
Neomejen dostop | že od 14,99€
Prejšnji teden je britanska vlada pojasnila, da država ne bo izvajala člena v najnovejšem zakonu o varnosti na internetu, ki predpisuje iskanje otroške pornografije v šifriranih pogovorih. Skrušeno je morala namreč priznati, da tehnologija, s katero bi to lahko počeli brez katastrofalnih posledic za zasebnost uporabnikov, preprosto ne obstaja.
Novica je prišla manj kot teden dni po nenavadno iskreni (in redki) Applovi razlagi v začetku septembra, da niti velikanu iz Cupertina ni uspelo razviti takšne sorte programja za prečesavanje njihove shrambe v oblaku icloud, kar smo sicer v grobem vedeli že od lanskega decembra. Dogodka pomenita uspeh za vse strokovnjake in aktiviste za zasebnost na internetu, ki so si v zadnjih letih prizadevali pristojnim na različnih koncih sveta dopovedati, da imamo lahko ali močan nadzor nad tokovi prepovedanih digitalnih vsebin ali zasebnost, ne pa obojega hkrati. Gre za eno najbolj žolčnih polemik oziroma težavnih dilem v novejši zgodovini interneta, kjer ni črno-belega zmagovalca. In hkrati za polemiko, ki se v celinski Evropi ta hip pospešeno zaostruje zaradi sprejemanja evropskega zakona za varnost otrok na spletu.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji