Rektorska menjava, trojanski asteroid in rekorderska zajklja

Menjava vodstva novogoriške univerze

Prof. dr. Danilo Zavrtanik je vodenje Univerze v Novi Gorici predal prof. dr. Boštjanu Golobu, ta bo ustanovo v mandatu 2022–2026. Oba sta mednarodno priznana fizika. Prof. Golob raziskuje na področju fizike osnovnih delcev. Je predsednik sveta mednarodne kolaboracije Belle II, ki osnovne delce raziskuje v pospeševalniku KEK v Cukubi na Japonskem. Prof. Zavrtanik pa deluje na področju astrofizike in fizike osnovnih delcev. Leta 1995 je bil pobudnik in promotor ustanovitve novogoriške univerze. Kot je poudaril, je univerza, ki domuje v Lanthierijevem dvorcu v Vipavi, v dobri kondiciji.

Danilo Zavrtanik in Boštjan Golob FOTO: Blaž Samec

»Na raziskovalnem področju dosegamo vrhunske rezultate, pedagoški programi so moderni, zanimivi, čeprav vpisujemo manj študentov, kot bi jih lahko. Tudi finančno stojimo dobro,« je povedal o ustanovi, ki zdaj obsega šest fakultet, akademijo umetnosti ter več raziskovalnih laboratorijev in centrov. Želi si, da bi v prihodnjem mandatu vodstvu uspelo zasnovati kampus, da bi imeli univerzo na enem mestu. Projekt kampusa bo eden glavnih, je poudaril tudi prof. Golob, ki hkrati napoveduje posodobitev nekaterih študijskih programov in uvedbo novih v sodelovanju z drugimi institucijami v Sloveniji. Želeli bi privabiti tudi več tako domačih kot tujih študentov, a po drugi strani nameravajo »vztrajati pri ideji o butični sodobni raziskovalni univerzi«. Daljši pogovor z obema bomo objavili v eni od prihodnjih izdaj Sobotne priloge.

Slovenska znanost je kot slovenski šport. Dosežki so neverjetni

Odkrili še drugega Zemljinega trojanca

Trojanski asteroidi si delijo orbito s planetom, ko kroži okoli matične zvezde, potujejo lahko pred ali pa za samim planetom, ujeti so namreč v stabilne točke v sistemu planet–Sonce, in sicer v Lagrangeevih točka L4 in L5. Zelo znani sta skupini trojanskih asteroidov pri Jupitru, proti katerim hiti sonda Lucy, takšne asteroide imajo tudi Venera, Mars, Uran in Neptun, Zemlja pa je imela do zdaj le enega znanega. Leta 2011 so potrdili odkritje asteroida 2010 TK7, lani so uzrli še drugega: 2020 XL5, a kot je povedal Toni Santana-Ros z barcelonske univerze, »zelo verjetno obstaja še več Zemljinih trojancev, ki jih moramo odkriti«.

Lucy se oktobra podaja na 12-letno odisejado

»Asteroidi so časovne kapsule iz najzgodnejših dni osončja in nam lahko veliko povedo o evoluciji planetov. Zemljini trojanci so še posebej zanimivi, ker so morda ostanek materiala, iz katerega se je oblikovala Zemlja,« je pojasnil Santana-Ros in dodal, da bi bili zaradi razmeroma stabilne orbite v L-točki idealni za vesoljsko odpravo.

2020 XL5 so zaznali s teleskopom Pan-STARRS1 na Havajih, nato so proti njemu usmerili še več drugih teleskopov v Španiji, Čilu in Arizoni. Oba Zemljina trojanca ležita v L4. Lagrangeevi točki L4 in L5 je težko opazovati zaradi sončne svetlobe, najboljši čas za opazovanje je tik pred sončnim vzhodom ali tik po zahodu. Iz opazovanj so razbrali, da gre najverjetneje za asteroid tipa C, to so najbolj pogosti asteroidi, ki pa so zelo temni. Njegov premer je 1,2 kilometra, 2010 TK7 meri 400 metrov. Ugotovili so še, da asteroid ne bo z Zemljo za vedno. Na trenutni lokaciji bo verjetno še okoli 4000 let, nato pa bo ušel gravitaciji in po besedah Santana-Rosa končal v krožnici okoli Sonca, kjer je še na tisoče drugih asteroidov. »Ta relativno kratek čas stabilnosti v primerjavi s starostjo osončja najverjetneje pomeni, da ni od nekdaj tu, ampak se je v Lagrangeevo točko ujel, ko je mnogo let po oblikovanju Zemlje potoval mimo,« je še dodal astronom.

