»To je tukaj. To je dom. To smo mi.«

So fotografije in so Fotografije. Fotografije z veliko začetnico spremenijo pogled na svet in na nas same.

Če nas je znamenita Vzhajajoča Zemlja (angl. Earthrise), ki jo je astronavt Apolla 8 Bill Anders posnel na božični večer leta 1968, osupnila in opomnila, da moramo skrbeti za naš planet, nas je fotografija majhne blede modre pike navdala z občutkom majhnosti in izgubljenosti v širnem vsemirju. K magičnosti posnetka, 14. februarja starega 30 let, na katerem je sicer videti bore malo, je veliko prispeval tudi legendarni astronom Carl Sagan.

»Poglejte še enkrat to piko. To je tukaj. To je dom. To smo mi. Na njej so vsi, ki jih imate radi, vsi, ki jih poznate, vsi, za katere ste kdaj slišali, vsi ljudje, ki so kdaj bili in preživeli svoje življenje,« je zapisal v uvodu v knjigo z enakim naslovom, Pale blue dot (Bleda modra pika).

Fotografijo Zemlje, ki je videti kot komaj opazna zvezdica v sončnem žarku na temni podlagi, je posnela vesoljska sonda Voyager 1, ko se je še zadnjič obrnila proti domu. Plovilo ga je zapustilo leta 1977 in je zdaj od Zemlje najbolj oddaljen človeški objekt (kar 148 astronomskih enot oziroma več kot 22 milijard kilometrov daleč) in prvi, ki je vstopil v medzvezdni prostor.



​
 

Navidez neuporaben posnetek

Voyager je fotografijo posnel 14. februarja 1990 z oddaljenosti šest milijard kilometrov (okoli 40 astronomskih enot). Je del serije 60 posnetkov planetov našega osončja, imenovane Družinski portret. Mars in Merkur sta se sicer skrila v blišču sončne svetlobe, Pluton, ki je takrat še veljal za planet, pa je bil premedel, da bi ga Voyager zaznal.



Sonda je takrat končala opazovanje plinskih velikanov Jupitra in Saturna ter njegove lune Titan in tako opravila začrtane znanstvene naloge, bila je že daleč za Neptunovo orbito, ko je prejela nenavaden ukaz, naj se obrne proti Zemlji in naredi posnetek. Potem so le 34 minut po fotografiranju zaradi varčevanja z energijo kamere za vedno ugasnili. Voyager je bil takrat že tako daleč od Zemlje, da je bil prenos celotnegapaketa fotografij končan šele 1. maja 1990.

Ideja Carla Sagana, znanstvenika pri odpravi in predsedujočega komisiji, ki je izbirala vsebino zlate plošče, ki jo nosi sonda, je bila najprej sprejeta z neodobravanjem. Tak posnetek namreč nima velike uporabne vrednosti, saj ni videti podrobnosti. Od 640.000 slikovnih točk, kolikor jih sestavlja vsak posnetek, Zemlja zavzema manj kot eno oziroma le 12 odstotkov piksla.

A fotografija je nato dobila drugačen pomen.

»Slika prikazuje Zemljo z edinstvene astronomske perspektive: ko pogledamo na naš planet iz vesolja, izginejo državne meje in se pokaže njegova ranljivost. Tak pogled nas opomni, da moramo biti uvidevni drug do drugega in skupaj paziti na naš dom v vesolju,« so ob 30-obletnici posnetka poudarili pri mednarodni vesoljski zvezi IAU.

​

»Zemlja je edini planet, o katerem za zdaj vemo, da omogoča življenje. Če nam je všeč ali ne, trenutno je Zemlja edino, kar nam preostane.«

dr. Carl Sagan

Daleč, a v resnici prav blizu

»Bleda modra pika je pretresljiv posnetek majhnosti Zemlje v primerjavi z ogromnostjo vesolja, že naše bližnje vesoljske okolice. Carl Sagan nam je položil na srce, naj dobro pogledamo to pikico in se zavemo, da je naš edini vesoljni dom – vsaj doslej,« je spomnil dr. Marko Uršič, upokojeni profesor za filozofijo narave na ljubljanski filozofski fakulteti.

»Že pred pol stoletja so astronavti Apolla posneli 'vzhajajočo Zemljo' nad Luninim obzorjem in tiste fotografije so gotovo prispevale k prebujanju zavesti o lepoti in krhkosti našega modrega planeta ter o njegovi celovitosti, medsebojni povezanosti vsega in vseh, ki živimo na naši vesoljski ladji Zemlji. Ko je dvajset let pozneje sonda Voyager 1 posnela 'bledo modro piko', je priplula do roba Sončevega sistema. Danes je oddaljena že skoraj štirikrat toliko, tako da s te razdalje najbrž sploh ni več mogoče posneti niti blede pike. A vendar je to 'le' kakih dvajset svetlobnih ur daleč od nas, medtem ko je najbližja druga zvezda, drugo sonce, oddaljeno več kot štiri svetlobna leta! Premer naše galaksije pa znaša najmanj sto tisoč svetlobnih let ... in v vidnem vesolju je najmanj sto milijard galaksij,« je dr. Uršič nas in Zemljo postavil v perspektivo.

