V iskanju čaše nesmrtnosti

»Ne želim si doseči nesmrtnosti s svojim delom, nesmrtnost si želim doseči s tem, da ne umrem,« je izjavil Woody Allen. Človek je našel način, da postane nesmrten, nikakor pa ne neumrljiv. Čas je neprizanesljiv tako za živo kot neživo naravo. Ne moremo ga ustaviti, teče le v eno smer in vedno vodi v razpad. A živeti dlje, biti pri tem mlad, lep, predvsem pa zdrav, so želje, ki so jih poskušali uresničiti mnogi. V sodobni znanosti je njihovo udejanjenje dobilo nov pospešek. Bo človek živel več stoletij? Bomo podaljšali mladost? Bo preživela le zavest in bo večna v virtualnem svetu?

Že danes je vprašanje, kako poskrbeti za starostnike, velik izziv. Leta 2050 bo po ocenah na svetu 10 milijard ljudi, od tega dve milijardi starejših od 60 let. Povprečna življenjska doba se podaljšuje. V Sloveniji se je po podatkih statističnega urada v zadnjih treh desetletjih podaljšala za devet let: z 68,8 leta v letu 1987 na 77,7 leta v 2017.

»Povprečna pričakovana življenjska doba človeka se res podaljšuje, zanimivo pa je, da se ne podaljšuje najdaljša pričakovana življenjska doba. Smrti ne moremo preprečiti. Celično staranje lahko upočasnimo, ne moremo pa ga obrniti,« pravi dr. Marina Klemenčič, docentka na ljubljanski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki proučuje celično smrt pri najenostavnejših bitjih na našem planetu.



Dr. Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu, poudarja, da več stoletij ne bomo živeli, če ne bomo posegli na za zdaj še prepovedano področje: »Velja precej razširjeno soglasje, da najdaljše življenjske dobe ne bo možno bistveno podaljšati, tako da 150 let najbrž nikoli ne bomo živeli. Ocenjujejo, da je maksimalna življenjska doba človeka okrog 125 let, čeprav raziskave stoletnikov kažejo presenetljiv rezultat, da je verjetnost smrti po 105. letu konstantna, in sicer kar 50-odstotna, in ne narašča več s starostjo. Seveda omejitev maksimalne starosti velja samo za človeško vrsto brez radikalnega genskega inženiringa, ki pa je, vsaj za zdaj, nesprejemljiv in nedvomno v več pogledih tudi potencialno nevaren. Povsem možno pa se zdi, da bi lahko genom človeka spremenili in mu s tem podaljšali maksimalno življenjsko dobo, vendar to potem ne bi bila več človeška vrsta, kot jo poznamo.«

Želja po neumrljivosti v nasprotju z vero v posmrtno življenje je relativno sodoben fenomen, pojasnjuje dr. Borut Ošlaj, profesor filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti. »Smiselnost in uresničljivost te želje je postopoma povečeval hiter tehnološki napredek. Čeprav danes še vedno lahko govorimo in sanjamo tudi o nesmrtnosti – predvsem v kontekstu neizbrisnega pečata, s katerim pomembne osebe trajno obogatijo določeno kulturo ali človeštvo nasploh in se tako vpišejo v njegov kolektivni spomin – pa v celoti gledano gotovo prevladujejo prizadevanja po neumrljivosti. Še toliko bolj, ker hiter razvoj biotehnologije vzbuja vtis, da bodo takšna prizadevanja v bližnji prihodnosti za izbrance povsem uresničljiva.«


 

Zakaj se staramo?

Če bi potovali s hitrostjo, le nekaj manjšo od svetlobne, bi se za nas čas skorajda ustavil in lahko bi bili, vsaj za opazovalce, večno mladi, predvideva posebna teorija relativnosti (nesmrtnega!) Alberta Einsteina. A takšne vesoljske ladje (še) nimamo. Za staranje lahko »krivimo« več dejavnikov, pojasnjuje dr. Primož Rožman s centra za imunohematologijo na zavodu za transfuzijsko medicino. »Najmanj 15 mehanizmov obstaja, ki starajo celico. Potekajo vzporedno, zato ni jasno, kateri je najbolj odgovoren za staranje.« Med ključnimi so mutacije v DNK, krajšanje zapisa DNK, epigenetske spremembe v dednem zapisu, napake v metabolizmu v kompleksnih celičnih mehanizmih, zmanjševanje proizvodnje energije v celici, spremembe v okolju, v katerem sodelujejo celice, okvara proizvodnje proteinov, deljenje oziroma odmiranje in nastajanje novih celic je omejeno s končnim številom, oksidativni stres, našteje. Posebno poglavje so matične celice, ki se izčrpajo, iz njih pa nastajajo nekatere najpomembnejše celice v našem telesu, to so celice, odgovorne za imunski sistem.



Glavni vzroki smrti starih ljudi so bolj ali manj povezani z imunsko šibkostjo, navaja Rožman. »Kardiovaskularne bolezni, kap, rak, sepsa, pljučnica, avtoimunske bolezni. Če pogledamo v drobovje arteroskleroze, se ta začne, ker se postarane imunske celice začnejo kopičiti v stenah žil, temu sledi vnetje in nato nabiranje maščobnih oblog. Vzrok smrti torej tiči v okvarjeni imunosti. Pri raku je podobno; vsak dan se v našem telesu rodi desetine rakavih celic, a jih imunski sistem najde in ubije, ko pa smo stari, ta ne deluje več optimalno.« Živčevje in imunski sistem, ki se evolucijsko pravzaprav še razvija, sta pri človeku visoko razvita, hkrati pa najbolj pokvarljiva. A kot pri raziskavah ugotavlja Rožmanova skupina, je imunski sistem (morda) možno »popraviti« in podaljšati življenje. In ne le to, lahko bi odložili tudi starostno obnemoglost oziroma krhkost.

Mladost je bolj cenjena od modrosti

Starost, čeprav samo z njo pride modrost, v moderni družbi ni več zaželena, je pa zaželena slika Doriana Graya, ki bi se starala namesto nas, a to, kot v romanu Oscarja Wilda, lahko vodi v pogubo. »Kult telesa je v zadnjih sto letih postopoma postal temeljna vrednota; žal v njegovi sprevrnjeni, banalizirani obliki. Tradicionalna vrednota duha, nasprotno, danes igra podrejeno vlogo; večina je pravzaprav niti ne razume več prav dobro, zato se nam izmikata poglobljeno in celostno razumevanje življenja,« ugotavlja filozof Ošlaj, ki raziskuje na področjih etike, filozofske antropologije in filozofije religije.

Od vsepovsod se nam smejijo ljudje podobnih potez, brez gubic in odvečnih maščobnih oblog, ki nam ponujajo čudežne, instantne rešitve, da jim bomo enaki ali vsaj podobni.



»Poenostavljeno življenje je lažje kvantificirati in ga tržiti kot instantni produkt. Ker je mlado, zdravo in izklesano telo med najbolj zaželenimi tržnimi produkti, ker je mladost najbolj cvetoče obdobje življenja in premore praviloma najmanj tegob in ker sodobne računalniške in informacijske tehnologije, ki omogočajo delovanje sodobnega trga, najbolje poznajo prav mladi ljudje, ne preseneča, da se mladost na vrednostni lestvici postavlja ne le nad starost, temveč tudi nad zrelost. Seveda to ne pomeni, da so mladi zaradi tega celostno gledano v privilegiranem položaju; prej nasprotno. Česa podobnega iz zgodovine, ki je vselej dajala prednost zrelosti in starosti pred neizkušeno in zaletavo mladostjo, ne poznamo,« razlaga Ošlaj.

Ta sprevrnitev pa je morda pomembnejša in z daljnosežnimi posledicami, nadaljuje: »Že danes so stari, onemogli, invalidni in umirajoči, pa naj so še tako pametni ali celo modri, izrinjeni na rob družbe kot njeno breme. V trenutku, ko damo mladosti prednost pred zrelostjo, začnemo starost postopoma, a zanesljivo povezovati le še s procesom postopnega razkroja. Zrelost in zlasti starost postaneta vsem vidni svareči opomin, da se postopno slabljenje moči in smrt neizogibno približujeta. To pa je le še dodaten motiv za nenehno podaljševanje življenja in odlaganje staranja.«

Kako biti star in zdrav?

»Najboljši eliksir mladosti je mladost sama. Že nekaj desetletij raziskovalci ugotavljajo, da se s tako imenovano heterokronično parabiozo, kirurško združitvijo starega in mladega organizma, pri čemer pride do pretoka krvi iz mladega v starejši organizem, izboljšajo lastnosti tkiv starega organizma. Mlada kri namreč vsebuje nekatere efektorje, ki omogočajo rejuvenacijo celic oziroma tkiv starejšega organizma,« razlaga Marina Klemenčič.
Jerala in Rožman se strinjata, da je pri podaljševanju življenja ključno zdravo staranje. V principu bi lahko staranje upočasnili, pravi Jerala. »Več živali je, ki imajo daljšo življenjsko dobo oziroma so manj dovzetne za bolezni, povezane s staranjem, in iz tega se lahko marsikaj naučimo. Na primer petstoletni grenlandski morski pes ali gola miš oziroma peskar, ki skoraj nikoli ne zboli za rakom in se skoraj ne stara ter doživi več kot 30 let v primerjavi z navadno mišjo, ki jih doživi štiri. Z genskim inženirstvom, pa tudi nekaterimi drugimi ukrepi, kot so prehrana in bioaktivne spojine, jim je uspelo podaljšati življenjsko dobo nekaterih organizmov, in marsikateri od teh mehanizmov bi lahko deloval tudi pri človeku.«



Cela vrsta farmacevtskih izdelkov skuša vplivati na omenjene mehanizme, pojasni Rožman. »To je zelo donosna industrija, a vsako 'zdravilo' opravi le z eno platjo medalje. Jemati bi morali 15 različnih pripravkov,« doda Rožman in poudari, da je pri ohranjanju vitalnosti ključen celosten pristop. Vsekakor pa v prvi vrsti zdrav življenjski slog, ki vključuje uravnoteženo prehrano, telesno vadbo in odpovedovanje razvadam. »Zanimivo je, da se proti staranju lahko borimo s stradanjem, kar so očitno vedele že stare kulture, saj vse poznajo postenje.«
Toda ko prestopimo kritično mejo, se začnejo pojavljati s starostjo povezane bolezni. Proti starostni krhkosti pa bi se lahko borili z novo, sicer še nepreizkušeno metodo, ki jo razvija Rožmanova ekipa. Gre za presaditev mladih matičnih celic stari osebi.



»Mlad človek – čim mlajši, tem bolje – lahko globoko zamrznjene matične celice iz kostnega mozga shrani za petdeset let. Po 60. ali 70. letu, ko se bliža obdobje krhkosti, si lahko vsadi mlade celice, ki so še brez okvar. Z repopulacijo lahko nadomestijo krvne in imunske celice. Izboljšana imunost lahko podaljša življenjsko dobo za kakšnih deset do dvajset let. Tako kažejo prvi poskusi na miših,« razlaga specialist transfuzijske medicine, ki opozori, da so to zelo zgodnje raziskave, ko o zanesljivosti še ne morejo govoriti. Več študij kaže, da so miši po prejemu mladega kostnega mozga res živele dlje, a so raziskovalci naleteli na nekaj ovir, prizna. »Stare celice preprečujejo, da bi se mlade usidrale in dobro delovale, zato ne pride do močnega efekta pomladitve. Trenutno dosežemo le 20-odstotno prijemanje mladih celic in temu ustrezno omejeno pomladitev imunskih celic.«

Pogoste pa so tudi raziskave na področju genetike. Rezultati so obetavni v številnih smereh, izpostavi Jerala in navede primere: »Miši z izbitim genom NLRP3, ki sodeluje pri vnetju, so imele življenjsko dobo daljšo za skoraj 30 odstotkov, ter bolj zdravo starost, zato poteka intenziven razvoj inhibitorjev tega proteina. Drug primer je nedavno poročilo raziskovalcev harvardske univerze o virusnem vnosu genov za tri rastne faktorje - FGF21, TGFβR2 ter αKlotho - v miši. Pokazali so pomembno izboljšanje zdravja pri boleznih povezanih s staranjem, konkretno diabetesa, srčnega popuščanja in bolezni ledvic, in podaljšanje življenjske dobe. Seveda na tej osnovi že deluje zagonsko podjetje za translacijo teh rezultatov na človeka.«
 

Poseg v znanstveno fantastiko

Raziskovalci kot metodo za preprečitev staranja raziskujejo tudi hibernacijo, o kateri se govori predvsem v povezavi z dolgimi potovanji po vesolju. Za zdaj so si edini, da človeka ni mogoče dati v mirujoče stanje za več desetletij ali celo stoletij. To sposobnost imajo sicer nekaterimi mikroorganizmi. Znanih je več primerov, ko so zaradi taljenja tundre v Sibiriji po več stoletjih oživeli virusi ali bakterije. Počasniki ali tardigradi imajo sposobnost, da se povsem izsušijo in v stanju kriptobioze preživijo obdobja skrajnih razmer v okolju. Človeško tkivo tega ne preživi, saj ledeni kristali raztrgajo in uničijo celico. »Zamrznitev je še vedno povezana s hudimi okvarami tkiv, predvsem možganov. A vseeno nekateri, ki danes po smrti zamrznejo telo, mimogrede, ti postopki so zelo dragi, upajo, da bodo čez nekaj sto let obstajale metode, ki jih bodo vrnile v življenje. To je za zdaj znanstvena fantastika. Več si obetam od tkivnega inženirstva in regenerativne medicine, ki zelo hitro napredujeta. Okvarjene organe bi lahko preprosto zamenjali in nadomestili z umetnimi organi ali organi, vzgojenimi iz matičnih celic,« na še eno možnost podaljševanja življenja spomni Rožman.

A vsi ti postopki so dragi. Zato Ošlaj meni: »Temeljni kriterij, po katerem bo nekdo lahko postal neumrljiv ali z nenehnim tehnološkim optimiranjem vitalnih organov oziroma njihovo zamenjavo vsaj odlagal lastno smrt, ne bo več dobro, bogato in spoštovano duhovno življenje in njegovi pomembni vplivi na človeštvo – kar je bil prevladujoči kriterij duhovne nesmrtnosti – temveč finančna zmogljivost.«

Morda pa bomo neumrljivost dosegli na breztelesen način, nekakšno posmrtno življenje v virtualnem svetu. Čeprav še zdaleč ne vemo, kaj je zavest, nekateri nevroznanstveniki iščejo načine, kako bi jo prenesli in z vse zmogljivejšimi (kvantnimi) superračunalniki poustvarili bilijone povezav v možganih in tako človeka za večno prenesti v stroj.

»Osnovni razlog za željo po večnem življenju se skriva v dejstvu naše končnosti oziroma umrljivosti. Človek se v nasprotju z drugimi bitji edini svoje končnosti zaveda; relativno zgodaj spozna, da bo umrl. Za tistega, ki ve, da bo umrl, življenje in možnost njegovega podaljševanja postaneta, če življenje pretežno doživlja kot prijetno in osrečujoče, najvišji vrednoti. Pomembno psihološko gonilo je pri tem tudi njegov strah pred smrtjo in trajno prizadevanje, da kot umno bitje zmanjša ali po možnosti celo odpravi pogoje za njeno uresničitev. Tisti, ki se smrti ne boji, ker na življenje gleda celostno in je prerasel nezrele fiksacije na lastni jaz, ta si ne bo prizadeval za večno življenje, tudi za nesmrtnost samega sebe ne,« sklene filozof Ošlaj.

---------------------
Avtorica je zaposlena v Delovnici.