Narava si lahko opomore

Mufloni so se razmnožili na območju med obema deloma Cipra. FOTO: Matthieu Clavel/AFP

Na območju, kjer se deli Ciper, se je razmnožila tamkajšnja vrsta muflonov (Ovis orientalis ophion). »Ker ni človekovega vpliva, so se razbohotile živali in rastline. Kot bi stopili korak nazaj v preteklost – zdaj opazujemo, kar so pred stotimi leti lahko opazovali naši stari starši,« je poudaril Salih Gucel, direktor inštituta za naravoslovne znanosti na severu Cipra. Otok je razdeljen od leta 1974, ko so severni del okupirali Turki. Med turškim severnim in grškim južnim delom otoka je 180 kilometrov dolga in osem kilometrov široka »nikogaršnja zemlja«, ki jo nadzorujejo mirovne sile. Tamkajšnje vasi so zapuščene in propadajo, opustelo območje pa so zavzele tudi redke vrste. Razmnožili so se mufloni, ki so jih na otoku pred desetletji s pretiranim lovom skorajda iztrebili, na območju rastejo redke vrste orhidej, tam so našli dom plazilci in ogroženi mali sesalci, kot je ciprska vrsta miši. Območje je dokaz, da si lahko še tako uničena narava opomore, če le ima za to priložnost.

Ciprski mufloni (Ovis orientalis ophion) FOTO: Matthieu Clavel/AFP

Rekorderska zajklja

Arktični zajec (Lepus arcticus) lahko prehodi in preteče dolge razdalje, samička BBYY pa je pokazala, da so te razdalje res izjemne. Na severu Kanade je odrasla samica v 49 dneh preskakljala več kot 388 kilometrov, kar je rekordna dolžina, ki so jo raziskovalci izmerili pri katerikoli vrsti zajcev. Dominique Berteaux z univerze v Quebecu je 25 arktičnim zajcem na otoku Ellesmere v Nanavutu leta 2019 namestil sledilne ovratnice. Ko so se razbežali, raziskovalci niso niti slutili, kaj jih čaka.

Arktični zajci so veliki kot domača mačka. FOTO: Shutterstock 

Arktični zajci, ki so v povprečju težki okoli štiri kilograme, so v poldrugem mesecu prehodili od 113 do 310 kilometrov, BBYY pa je naredila še precej več korakov. Poginila je dober mesec po tistem, ko je prispela na cilj. Pot je za te zajce vsekakor zahtevna, saj morajo najti hrano in hkrati paziti, da sami ne postanejo hrana.

Dvig gladine za 1,2 centimetra

Grenladnska ledena ploskev je v 20 letih izgubila 4700 milijard ton ledu. FOTO: Saul Loeb/AFP

Arktika se segreva hitreje od globalnega povprečja in taljenje ledu na Grenlandiji največ prispeva k zvišanju gladine svetovnih morij. Od leta 2002, ko so začeli izvajati redne meritve, se je na Grenlandiji stalilo okoli 4700 milijard ton ledu, to predstavlja 4700 kubičnih kilometrov vode, kar je dovolj, da bi pol metra vode prekrilo celotno površino ZDA, so navedli na spletni strani Polar Portal, na kateri svoje ugotovitve objavlja več danskih raziskovalnih inštitutov.

Grenladnska ledena ploskev je v 20 letih izgubila 4700 milijard ton ledu. FOTO: Saul Loeb/AFP

Zaradi dodatne vode se je morska gladina v povprečju dvignila za 1,2 centimetra. Rezultate so pridobili na podlagi satelitskih posnetkov programa Grace. Ti kažejo, da je še posebej prizadeta zahodna obala Grenlandije. Po podatkih klimatologov je v grenlandski ledeni ploskvi toliko vode, da bi se, če se stali celotna, oceani dvignili za sedem metrov. Če se stali še ves led na Antarktiki, bi se dvignili še za 50 metrov. Močno se je zmanjšala tudi površina morskega ledu na Arktiki, v desetih letih za 13 odstotkov. Zaradi taljenja morskega ledu se sicer ne dvigne morska gladina, so pa od njega odvisne živali.