Več nas je, bolj nespametni smo

Kadar se moramo o nečem odločiti, se pri tem vsaj deloma oziramo na mnenje drugih, ne glede na to, ali izbiramo primerno restavracijo ali političnega kandidata. Vedeti hočemo, kaj drugi mislijo o naši dilemi, preden se dokončno odločimo.

Ljudje smo družabne živali; tako družabne, da redko razmišljamo neodvisno od drugih. Nagnjeni smo k temu, da posnemamo vedenje in sporazumevanje – temu pravimo tudi socialno učenje. Verjetno se boste odločili za nakup najmodernejših športnih copatov, ker so priljubljeni, čeprav se vam še sanja ne, ali so res dobri ali ne. Nato boste to morda povedali drugim ali celo ocenili copate na družabnih medijih. Tako lahko vplivate na druge, da se bodo odločili za »pametnejši« nakup, saj radi verjamemo, da je priljubljen izdelek tudi kakovosten. Socialno učenje nam tako pri takšnih odločitvah včasih koristi.


 

Skupno učenje

Dosežki sodobne znanosti in tehnologije, od pametnega telefona do Higgsovega bozona, niso samo posledica genialnih inovacij, ampak jih je omogočila tudi zmožnost ljudi, da se znajo učiti drug od drugega. Socialno učenje zato velja za vir kolektivne inteligence – pametnega odločanja znotraj skupin, ki so sestavljene iz posameznikov in se odločajo vedno pametneje zaradi sposobnosti enega od posameznikov. To nam lahko med drugim koristi pri upravljanju, razvoju izdelkov in napovedovanju volilnih rezultatov.

Toda pojavi se lahko tudi nasprotje takšnega stanja – nekakšna kolektivna norost. Včasih se zaradi posnemanja kot požar razširi neučinkovito ali škodljivo znanje, temu pravimo neustrezno prilagojeno čredno vedenje, ki lahko povzroči, denimo, nestabilnost na borznih trgih. Zakaj je za skupine ljudi včasih značilna kolektivna modrost, včasih pa norost? Ali lahko zmanjšamo tveganje za pojav neustrezno prilagojenega črednega vedenja in hkrati povečamo možnosti za pojav kolektivne modrosti?



Družbene vede že dolgo poskušajo priti do dna takšnim očitnim nasprotjem. Uganko bi morda lahko rešili, če bi razumeli razlike med tem, kako ljudje uporabljajo informacije, ki jih sprejemajo od drugih, in tem, kako sprejemajo informacije, ki jih pridobijo iz lastnih napak, storjenih med reševanjem težav. Če kratko malo posnemajo druge, ne da bi pri tem upoštevali lastne izkušnje, se lahko hitro razširi kakršnakoli ideja, tudi slaba. Kako torej socialno učenje lahko izboljša naše odločanje? Najpomembnejše je pravo razmerje med posnemanjem drugih in zanašanjem na svoje osebne izkušnje.
 

Čebele na Trojanah, 22. aprila 2014

Učimo se od čebel

Ljudje nismo edine živali s kolektivno inteligenco. Tudi čebele se pri iskanju hrane in novih gnezd med sabo posvetujejo, še več, pri tem se znajo izogniti neustrezno prilagojenemu črednemu vedenju. Sporazumevanje in socialno učenje čebelam omogočata, da posnemajo druga drugo, a kako jim uspe preprečiti širitev slabih informacij?

V prvi polovici 20. stoletja je avstrijski biolog Karl von Frisch, ki je proučeval vedenje živali, odkril, da se čebele delavke sporazumevajo z nekakšnim »zibajočim plesom«. Takšni plesi so pravzaprav čebelja različica ocenjevalnih sistemov za spletno nakupovanje, le da namesto zvezdic ali dobrih ocen ocenjevanje temelji na trajanju plesa. Kadar čebela odkrije dober vir hrane, pleše dolgo časa, kadar je pašnik reven, je ples kratek ali ga sploh ni. Čim daljši je ples, tem več čebel je pripravljenih prisluhniti nasvetu in se odpraviti k priporočenemu viru hrane.

Raziskovalci so dokazali, da se čebelje družine preusmerijo k bogatejšim virom hrane, tudi če jih večina že nabira hrano nekje drugje, in tako preprečijo neustrezno prilagojeno čredno vedenje. Ključna je kolektivna prilagodljivost.
 

Manj prilagodljivi ljudje

Zakaj smo človeške množice navidezno manj racionalne pri odločitvah od čebeljih družin, kljub temu da imamo podoben sistem medsebojnega sporočanja socialnih informacij. Pri iskanju odgovora smo razvili matematični model, ki ga je navdihnilo kolektivno vedenje čebel med nabiranjem.

Med raziskavo smo analizirali dva ključna dejavnika: konformizem oziroma pripravljenost posameznika, da ravna skladno z večinskim mnenjem, in težnjo po posnemanju oziroma pripravljenost posameznika, da namenoma prezre svoje lastno znanje in se zanaša samo na vedenje drugih.

Za ta psihološki eksperiment smo oblikovali preprosto spletno igro: udeleženci so morali nekajkrat izbrati enega od treh igralnih avtomatov. Eden je dajal več denarja kakor druga dva, vendar igralci niso vedeli, kateri je to. Njihova naloga je bila odkriti najboljši avtomat in priigrati čim več denarja. Pri istem eksperimentu je sodelovalo veliko ljudi, zato so igralci lahko opazovali, kaj počnejo drugi udeleženci. Nato so lahko bodisi posnemali bodisi ignorirali njihovo izbiro.

Rezultati so pokazali, da je naloga spodbudila bolj konformistično vedenje, če je bila skupina večja, prav tako je bilo več posnemanja. To pomeni, da je v nasprotju s čebelami kolektivno odločanje ljudi, ki se zberejo v velikih skupinah in morajo opraviti zahtevne naloge, neprilagodljivo. Poleg tega je za ljudi v takšnih skupinah značilno izrazito neustrezno prilagojeno čredno vedenje. Avtomat, pri katerem se je zbralo največ ljudi, ko ti še niso vedeli, katera je zmagovalna naprava, je med trajanjem igre postajal čedalje bolj priljubljen, ker so udeleženci posnemali odločitev večine, čeprav se je kasneje izkazalo, da to ni bil najbolj radodaren avtomat.

Kako bi lahko kolektivna inteligenca spremenila svet:


Z raziskavo smo prišli do ugotovitve, da so ljudje v skupini lahko prilagodljivi kakor čebele, če se ne vedejo konformistično ali se ne odločijo posnemati drugih. Igralci so izbrali novo in boljšo možnost, če je bila skupina majhna ali je bilo treba opraviti manj zahtevno nalogo. Zaradi manj konformističnega vedenja so bili nekateri pripravljeni raziskati manj priljubljene možnosti in sčasoma jim je uspelo najti najboljšo možnost namesto najbolj priljubljene.
 

Slepe množice

Na podlagi rezultatov ugotavljamo, da bi se morali bolj zavedati tega, da lahko med nami prevlada neustrezno prilagojeno čredno vedenje, kadar se znajdemo v veliki skupini in se moramo spoprijeti s težavno nalogo. Morali bi upoštevati ne samo najbolj priljubljene možnosti, ampak tudi mnenje manjšine. Če ima množica pri svojem razmišljanju pred očmi to ugotovitev, se lahko izogne neustrezno prilagojenemu črednemu vedenju. Raziskava nam pomaga razumeti, kako lahko uporabimo kolektivno inteligenco v resničnem svetu, med drugim pri spletnem nakupovanju in napovedovanju dogajanja na finančnih trgih.

Če spodbujamo neodvisno razmišljanje posameznikov, zmanjšamo tveganje za pojav kolektivne norosti. Z delitvijo skupin na podskupine ali razčlenjevanjem nalog na manjše, lažje korake spodbujamo prilagodljivo, toda pametno človeško »rojilno« inteligenco. Od skromne čebele se je mogoče marsičesa naučiti.

–––
Vataru Tojokava je znanstveni sodelavec na oddelku za biologijo Univerze v St. Andrewsu v Veliki Britaniji. Članek je preveden s spletne strani theconversation.com.