Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Vizualna umetnost

Zakaj Afrika ni več vprašanje, ki bi jo preganjalo

Tjaša Rener že skoraj desetletje živi med Gano in Slovenijo, zdaj je del afriškega umetniškega prebujenja.
Vse, kar je bilo nekoč potlačeno, zdaj pri Tjaši Rener osamosvojeno sili ven na prostost, na papir, na platno. FOTO: osebni arhiv
Vse, kar je bilo nekoč potlačeno, zdaj pri Tjaši Rener osamosvojeno sili ven na prostost, na papir, na platno. FOTO: osebni arhiv
20. 7. 2020 | 06:00
11:34
Ko pogledaš njene slike, vidiš neuničljive ženske, upodobljene s toplimi barvami, da takoj začutiš energijo in raznolikost. Z istimi besedami bi lahko opisali Afriko, a tudi Tjašo Rener, slovensko slikarko, ki osem let živi in ustvarja v Gani.

Imela je Zoisovo štipendijo, za svoje slike je prejemala nagrade že med študijem, z odliko je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Lahko bi si ustvarila kariero doma, vendar je bila odločena, da gre v Afriko. »Zakaj Afrika? Saj imate vse tukaj,« ji je na zagovoru diplome potarnal razočarani profesor grafike. Toda Tjaša si ni premislila: »Ne skrbite, v našem poklicu lahko delamo kjerkoli na svetu.«



Njen partner Matevž je kupil zemljo v Gani, obenem je želela nov izziv, potem ko je zastavljeni cilj na platformi kickstarter dosegla njena slikanica A story from Africa. »Vse se je povezalo v celoto, druge možnosti ni bilo več.«

Tjaša Rener črpa motive iz živahne ulice, od prijateljev in življenjskega okolja. FOTO: osebni arhiv
Tjaša Rener črpa motive iz živahne ulice, od prijateljev in življenjskega okolja. FOTO: osebni arhiv
Odšla sta k jezeru meteoritskega izvora Bosumtvi, približno pet ur vožnje od glavnega mesta Akra. »Matevž je bil tam, še preden sva se spoznala. Bilo mu je zelo všeč, zato je s prijateljem kupil parcelo,« razlaga. »Zemlje v Gani v resnici ne kupiš, temveč jo najameš. Če v dveh letih nič ne narediš, ti jo vzamejo. Tako je on pustil službo, jaz pa sem ravno diplomirala.«

Vendar Tjaša tam sprva ni slikala, saj sta vse sile usmerila v gradnjo ekološke počitniške vasi (Cocoa Village). Ustvarila sta jo iz nič, garala dneve in noči, zraven premagovala birokratske omejitve in se privajala na življenje z občasno elektriko in brez interneta. »Pred nama je bila tam samo ena turistična vas, ki je že propadla, toda k sreči je bila v vseh turističnih vodnikih, zato so ljudje prihajali tja, nato pa našli nas,« pripoveduje. »V Gani ni veliko turizma, a je precej tujcev, ki tam delajo. Med popotovanjem po državi se jih je vedno več ustavilo pri nama, nato so dober glas širili med prijatelji v Akri.«

Gracious hair do FOTO: osebni arhiv
Gracious hair do FOTO: osebni arhiv





 

Počitniška vas pred čopičem


Njena slike so skrbno načrtovane. Najprej nariše skico, nato jo prenese na platno, zraven kaj odtisne, izrezuje vzorce ali dodaja svetleč papir, zraven uporablja bleščice, xerox, digitalni print, sitotisk … FOTO: osebni arhiv
Njena slike so skrbno načrtovane. Najprej nariše skico, nato jo prenese na platno, zraven kaj odtisne, izrezuje vzorce ali dodaja svetleč papir, zraven uporablja bleščice, xerox, digitalni print, sitotisk … FOTO: osebni arhiv
Dve leti je živela samo za razvoj turistične vasi. Z umetniško žilico je oblikovala prostore in narisala vzorce na stene, se učila lokalnih ročnih spretnosti (izdelovanje batika in pletenje na statve), ilustrirala knjige in pripravljala delavnice za otroke. Toda za njeno strast je bilo to premalo. »Več kot dve leti nisem držala čopiča, kar je vplivalo na moje počutje,« se spominja. »Vsega je bilo naenkrat preveč. Ujeta sem bila med turistično vasjo in delom z otroki, a za mojo umetniško dušo je bilo to premalo.«

V misli so se ji spet prikradle profesorjeve besede: »Zakaj Afrika?« Bila je v osebnosti krizi, toda ustvarjalna želja je bila močnejša od obupa. »Delavnice za otroke sem počasi zapirala, enako sem se umikala iz dela v vasi, vedno več pa sem slikala.«

Navdih je našla v portretih lokalnih ljudi. »Prva je bila mladenka, ki je zanosila pri petnajstih letih. Prišla je k meni za eno uro, narisala sem hitro skico njenega portreta. Rabila sem nekaj časa, da se nisem več bala praznega papirja. In da sem spet uživala v risanju in mešanju barv,« počasi našteva.



V njenem studiu je prepoznaven afriški duh. FOTO: osebni arhiv
V njenem studiu je prepoznaven afriški duh. FOTO: osebni arhiv


Počitniška vas je živela naprej, gostje so prihajali in opazili Tjašine stvaritve in njen občutek za otroke. »Iz zasebne ameriške šole v Akri so me povabili, ali bi pri njih vodila umetniško delavnico. Sprva so mi ponudili redno zaposlitev, vendar sem se raje odločila za honorarno sodelovanje, da lahko delam še druge stvari.«

Zaradi selitve v Akro sta s partnerjem začela iskati nove upravljavce vasi. Po nekaj neposrečenih poskusih sta našla zanesljivega Velenjčana, zato je počitniška vas sprva ostala v slovenskih rokah, zdaj zanjo skrbijo domačini. »Tudi moj partner je dobil službo v ameriški šoli v Akri, počitniška vas pa še vedno dobro deluje,« pristavlja.




 

Njen atelje središče revne ulice


Čopiča ni več izpustila iz rok, na njeni poti ni več stopnice navzdol. Vse, kar je bilo nekoč potlačeno, zdaj osamosvojeno sili ven na prostost, na papir, na platno. »Gana je del afriškega umetniškega preporoda,« predstavlja. »Afriški umetniki so trenutno najbolj iskani na svetu. Zahodni ljubitelji kupujejo dela afriških slikarjev in jih zatem prodajo naprej za višjo ceno. To je umazan posel, ki pa dviguje prepoznavnost in ceno afriških umetnikov.«

V tej zgodbi je obsojena na stransko vlogo, saj trg išče temnopolte slikarje. Povpraševanje po mladih afriških umetnikih je tako močno, da je skoraj pomembneje, da si Afričan, kot kako dobre so tvoje umetnine. »Kljub temu čutim, da sem na pravem kraju. Tukaj vse raste, ljudje se navdušujejo, dogaja se pravo umetniško prebujenje.«

Miss banana FOTO: osebni arhiv
Miss banana FOTO: osebni arhiv
Zadovoljstvo se občuti v njenem glasu. Govori navdušeno, niza podrobnosti, z nasmeškom opisuje življenje v Akri. »Čutim, da zame prihajajo zelo zanimivi časi,« poudari. »Na lokalni umetniški sceni sem spoznala veliko ljudi. Moji prijatelji so Ibrahim Mahama, Serge Attukwei Clottey (Afrogallonism) in Amoako Boafo, vedno jih zanima, kaj se dogaja v mojem ateljeju in kakšen je moj pristop k slikarstvu.«

Pred časom je dobila ponudbo iz južnoafriške galerije Momo za triletno zastopanje njene umetniške kariere, vendar jih je zavrnila. »Takšnih zavez trenutno ne potrebujem. Čutim, da je moja pot drugačna. Okoli mojega ateljeja ob makadamski cesti so prodajalne z ulično hrano, krojači in frizerji, a ljudi zanima, kaj delam. Zahajajo v moj atelje, gledajo, kako slikam in ustvarjam,« razlaga. »Slikarstvo skušam približati ljudem, ki sicer ne bi nikoli zašli v največjo gansko galerijo 1957, saj je za njih preveč prestižna.«

Na dogodke prihajajo lokalci, mladi ustvarjalci in ljubitelji umetnosti, zato se je odločila za najem še enega prostora za razstavljanje del mladih, neuveljavljenih umetnikov. »Preprosto je premalo razstavnih prostorov, imamo samo dve dejavni galeriji, mladih odličnih slikarjev in fotografov pa je vse več.«



Studio in razstavni prostor FOTO: osebni arhiv
Studio in razstavni prostor FOTO: osebni arhiv

 

Zaradi osebne krize slika drugače


Pozornost posveča vsem podrobnostim. FOTO: osebni arhiv
Pozornost posveča vsem podrobnostim. FOTO: osebni arhiv
Če se je ob jezeru Bosumtvi k notranjemu miru vrnila s preprostimi portreti, jih je v Akri nadgradila. Motive črpa z živahne ulice, od prijateljev in življenjskega okolja. »Središče so ženske, steber ganske družbe. Enega otroka imajo na hrbtu, drugega spredaj, zraven kuhajo, vmes še kaj prodajo. Res so močne.«

Njena slike so skrbno načrtovane. Najprej nariše skico, nato jo prenese na platno, zraven kaj odtisne, izrezuje vzorce ali dodaja svetleč papir, zraven uporablja bleščice, xerox, digitalni print, sitotisk … »Vsak kader najprej fotografiram, ga digitalno dopolnim, nato se odločim, katero podrobnost bom naredila s posameznim učinkom,« opisuje radoživo. »Posebnost je, da na slike dodajam mobilne kartice, takšne, kot smo jih imeli nekoč mi, kjer si imel zadaj kodo za kredit. Teh kartic je v Akri res ogromno. Na vsakem koraku najdeš kakšno, zato sem jih začela pobirati, enako so začeli početi moji sosedje. Nastalo je pravo gibanje in vse zanima, kaj bom iz njih ustvarila. Kartice pri svojih delih zdaj uporablja tudi vse več mladih umetnikov. Očitno so dober navdih!«

Zraven se igra s simbolizmom in popularno kulturo v Gani. Na sliko denimo doriše televizijski ekran z indijskimi telenovelami, na mizo doda ganske cigarete ali v kot plakat Jezusa Kristusa, za uporabo bleščic in kolaž papirja pa navdih črpa z nekdanjih delavnic z otroki. »Nič od tega ne bi bilo možno brez izkušnje s turistično vasjo in dveh let brez čopiča. Zaradi osebne krize in premora zdaj gotovo drugače slikam,« je pomirjena.

»Zakaj Afrika?« zato ni več vprašanje, ki bi jo preganjalo v podzavesti. A kljub temu je že znan odgovor, da na črni celini ne bo ostala večno: »Postarala bi se rada doma ali v kakšni udobnejši državi.«

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine