Sateliti, ki so odkrili izbruhe sevanja gama

Sateliti Vela so bdeli nad jedrskim orožjem. Opremljeni so bili z detektorji različnih vrst sevanja in tako pripomogli tudi k znanstvenim odkritjem, med temi je bil najzanimivejši izbruh sevanja gama. Začeli so jih razvijati leta 1959, ko je bilo politično ozračje v hladni vojni močno razgreto. Vojaški sateliti so iz orbite spremljali, ali države podpisnice spoštujejo leta 1963 sprejeto pogodbo o netestiranju jedrskega orožja. Pogodba, ki so jo pripravile in kot prve podpisale ZDA, Velika Britanija in Sovjetska zveza, je prepovedovala testiranja na površju, v ozračju in orbiti ter pod vodo, ne pa tudi podzemnih testiranj.

Sateliti so bili izjemno uspešni, vsak od prvih treh parov (ob vsaki izstrelitvi so izstrelili dva identična satelita) je deloval več kot pet let, ameriška vojska je nato pri izvajalcu TRW (podjetje je leta 2002 kupila skupina Northrop Grumman) naročila še tri pare napredne različice satelitov, ki so delovali več kot deset let. Prvi so bili opremljeni z 12 detektorji rentgenskega sevanja in 18 detektorji sevanja gama in nevtronskega sevanja, skupina naprednih satelitov pa je med drugim imela še senzorje za opazovanje sončeve aktivnosti pa naravnih razelektritev v ozračju.

FOTO: Nasa  

Satelite Vela so poslali visoko v geostacionarno orbito, precej višje, kjer se končajo Van Allenovi sevalni pasovi. Od tam bi lahko zaznali tudi morebitne detonacije jedrskega orožja na Luni. Drugega julija 1967 sta Vela 4 in 3 (šlo je za dvojca Vela 4a in 4b in starejša Vela 3a in 3b) zaznala izbruh sevanja gama, ki ni bil podoben takemu, kakršnega bi zaznali pri jedrski detonaciji.

Sprva so pomislili tudi na sončev izbruh ali pa supernovo. Sateliti takrat še niso bili dovolj dobri, da bi lahko določili vir v vesolju, je pa bilo jasno, da ne gre za dogodek na Zemlji, Luni ali Soncu. Da gre za novo vrsto astronomskega pojava, je v podatkih šele dve leti kasneje odkril Ray Klebesadel s skupino laboratorija Los Alamos. Kasneje so s temi istimi sateliti odkrili še več takšnih dogodkov. O tem je s kolegoma Ianom Strongom in Royem Osnom pisal leta 1973 v reviji Astrophysical Journal. Tako se je pravzaprav tudi začela nova veja astronomije.

Sateliti v svojih visokih orbitah še vedno krožijo okoli Zemlje.