Sonce doseglo svoj maksimum v 11-letnem ciklu

Sonce je doseglo svoj maksimum v tokratnem, 25. sončevem ciklu. Aktivnost naše zvezde se periodično spreminja v ciklu, ki traja od devet do trinajst let, v povprečju enajst. Glavni indikator so pege. Ko je teh veliko, govorimo o maksimumu, ko jih praktično ni, gre za sončev minimum.

»Trenutno smo približno dve leti v maksimalnem obdobju, pričakujemo še kakšno leto najbolj aktivne faze, preden bomo resnično vstopili v fazo upadanja sončeve aktivnosti, ki bo vodila nazaj do minimuma,« je komentirala Lisa Upton, sopredsedujoča panelu za napovedovanje sončevih ciklov in raziskovalka na inštitutu Southwest v San Antoniu v Teksasu. »Sončev cikel 25 je nekoliko presegel pričakovanja. A čeprav smo doživeli nekaj večjih geomagnetnih neviht, niso te nič večje, kakršne bi pričakovali v tem obdobju,« je povedala.

Sonce, naša mirna divja zvezda

Med minimumi se zgodi en izbruh koronalne snovi na nekaj dni oziroma na teden, med maksimumi se jih zgodi nekaj na dan. To vpliva na vesoljsko vreme, posledično tudi na Zemljo. Raziskovalci iz ameriške vesoljske agencije, zvezne uprave za oceane in ozračje (NOAA) ter mednarodnega panela za sončeve cikle pričakujejo nadaljnje geomagnetne nevihte in vidnost polarnih sijev tudi v prihodnjih mesecih (prav tako nevšečnosti). Nekaj močnejših neviht bi lahko doživeli še v obdobju upadanja aktivnosti.

V ciklu se sončeva magnetna pola obrneta. Tudi na Zemlji se magnetni sever in jug obračata, samo veliko redkeje. Raziskovalci sončev cikel spremljajo s štetjem peg. To so začasna hladnejša območja na fotosferi, ki nastanejo zaradi koncentracije magnetne dejavnosti, ki zavira konvekcijo. Pege so videti kot temnejše zaplate na rumeni površini, nekatere so tako velike, da jih lahko vidimo s prostim očesom (seveda z ustreznimi pripomočki za zaščito oči!). Večina sončevih bliščev in koronalnih izbruhov izvira iz magnetno dejavnih območij okrog skupin peg.

Nov vpogled v Sonce z več stoletij starimi podatki

»Med sončevim maksimumom se število peg in tudi sončeva aktivnost povečata. To je odlična priložnost, da še bolje spoznamo našo najbližjo zvezdo, ki pomembno vpliva na Zemljo in osončje,« je dejal Jamie Favors, direktor programa za vesoljsko vreme pri Nasi.

Na Soncu se dogajajo različni pojavi. Sončevi blišči so močne eksplozije, ko se sprosti energija, shranjena v »zasukanih« magnetnih poljih (običajno nad pegami). V samo nekaj minutah segrejejo material na več milijonov stopinj in povzročijo izbruh sevanja v celotnem elektromagnetnem spektru, od radijskih valov do rentgenskih žarkov in žarkov gama. Blišče razvrščajo v pet kategorij, največji so razreda X. Medtem ko je blišč intenziven, a na majhen del Sonca omejen dogodek, koronalni izbruh povzroči razdejanje na večjem delu površine ter v vesolje izbruha na milijarde ton snovi. Izbruhi koronalne snovi, ki dosežejo Zemljo, lahko povzročijo najmočnejše geomagnetne nevihte. Elektromagnetno sevanje bliščev neposredno vpliva na ionosfero (zgornjo, nabito plast Zemljinega ozračja) in radijske komunikacije.

Večina teh pojavov zgreši Zemljo, če pa jih Sonce usmeri proti nam, nas dosežejo v nekaj dneh. K sreči nas pred najhujšim ščiti magnetno polje. To začne vibrirati, spreminja se jakost polja, tudi smer. V tem primeru govorimo o geomagnetnih nevihtah. Na Zemlji se ob teh nevihtah dogajajo različni pojavi. Med najlepšimi so polarni siji. Ti izbruhi pa lahko modernemu svetu povzročijo tudi nemalo težav. Negativno lahko vplivajo na električno omrežje, satelite, ki krožijo okoli Zemlje – med temi so na primer izredno pomembni navigacijski in komunikacijski sateliti, negativno lahko povečano sevanje vpliva na zdravje astronavtov, ki bivajo na mednarodni vesoljski postaji.

»Postajamo vse bolj odvisni od vesolja. Povečujemo število satelitov v tirnicah okoli Zemlje, podajamo se na Luno, oziramo se proti Marsu in še dlje. Prav zato je zelo pomembno, da bomo znali natančneje napovedovati vesoljsko vreme,« je poudarila Lisa Upton. Izbruhi koronalne snovi so nepredvidljivi, zato jih trenutno še ni mogoče napovedati. Smer potovanja delcev astronomi znajo določiti, težje pa napovejo, kdaj natančno bo izbruh dosegel naš planet in ali bo povzročil geomagnetno nevihto, kar je odvisno od lastnosti izbruhov.

Severni sij tudi pri nas

Trenutni cikel 25 se je začel decembra 2019, ko so ugotovili sončev minimum. Da se približuje svojemu maksimumu, je Sonce v letošnjem letu sporočilo večkrat, ko je pripravilo osupljive izbruhe in vidnost polarnih sijev v krajih, kjer to ni bilo običajno.

Maja letos je množica izbruhov koronalne snovi proti Zemlji izstrelila oblake nabitih delcev, kar je povzročilo najmočnejšo geomagnetno nevihto na Zemlji v zadnjih dveh desetletjih – morda je šlo tudi za najširše vidne pojave polarnih sijev, kar jih je bilo zaznanih v zadnjih 500 letih, so pojasnili pri Nasi. Od 3. do 9. maja je Nasin observatorij za sončno dinamiko opazil 82 sončnih izbruhov. Prihajali so predvsem iz dveh aktivnih območij na Soncu, imenovanih AR 13663 in AR 13664.

Kot je pojasnil Elsayed Talaat, direktor oddelka za vesoljsko vreme pri NOAA, objava, da je Sonce doseglo maksimum, ne pomeni, da je to vrh aktivnosti, ki jo bomo videli v tem sončevem ciklu. Gre namreč za daljše obdobje, za natančno določitev meseca, ko je bilo Sonce res v maksimalnem maksimumu, bodo strokovnjaki potrebovali več mesecev. Prepoznali ga bodo šele v prihodnosti, ko bo aktivnost že upadala in bodo lahko iz podatkov natančno določili število peg.

Sončeve cikle sistematično spremljajo od leta 1755. Takratnega februarja se je po ugotovitvah astronomov začel sončev cikel 1. Da se aktivnost Sonca spreminja, so sicer ugotovili v 17. stoletju, pred tem je že Galilej opisal temna območja – pege – na njegovem površju. Nemški astronom Heinrich Schwabe (1789–1875) pa je odkril, da se število peg spreminja s povprečno periodo 11 let. Vsak cikel je seveda nekoliko drugačen, nekateri maksimumi trajajo dlje, spet drugi so kratki, enako velja za minimume.