Neomejen dostop | že od 9,99€
Najpogosteje uporabljam računalnik, kot orodje za pregledovanje in analizo rezultatov, ki jih pridobimo z različnimi instrumenti in metodami. Sicer bi kot svoj najpomembnejši raziskovalni instrument izbrala rentgenski praškovni difraktometer, to je naprava, s katero preiskujemo atomsko zgradbo kristaliničnih materialov.
Ukvarjam se z razvojem poroznih materialov, kot so zeoliti in njim podobni materiali, ki omogočajo selektivni zajem ogljikovega dioksida iz dimnih plinov tovarn ali neposredno iz zraka, in njihovo pretvorbo v uporabne kemikalije, ter z materiali, ki omogočajo shranjevanje sončne oziroma odpadne toplote. Zadnje pomeni, da presežke toplote, na primer v poletnem času, shranimo in uporabimo za gretje in hlajenje, ko jo potrebujemo.
Možnost opravljanja raziskovalnega dela dojemam kot privilegij, saj omogoča vpogled v stvari, ki jih ni videl ali spoznal še nihče pred tabo. Poleg rezultatov raziskav, za katere si vedno želimo, da bi prispevali k izboljšavam, ki jih lahko družba uporabi na kratki ali dolgi rok, je vznemirljiva tudi sama pot do rezultatov, večinoma analitično razmišljanje in razmišljanje zunaj ustaljenih okvirov.
Želimo si razviti materiale, ki bi prispevali k čistejšemu okolju in zmanjšanju segrevanja ozračja z novimi tehnologijami zajema škodljivih plinov. S shranjevanjem in učinkovitejšo porabo energije za gretje in hlajenje stavb in v industriji, za kar po svetu porabimo polovico vse energije, pa bi lahko občutno zmanjšali porabo fosilnih goriv.
Odločitev se je oblikovala na fakulteti, natančneje pri diplomskem delu, in se potem hitro udejanjila s priložnostjo za delo na Kemijskem inštitutu.
Poleg raziskav na inštitutu sem aktivna pri poučevanju na dodiplomskih in podiplomskih študijskih programih Univerze v Novi Gorici. Ko odklopim poklicne obveznosti, pa se večinoma želim samo umiriti ob knjigi, filmu, gledališki predstavi ali v dobri družbi.
Velika želja po spoznavanju novega, kako stvari delujejo, in stalen dvom, ki ga potem poskušamo ovreči ali potrditi z raziskavami. Ter vztrajnost, saj v znanosti večinoma ni hitrih in enoznačnih odgovorov, ampak je treba preveriti več vidikov in mogočih razlag za določen pojav ali lastnost. Zaradi nakopičenega znanja na posameznih področjih in s tem potrebe po večji specializaciji znanosti se včasih lahko izgubi širša slika, tako da bi se moral znanstvenik potruditi, da vsaj okvirno spremlja tudi dosežke na drugih področjih in potrebe spreminjajoče se družbe.
Verjamem, da se bo to zgodilo na področju energije in zdravja, saj sta to dve smeri, na kateri se v zadnjem času raziskave najbolj osredotočajo. Z roko v roki s preboji v informacijskih tehnologijah.
Za zabavo in iz radovednosti gotovo ne, ker je to povezano z veliko porabo energije, virov in s stroški. Če bi bila del raziskovalne ekipe, ki bi pridobila pomembne informacije za življenje na Zemlji, pa bi bil odgovor mogoče pritrdilen.
Na kombinacijo virov, odvisno od lokalnih značilnosti, s poudarkom na sončni, vetrni, vodni in prehodno nuklearni energiji, energiji iz odpadkov, vse v povezavi s primernim shranjevanjem presežkov energije. Predvsem pa stavim na smiselno rabo energije z manj proizvodnje nepotrebnih izdelkov in nepotrebnega transporta.
Najraje z eno od pionirk znanosti iz prve polovice 20. stoletja, ki so premikale meje v znanosti in družbi. Tudi zato jih zelo spoštujem. Potem pa bi prišel na vrsto kakšen znanstvenik z dodatnimi znanji in veščinami ter s širšim pogledom na svet in družbo, morda v slogu Leonarda da Vincija.
Priporočam poljudne oddaje na televiziji, na primer Ugriznimo znanost. Sicer pa bi zelo priporočala tudi kakšen dokumentarni film o porabi vode in onesnaževanju okolja pri proizvodnji tekstila ali kakšnega drugega proizvoda. Znanost se trudi ublažiti posledice nebrzdane rabe naravnih virov, ne more pa ponuditi čarobne metle za čiščenje planeta. Zato je potrebno hkratno zmanjšanje porabe, na kar lahko vpliva vsak posameznik. Želim si, da družbene blaginje ne bi več merili v obsegu proizvodnje in količini dobrin, ampak v kvalitetni in premišljeni proizvodnji in porabi ter preusmeritvi fokusa na druga področja življenja in delovanja, kjer ne uničujemo okolja in ne puščamo za sabo gore smeti.
Če bi površino luknjic v enem gramu nekaterih od naših poroznih materialov razvili na ravno podlago, bi lahko prekrili nogometno igrišče.
———
Prof. dr. Nataša Zabukovec Logar je vodja Odseka za anorgansko kemijo in tehnologijo na Kemijskem inštitutu in redna profesorica kemije na Univerzi v Novi Gorici.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji