Tudi učitelji se morajo učiti

Center za pedagoško izobraževanje na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je pred nedavnim s celodnevnim posvetom na temo Izobraževanje učiteljev za izzive prihodnosti zaznamoval 40. obletnico ustanovitve, je s svojim obsežnim vzgojno-izobraževalnim, inovacijskim in organizacijskim delovanjem veliko pripomogel k dvigu didaktične kulture v Sloveniji.

Pobudnica ustanovitve in prva predstojnica centra je bila profesorica pedagoške psihologije ddr. Barica Marentič Požarnik, ki je vrsto izobraževalnih dejavnosti zasnovala po sodobnih načelih aktivnega in izkustvenega učenja, katerega cilj je pri učencih spodbujati samostojno ter kritično razmišljanje, zanimanje, motivacijo in poglobljeno razumevanje učnih vsebin. Kot je poudarila v uvodnem predavanju, je temeljno poslanstvo centra vse od ustanovitve razvoj kakovostnega, z raziskovalno dejavnostjo podprtega pedagoškega usposabljanja učiteljev na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja – od vrtca do univerze.

Podcenjeno pedagoško usposabljanje

»V preteklih desetletjih je center na marsikaterem področju oral ledino, denimo v uveljavljanju izkustvenega učenja, vendar mu je kljub začetnim težavam, ko je bilo pedagoško usposabljanje v programih in izvedbi močno podcenjeno in odrinjeno na obrobje, uspelo razviti številne in raznolike izobraževalne dejavnosti, s čimer je prispeval k izoblikovanju sodobne doktrine pedagoškega izobraževanja,« je dejala Marentič Požarnikova.

Če želimo, da bo v prihodnosti naša družba resnično družba znanja, potem sta glavni pogoj in pot kakovosten izobraževalni sistem, ki temelji na dobro usposobljenih, kompetentnih učiteljih, je v nadaljevanju poudarila sedanja predstojnica centra prof. dr. Cirila Peklaj. V sodelovanju s prof. dr. Melito Puklek Levpušček z oddelka za psihologijo filozofske fakultete je predstavila pojmovanje učiteljskih kompetenc, kot jih je uvedla bolonjska reforma, nanašajo pa se na pet ključnih področij, ki sta jih predavateljici na podlagi svojih teoretičnih in empiričnih raziskav opredelili kot učinkovito poučevanje, vseživljenjsko učenje, vodenje in komunikacija, preverjanje in ocenjevanje znanja ter širše poklicne kompetence.



Z bolonjsko reformo univerzitetnih študijskih programov je postala pedagoška praksa, ki omogoča študentu povezovanje teoretičnega, akademskega znanja s praktičnimi pedagoškimi, psihološkimi, didaktičnimi in andragoškimi znanji, obvezen del izobraževanja bodočih učiteljev. Študenta bi moral na pedagoški praksi voditi izkušen in ustrezno izobražen mentor, saj se študentje razlikujejo po znanju, stilih učenja, osebnostnih in drugih lastnostih, vendar v Sloveniji še vedno ne obstajata niti mreža mentorskih šol niti celostno usposabljanje učiteljev mentorjev, je opozorila prof. dr. Tatjana Resnik Planinc z oddelka za geografijo filozofske fakultete in poudarila: »Za zdaj je mentoriranje neurejeno tako s sistemskega kot strokovnega vidika ter prepuščeno posameznim strokam in posameznikom. Učitelj mentor potrebuje ustrezno izobraževanje, usposabljanje, strokovno spremljanje ter ocenjevanje svojega dela in tudi ustrezno finančno ovrednotenje opravljenega dela.«

Ugled učiteljev upada

Po mnenju prof. dr. Jane Kalin z oddelka za pedagogiko in andragogiko filozofske fakultete zagotavljanje kakovostnega izobraževanja učiteljev, skrb za njihov profesionalni razvoj in možnosti kariernega napredovanja močno vplivajo tudi na ugled učiteljskega poklica in njegov družbeni status. »Učitelji so pogosto ujeti med velika pričakovanja družbe in verjetno tudi njih samih ter nizko profesionalno spoštovanje. Študije kažejo, da postaja vloga učiteljev čedalje bolj zahtevna in da se jim nalaga vse več nalog, po drugi strani pa njihov ugled v družbi v primerjavi z drugimi poklici stagnira ali celo upada,« je dejala Kalinova.



V sodelovanju s prof. dr. Barbaro Šteh, prav tako z oddelka za pedagogiko in andragogiko, in prof. dr. Renato Čepić s pedagoške fakultete na Reki je Kalinova opravila obsežno raziskavo stališč osnovnošolskih učiteljev o ugledu svojega poklica. Rezultati so med drugim pokazali, da ima po presoji hrvaških učiteljev učiteljski poklic nižji ugled v družbi v primerjavi s presojo slovenskih učiteljev, čeprav hrvaški učitelji ocenjujejo svojo usposobljenost za strokovno delovanje nekoliko višje kot slovenski.

Na vprašanje, kako vplivajo psihološki kapital, delovni zanos in poklicno poslanstvo na zadovoljstvo pri delu univerzitetnih učiteljev, sta se v svoji raziskavi osredotočili doc. dr. Katarina Habe z akademije za glasbo in dr. Polona Gradišek z ljubljanske pedagoške fakultete. Študija, ki sta jo predstavili na posvetu, je pokazala pomembno pozitivno povezanost psihološkega kapitala, ki ga sestavljajo upanje, optimizem, samoučinkovitost in odpornost proti stresu, z zadovoljstvom pri delu in doživljanjem lastne uspešnosti na poklicnem področju pri učiteljih in sodelavcih ljubljanske, mariborske in primorske univerze. Po mnenju obeh raziskovalk so ti dejavniki v izobraževalnem okolju izredno pomembni, saj dvigajo motivacijo študentov, zmanjšujejo absentizem in izostajanje od predavanj, povečujejo delovno učinkovitost ter v celoti izboljšujejo kakovost izobraževalnega procesa.

Uporaba sodobnih tehnologij

Zanimanje in ustvarjalno mišljenje spodbujajo tudi sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, sta dejala dr. Mojca Ilc Klun in dr. Uroš Stepišnik z oddelka za geografijo ljubljanske filozofske fakultete, ki opažata, da so študentje za uporabo sodobnih orodij zelo motivirani. Bodočim učiteljem geografije predstavijo nove terenske tehnologije, kot so brezpilotni letalniki in najsodobnejše terenske naprave, ki omogočajo samostojen in visokokakovosten zajem podatkov.

»Z novimi tehnologijami študentje laže, bolj temeljito in natančno spoznavajo pojave in procese, ki so jim bili prej neznani in nedostopni. Poleg tega se lahko s pomočjo mobilnih naprav in aplikacij, ki ves čas zaznavajo lokacijo, neposredno na terenu sporazumevamo, analiziramo zbrane podatke in jih sproti predstavljamo. Tovrstna orodja dajejo svobodo in pri študentih spodbujajo željo po dodatnem delu, pri tem pa ne širijo zgolj svojega obzorja, temveč prispevajo tudi informacije in ugotovitve, ki so koristne za celotno skupnost ali lokalno okolje,« sta povedala Klunova in Stepišnik.

»Izobraževanje bodočih učiteljev je v Sloveniji na dobri poti, nikakor pa še ni na cilju,« je ob zaključku poudarila Tatjana Resnik Planinc ter dodala, da je »odločilnega pomena za uspešen nadaljnji razvoj usklajeno sodelovanje med specialnimi didaktikami in strokami na eni strani ter pedagoško psihologijo, didaktiko in andragogiko na drugi, vse to pa je treba nadgraditi s kakovostno pedagoško prakso«.