkih Gaie razberemo kar nekaj tranzientov na dan, podobne analize delamo na podatkih tudi drugih teleskopov. Med temi je tudi teleskop New Technology Telescope (NTT) v Čilu (3,58 metra širok teleskop Evropskega južnega observatorija).«

Užitek v opazovanju

Nada Ihanec predvsem rada opazuje s teleskopi. Zadnjih deset mesecev je opravljala delo na observatorijih Roque de Los Muchachos na La Palmi, ki je del skupine teleskopov Isaaca Newtona (Isaac Newton Group of Telescopes). »V povprečju sem pet dni na mesec preživela in delala na 2,54 metra širokem teleskopu Isaaca Newtona. Zadolžena sem bila, da je deloval pravilno, opazovala sem za lastne pa tudi za projekte drugih astronomov. Pred kratkim pa sem sodelovala tudi pri opazovanju s teleskopi v Čilu, natančneje s teleskopom New Technology Telescope. S kolegi sem bila povezana prek zooma, podatke o teleskopu sem imela na svojem računalniku, operaterjem sem narekovala, kateri tranzient nas zanima, in so potem oni ustrezno premaknili teleskop,« opiše opazovalni del svojega dela, nato sledita obdelava in analiza. »Večinoma delam s spektroskopijo in fotometrijo, ki sta dva izmed načinov za opazovanje. V teh spektrih lahko nato določimo, kaj se je dogajalo, kakšni elementi so se tam dogajali, kako daleč stran od nas …«

Januarja prihodnje leto pa bo za eno leto odpotovala tudi v Čile, kjer bo še od blizu delala na teleskopih Evropskega južnega observatorija (ESO). Takšno delovno mesto je vsekakor lažje dobiti na Poljskem kot v Sloveniji, naša država namreč v nasprotju s Poljsko ni članica organizacije ESO, prednost pri izbiri pa imajo kandidati iz držav članic. »Poleg preučevanja ekstragalaktičnih tranzientov sodelujem tudi v projektu o aktivnih galaksijah in kvazarjih. To so galaksije, ki jih poganjajo supermasivne črne luknje v njihovem središču, ki močno svetijo oziroma oddajajo več vrst energije. Raziskujemo kvazarje, katerih magnituda svetlosti se povečuje. Galaksije imajo variabilen izsev, ampak večinoma gre za konstantno variabilnost. V zadnjem desetletju pa so našli vse več aktivnih galaksij, ki imajo izredne skoke pri izsevu. Poskušala bom ugotoviti, zakaj se to dogaja oziroma kakšni mehanizmi so v ozadju.«

Ljubiteljici morja La Palma prirasla k srcu

Življenje na otoku La Palma je Nadi Ihanec, po rodu iz Zagorja pri Savi, povsem ustrezalo, saj obožuje morje, v katero rada skoči tudi v potapljaški opremi. Poleg tega je La Palma idealna za pohodništvo, življenje na otoku z nekaj več kot 80.000 prebivalci je po njenih besedah zelo umirjeno. Gre za popolno nasprotje dvomilijonske Varšave, kamor se je iz Slovenije preselila pred tremi leti. »Mi je pa zanimivo spreminjati okolje in spoznavati različne načine življenja.«

Na La Palmi je spoznala tudi moč vulkanskega izbruha. »Vedno sem si želela videti vulkan v živo, nisem pa si predstavljala, da bom živela na otoku, kjer bo vulkan izbruhnil tako silovito.« Sredi septembra se je namreč prebudil ognjenik na vulkanskem grebenu Cumbre Vieja in se še ni umiril. Bruhal je večje količine lave in pred seboj uničeval plantaže bananovcev ter hiše, na tisoče ljudi so morali evakuirati. »Že kak teden prej smo vedeli, da bo vulkan izbruhnil. Zahodna stran otoka je bila močno prizadeta, jaz sem k sreči bivala na vzhodni strani. Je pa tudi na to stran zaneslo pepel, delovanje ognjenika smo lahko tudi slišali in čutili potrese. Prizor bruhanja ognjenika je bil sicer veličasten, a hkrati tudi žalosten zaradi zgodb domačinov in kolegov, ki so ostali brez imetja.«

Ognjenik slavnih observatorijev ni poškodoval, je pa močno oviral delo večine teleskopov, saj so morali kupole zapreti zaradi pepela, ki bi lahko škodil ogledalom in drugim instrumentom. »Enkrat sem se morala s teleskopa tudi evakuirati, ko je zaneslo oblak plina, ki je nevaren za zdravje.«

Vsekakor je moč narave izjemna, doda. »Ognjenik je jasno pokazal, da smo ljudje v primerjavi z naravo izredno majhni in bi jo morali precej bolj spoštovati, kot jo zdaj.«

Do dokončanja doktorata bo Nada Ihanec zagotovo ostala v tujini, nato pa bi se vsaj za nekaj let rada vrnila v Slovenijo in sodelovala s slovenskimi znanstveniki. »Dolgoročno pa vem, da bom zagotovo nekje v tujini, saj mi takšen način življenja ustreza.«