Raziskovalec noktilucentnih oblakov

Po več kot 15 letih je prenehal delovati Nasin satelit za aeronomijo ledu in mezosfere (AIM). Odpovedale so baterije, ki so kazale znake utrujenosti že leta 2019, vendar je satelit še naprej pošiljal velike količine podatkov. Pred dnevi pa so na spletni strani Nase zapisali, da so baterije tako šibke, da satelit ne more več zbirati podatkov in sprejemati ukazov.

Satelit so leta 2007 v orbito, dobrih 500 kilometrov visoko, poslali, da bi (vsaj) dve leti zbiral podatke o noktilucentnih ali ponoči svetlečih se oblakov. Tako znanost zdaj bistveno bolje razume, kako se oblikujejo ti oblaki. Ko jih opazujejo s sateliti v orbiti, jih imenujejo polarni mezosferski oblaki. S tal so vidni le v mraku, ko jih sonce obsije, ko je že pod obzorjem. Najpogosteje jih opazimo poleti, ko je mezosfera zaradi sezonsko spremenljivih navpičnih vetrov najhladnejša. To zanimivo obliko oblakov, ki jih je bilo pred nekaj leti mogoče videti tudi pri nas, so v pisnih virih prvič omenili leta 1885, dve leti po izbruhu vulkana Krakatoa, enem najsilovitejših v novejši zgodovini. Oblaki so sicer pogostejši nad polarnimi območji.

Noktilucentni oblaki nastajajo v mezosferi – višjem sloju zemeljskega ozračja nad stratosfero, približno 80 kilometrov visoko, kjer vladajo temperature pod lediščem. Topel zrak z nižjih nadmorskih višin se na atmosferskih zračnih tokovih dviguje v višje plasti, kjer se razširi in ohladi. Pri tem kondenzira, vodne kapljice pa zamrznejo v oblake ledenih kristalov, ki se tvorijo na meteorskem prahu in drugih mikroskopskih delcih na robu vesolja. Ti so lahko tudi posledica vulkanskih izbruhov in industrijskih izpustov ali pa izpustov vesoljskih raket. Nastanek oblakov na takih višinah je drugačen od siceršnje formacije oblakov v nižjih plasteh atmosfere.

Skrivnostni oblaki nad skrivnostno pokrajino

Podatki satelita AIM so pokazali, da so za nastanek ponoči svetlečih se oblakov potrebni vodna para, prah in zelo nizke temperature. Pojavnost oblakov se je v zadnjem desetletju povečala, vzroke bi lahko iskali v večji količini vodne pare in toplogrednih plinov ter padanju temperature v višjih delih atmosfere.

Noktilucentni oblaki nad cerkvijo Knowlton, Dorset. FOTO: Ollie Taylor/Esa

Podnebni modeli kažejo, da je ena od posledic večje količine toplogrednih plinov privedla do višjih temperatur v spodnjih delih ozračja, kjer se bo toplota ujela, v mezosferi pa bodo temperature nižje, ker bo radiacija ušla. S podatki satelita so še dognali, kako se zrak meša vertikalno v plasteh atmosfere in kako prehaja vodna para v višje plasti, vodna para nastaja tudi ob fotokemičnem razpadu metana v stratosferi in mezosferi.