In se nato vprašal: »Ali naj ob teh astronomskih razdaljah obupujemo spričo svoje majhnosti in nepomembnosti? Naj se preprosto odvrnemo od premišljevanja o vesolju, se sploh ne menimo zanj? Niti prvo niti drugo. Rajši se spomnimo misli, ki jo je že pred stoletji zapisal filozof in matematik Blaise Pascal, namreč, da obstajata dve 'brezni' prostorske neskončnosti: 'zgoraj' vesolje in 'spodaj' mikrosvet, ki je (tudi) v nas samih. Danes vemo, da je razmerje velikostnih stopenj med človeškim telesom in Hubblovo sfero, to je mejo vidnega vesolja, približno enako kot razmerje med človeškim telesom in osnovnimi delci, atomi, kvarki. In vesolje sámo je bilo na začetku nepredstavljivo majhno. Človek je 'mikrokozmos', kozmos v malem in obenem v velikem, če obrnemo pogled 'navzdol' oziroma navznoter. Po velikosti smo v naravi nekje na sredi, in to najbrž ni naključje!, četudi smo v vesoljnem prostoru zgolj neznatne pikice. Kar pa je najvažnejše: ne smemo pozabiti, da imamo zavest, duha, da imamo oči, ki vidijo vesolje, in možgane, s katerimi mislimo, poskušamo razumeti svet in sami sebe – predvsem pa imamo 'srce', dušo, s katero ljubimo!«


 

Pika, ki izziva blodnje

Tudi Sagan je v opisu fotografije poudaril, da je naš planet le osamljen drobec v veliki kozmični temi. »Pomislite na reke krvi, prelite zaradi generalov in cesarjev, zaradi slave in zmage, da bi postali trenutni lastniki delčka majhne pikice. /…/ Našo samopodobo, naš egoizem, blodnjo, da smo v privilegiranem položaju v vesolju, je izzvala velikost te majhne pike,« je zapisal in dodal, da »ni namiga, da bi prišla pomoč in nas rešila pred nami samimi. Zemlja je edini planet, za katerega vemo, da omogoča življenje. Trenutno nikjer drugje ni kraja, kamor bi se naša vrsta lahko preselila. Obiskala bi ga lahko, naselila pa, vsaj za zdaj, ne. Če nam je všeč ali ne, v tem trenutku je Zemlja edino, kar nam preostane,« je Sagan zapisal leta 1994. To velja tudi 26 let pozneje, ko s planetom ravnamo kot svinja z mehom.



O življenju zunaj našega planeta je za Delo razmišljal tudi upokojeni profesor filozofije: »Ne vemo še, ali smo v galaksiji, morda celo v vsem vidnem vesolju, edina misleča in čuteča bitja, edini 'razumni opazovalci'. Najbrž ne, glede na to, da odkrivamo že v naši vesoljski soseščini planete, ki so po sestavi bolj ali manj podobni našemu in bi bili lahko nosilci življenja. Po drugi strani pa je gola statistična možnost, da je na Zemlji nastalo življenje in v njem misleče bitje homo sapiens, tako majhna, da bi bilo teoretično mogoče, da je naš planet edini 'otok zavesti' daleč daleč naokrog. Kar pa spet ne pomeni, da bo tako ostalo v prihodnjih milijonih in milijardah let. Saj se je tudi življenje na Zemlji začelo najbrž v neki majhni 'lužici' in se potem v dolgem evolucijskem razvoju razširilo na ves planet, vse do današnjega 'antropocena'. Morda pa se bo, podobno, v daljni prihodnosti zavestno življenje razširilo z Zemlje po vsej galaksiji in še dlje?«

»Ne samo zaradi daljne prihodnosti, temveč predvsem zaradi današnjega in jutrišnjega dne moramo čuvati in ohraniti naš vesoljni dom, to našo ljubo 'bledo modro piko'. In ob tem ne pozabimo tistih modrih in zanosnih besed Immanuela Kanta, namreč, da obstajata dve stvari, ki nas navdajata z največjim občudovanjem in spoštovanjem: 'zvezdno nebo nad menoj in moralni zakon v meni',« je sklenil dr. Uršič.

Carl Sagan o bledi modri piki (v angleščini):