Neomejen dostop | že od 9,99€
Parkerjeva solarna sonda je preživela »peklenski« mimolet in je v dobrem stanju, je sporočila ameriška vesoljska agencija Nasa. Sredi noči so v laboratoriju za fiziko Johnsa Hopkinsa prejeli signal sonde, potem ko je za nekaj dni utihnila po najbližjem srečanju s Soncem. Na božični večer je namreč Parkerjeva sonda mimo naše zvezde letela na oddaljenosti vsega 6,1 milijona kilometrov, pri tem je dosegla hitrost 692.000 kilometrov na uro, sama sonda, ki jo lahko označimo za čudo tehnike, pa se je segrela na okoli 980 stopinj Celzija.
Iz Nase so še sporočili, da bo natančne podatke, ki jih raziskovalci mrzlično pričakujejo, poslala 1. januarja. Ti podatki bodo znanstvenikom pomagali razumeti, zakaj so temperature v tem območju – gre za sončevo korono – visoke več kot milijon stopinj Celzija, medtem ko ima »površje« Sonca 5500 stopinj Celzija, koliko je v tem območju Sončevega vetra in kako te delce požene skoraj do hitrosti svetlobe.
Parkerjevo sondo so izstrelili avgusta leta 2018. Sonce je do zdaj obletela že 22-krat, vsakič je podrla svoje lastne rekorde bližine in hitrosti. Tako blizu, kot je bila na božični večer, še ni bila. Sonce in Zemlja sta oddaljena za približno 150 milijonov kilometrov. Če bi ju postavili meter narazen, bi bila Parkerjeva sonda od Sonca oddaljena samo štiri centimetre, to pa je zelo blizu, je za BBC v perspektivo postavila Nicola Fox, znanstvena direktorica Nase. Prihodnje leto se bo sonda Soncu na podobno oddaljenost približala še predvidoma dvakrat (marca in junija).
Astronomi Sonce uvrščajo med zvezde glavnega niza, tipa G, oziroma med rumene pritlikavke, čeprav rumeni sij, ki ga vidimo, dobi šele ob prehajanju skozi atmosfero, sicer je bel. Ima premer 1,39 milijona kilometrov, torej je kar 109-krat širše od Zemlje, a je v primerjavi z nekaterimi orjakinjami, če upoštevamo samo velikost, pravi palček. Znana Orionova zvezda Betelgeza, ki sodi med rdeče orjakinje, je kar 700-krat večja, ima pa precej nižjo površinsko temperaturo kot Sonce, ki bo čez nekaj milijard let tudi zraslo v rdečo orjakinjo. V jedru Sonca, kjer se pod neverjetnim pritiskom vodikovi atomi zlivajo v helij, je temperatura več kot 15 milijonov stopinj Celzija. V fotosferi ali na površju, ki seveda ni trdno tako kot na Zemlji, ampak ga sestavlja od 300 do 400 kilometrov debela plast vročih plinov, je temperatura okoli 5500 stopinj Celzija, od tam k nam pride tudi največ svetlobe. Sončevo površje ni povsod enako svetlo in vroče, območja peg imajo lahko temperaturo 4000 stopinj Celzija. Naslednja plast je kromosfera, na meji 500 kilometrov nad površjem je temperatura najnižja – okoli 3700 stopinj, nato se zvišuje in je na meji s korono že približno 50.000 stopinj, dvig temperature pa spremlja padec gostote. Ta nekaj tisoč kilometrov debela plast je ob popolnem sončnem mrku vidna kot tanek pas škrlatne barve. Nato vstopimo v korono, kjer je gostota plina zelo majhna, ima pa temperaturo od milijona do kar deset milijonov stopinj Celzija. Večinoma je ujeta v močnem magnetnem polju, a vseeno se dogaja, da atomi v obliki Sončevega vetra pobegnejo na svobodo.
Raziskovalci še vedno ne vedo, zakaj je korona tako vroča.
Misija je poimenovana po pokojnem doktorju Eugenu N. Parkerju, ki je bil pionir sodobnega razumevanja Sonca. Kot mladi profesor na Univerzi v Chicagu je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja razvil matematično teorijo, s katero je napovedal Sončev veter, stalen odtok sončne snovi s Sonca. Marca 2022 je Parker umrl v 94. letu starosti.
Solarna sonda se ponaša z izjemnimi inovacijami, med njimi je toplotni ščit, ki varuje občutljive znanstvene instrumente pred neverjetno vročino Sonca. Korona sicer dosega skrajno visoke temperature, a ima nizko gostoto – gre, denimo, za razliko, da bi se dotaknili vroče kuhalne plošče ali pa bi roko potisnili v segreto pečico, ne da bi se dotaknili površine. V vročem zraku pečice bi zdržali precej dlje kot na enako vroči kuhalni plošči.
Vendar pa Sonce sondo vseeno izjemno segreje, tako so sestavili sistem toplotne zaščite, ki ima premer 2,4 metra, debel pa je vsega 11,5 centimetra, kar je dovolj, da so znanstveni instrumenti in samo plovilo na drugi strani ščita ogreti na le prijetnih 30 stopinj Celzija. Ščit sestavlja več plasti zelo lahke karbonske pene, ki ima še plast bele barve, da odbija čim več svetlobe. Na testiranjih je zdržal 1650 stopinj Celzija, kar pomeni, da lahko zdrži vso toploto, poslano s Sonca.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji