Težke odločitve ob življenju s covidom-19

Množično cepljenje po svetu počasi daje spodbudne rezultate, število umrlih zaradi covida-19 v nekaterih državah zato že upada, prav tako kaže, da bi cepiva lahko zamejila prenos koronavirusa. To vzbuja optimizem, a cepiva kljub temu verjetno ne bodo dovolj za popolno eliminacijo virusa, zato je prav, da se pogovorimo o etiki dolgoročnega upravljanja pandemije.

Ena od strategij je eliminacija virusa znotraj meja države, kakršno je uporabila Nova Zelandija. Takšen pristop zahteva kombiniranje programov množičnega cepljenja s strogimi omejitvami mednarodnih potovanj. Nekatere države, na primer Velika Britanija, takšne strategije niso podprle zaradi odvisnosti od mednarodne trgovine.

Namesto popolne eliminacije se lahko države odločijo, da covid-19 razglasijo za endemično bolezen in uporabijo strategijo dolgoročnega vzdrževanja prisotnosti virusa na sprejemljivi ravni. Toda takšen pristop bi zahteval družbeni dogovor o dolgoročnih posledicah in škodi, ki smo jo pripravljeni sprejeti zaradi stalne prisotnosti virusa.
 

Trilema o svobodi, enakosti in smrtnosti

Po letu življenja z epidemijo je jasno, da bi virus brez sprejetja ukrepov in omejitev zahteval veliko smrti in negativnih učinkov, vključno z dolgotrajnimi posledicami okužbe. Omejitve druženja, testiranje, sledenje okuženim in njihova izolacija so učinkoviti ukrepi pri omejevanju širjenja virusa, a po drugi strani imajo svojo ceno. Zapore javnega življenja bistveno omejujejo državljanske svoboščine in imajo veliko negativnih posledic, posebej upoštevanja vredni sta smrtnost in obolevnost zaradi vzrokov, ki niso neposredno posledica okužbe z virusom. Novejši modeli britanskih raziskovalcev kažejo, da bi lahko ukrepi za omejevanje pandemije zahtevali sto tisoč smrti, ki niso neposredno povezane s covidom-19, kar bi pomenilo, da bi smrti zaradi okužbe predstavljale le 54 odstotkov vseh umrlih zaradi pandemije.



Posledice nekaterih omejitvenih ukrepov bi lahko zmanjšali, če bi jih usmerili le na določene skupine, kot so necepljeni ali tisti s posebno visokim tveganjem za smrt zaradi covida-19, na primer starejši od 65 let. Vendar bi takšne strategije s ciljnimi skupinami pomenile potencialno neupravičeno neenako obravnavo ali diskriminiranje.

In prav to je temeljna trilema omejitvenih strategij. Pri iskanju družbenega dogovora o sprejemljivi stopnji ukrepanja se v resnici odločamo, katerim izmed treh deloma nezdružljivih vrednot bomo dali prednost in katere bomo žrtvovali. Lahko maksimiramo eno ali pogojno dve, ne moremo pa imeti vseh treh.

Morda lahko zmanjšamo število smrtnih primerov zaradi okužbe in upoštevamo pravilo enakosti, a le če smo pripravljeni sprejeti zapore javnega življenja, omejitve gibanja in potovanja ter s tem povezano kratenje osebne svobode in posredno škodo za javno zdravje. Morda bi lahko omejili smrtnost zaradi virusa in zaščitili svoboščine tistih, ki ne predstavljajo tveganja za prenos okužbe, tako da bi uvedli potrdila in cepilne potne liste, a le če ob tem dopustimo tudi neenakost, ki jo prinese takšen sistem. In na koncu: lahko se odločimo, da ne bomo posegali v osebne svoboščine, a le če sprejmemo, da bo to zahtevalo večji smrtni davek, če nam virusa ni uspelo zamejiti na druge načine.
 

Sprejemljivo število smrti

Moralna dimenzija strategije spopadanja z epidemijo se v resnici prevede v vprašanje, koliko smrti zaradi pandemije novega koronavirusa smo pripravljeni sprejeti vsako leto. Takšen pogled pa vabi k primerjavam smrtnosti zaradi covida-19 s smrtnostjo zaradi drugih nalezljivih bolezni. Sezonske gripe, na primer, ki v evropskih državah od leta 2000 zahteva v povprečju manj kot dve smrti na sto tisoč ljudi na leto, v začetku 20. stoletja pa je bila tuberkuloza v Angliji usodna za približno sto ljudi na sto tisoč prebivalcev.

Takšne primerjave so poučne in dobrodošle, ker nam ponudijo izhodišče – torej število smrti zaradi nalezljive bolezni, ki se nam je v preteklosti zdelo sprejemljivo in smo se z njim naučili živeti. Če smo v Angliji preživeli leto hude sezonske gripe z več kot 22.000 žrtvami, ne da bi sprejeli kakršnekoli pomembnejše omejitvene ukrepe, si bomo morda pri covidu-19 postavili podobno mejo. Te primerjave zadevajo samo eno od ključnih etičnih vprašanj. Če bomo želeli ohraniti večji del osebnih svoboščin in upoštevati načelo enakosti, bomo morda morali tvegati večje število smrtnih primerov zaradi covida-19. Ob izbiri najustreznejše strategije za spopadanje z epidemijo se bomo morali soočiti s temeljnim konfliktom vrednot.

–––
Jonathan Pugh je raziskovalec uporabne filozofije morale na Univerzi v Oxfordu. Dominic Wilkinson je neonatolog in profesor etike na Univerzi v Oxfordu. Julian Savulescu je gostujoči profesor biomedicinske etike na Murdochovem pediatričnem raziskovalnem inštitutu v Melbournu, gostujoči profesor prava na Univerzi v Melbournu ter direktor in profesor na Uehirovem ​centru za praktično etiko na oxfordski univerzi.